.jpg)
Masiven konvoj »črnih« ljudi proti italijanski meji – po navadi to pomeni 5. stopnjo pripravljenosti carinikov in iskanje »uvoženih« kovinskih kosov, na prvo sredo v aprilu pa ni bilo tako. Vseeno pa je bilo veliko kovine. Če izvzamemo Metaldays, se ne zgodi ravno pogosto, da se horda metalcev ustavi na severni Primorski, natančneje na nikogaršnji zemlji med Novo Gorico in Solkanom. In lahko jim je žal. Mostovna je eden tistih biserov, ki ponuja vse in še več, a je večkrat spregledana ali pa predaleč za večino Slovencev. O zvoku pa sploh ni treba izgubljati besed, saj sem šele s prvim obiskom tukaj spoznal, kaj zares pomeni imeti odlično ozvočenje. Še ena sposobnost, ki me tu vedno znova pozitivno preseneti, je, da vsako leto izvedejo en koncert, kjer ti ob najavi pade čeljust.
Letos je ta čast pripadla Dark Tranquility, legendam göteborškega melodičnega death metala. Očitno jim lepo leži naša primorska klima, saj so pred tem že nastopali na Metalcampu 2010, že čez nekaj mesecev pa so se skupaj z Insomnium vrnili v ljubljansko Cvetličarno. Tokrat so finske kolege zgrešili le za nekaj dni po njihovem odličnem nastopu v Orto baru in nam tako omogočili dva večera skandinavske poezije. Kot tour support so se jim pridružili še eni velikani, nemški Equilibrium, ki že sami po sebi privabijo veliko množico. In kot da to ni dovolj, so nam v stilu Top Shopa – but wait, there is more – organizatorji postregli še s kar dvema predskupinama.
Tako so se nam prvi predstavili severni sosedje Ghidrah. Njihovo zvrst bi se lahko opisalo kot metalcore, z nekaj vložki progresive na časovni dinamiki. Njihov tip muzike mi načeloma lepo sede, vendar me tokrat niso povsem prepričali. Delovali so nekoliko neuglašeno in s premalo čara, ki bi publiko potegnil noter. Z izvrstnim obvladanjem vokala in simpatičnim odnosom s poslušalci je edino svetlo točko predstavljal njihov vokalist, a še ta je bil žal le zamenjava za pravega pevca, ki je bil odsoten iz neznanega razloga. Za njimi so avstrijsko falango dopolnili še eni predstavniki metalcora, Vinegar Hill, ki so že stopili stopničko više. Končno smo dočakali primerno živahen nastop z lepimi dodatki melodike. Na koncu so se dokaj sramežljivim obiskovalcem še dodatno priljubili z nekaj majicami in CD-ploščami, ki si jo bom z veseljem kdaj zavrtel.
Nato pa smo dočakali nastop bavarskih Vikingov, kjer se je zgodba popolnoma spremenila. Po zadnjem nastopu v Gala Hali leta 2014 so nas spet obiskali, da nam predstavijo najnovejši album »Armageddon«. Izboru Equilibrium za spremljevalni band sploh ne gre oporekati. Fantje s folk opevanjem nemške mitologije z elementi black in simfoničnega metala vežejo bližnje vzporednice s kakšnim tipičnim finskim predstavnikom. Sploh njihova zadnja izdaja deluje še bolj črna in je lepo sovpadala s temačno tematiko večera. In če smo bili prej pod odrom priča prestrašenemu razredu metal učencev, se je ob njihovem nastopu pojavila gruča fanatikov, ki so z dvignjenimi rokami poslušali nemško dretje in uživali v dimnih predstavah banda. Brez hujših posledic za Evropo, seveda. Na žalost s seboj nisem imel nemškega prevajalca, sem pa imel azijskega učenjaka, ki mi je hitro izračunal, da je dvorana primerno zapolnjena. Publika se je lepo razživela in ob klasičnem posnemanju zaletavnih avtkov smo doživeli tud manjši poizkus wall of deatha. Ob koncu nastopa so jim postregli še s slovensko zastavo ter jim jasno dali vedeti svoje zadovoljstvo.
Obiskovalci so se torej znoreli, v rokah sem držal polno hladno pivo, a najboljše nas je šele čakalo. Švedski sekstet obratuje že od leta 1989 in so pionirji tako imenovanega göteborškega metala, skupaj z In Flames (ki so jim ukradli prvotnega pevca) in At The Gates. Posneli so že 11 studijskih albumov, zadnji je izšel novembra 2016 z naslovom »Atoma«. In čeprav ima njihova najnovejša kreacija že nekaj poganjkov brade, so se šele sedaj odločili za njeno evropsko promocijo. Čeprav so predvsem na zadnjih dveh ploščah vključili nekoliko več čistih vokalov in melodičnih klaviatur, pa lahko za Dark Tranquility rečemo, da nikoli niso pretirano odstopili od svojih korenin, ampak jih le malo zasuli s cvetjem za še hitrejšo zasvojenost. Tega žal ne moremo potrditi pri ostalih dveh »ustanovnih bandih« te podzvrsti melodičnega death metala.
Nastop so pričakovano odprli z uvodno pesmijo Encircled, ki je še najbolj groba na zadnjem albumu, ter tako poskrbeli za lepši prehod iz živahnih špreharjev na svoj mehkejši nivo. Lepo sta ji sledili Atoma ter Forward Momentum, ki sta že nakazali, v kakšno smer gre tale predstava. Človek ne more drugega kot navdušiti se nad izjemno atmosfero, ki jo skupina ustvari in te s svileno glasbo popelje v čarobni svet. Izjemno karizmatični pevec Mikael Stanne je ves čas čudovito opravljal z odnosom med growl in clean deli, ki so po mojem mnenju eni najboljših na metal sceni. Bogate klaviature ter matrica v ozadju so lepo pričarale še to misteriozno komponento ter odlično dopolnjevale kitarske riffe in melodije. Se pa le pozna, da je imel mojster črno-belih tipk Martin Brändström veliko opravka pri nastajanju novih pesmi. Za piko na i so poskrbele izjemne projekcije videospotov ter različnih grafik. Če me je pri prejšnjih skupinah zmotila čudna svetloba in malo preglasen zvok, je tukaj vse štimalo, kot je treba. In ravno ko sem ob tej popolnosti začel padati v trans, se ritem koncerta spremeni s prehodom na starejše stvaritve. Predvsem so tu prednjačili izdelki z albuma »Fiction«, ki so zbudili že malo hipnotizirano občinstvo. In kdo bi jim zameril. Navkljub headbanging ritmom kitar in bobnov gre vseeno za zvoke, ki jih je lepše doživeti z nežnejšim gibanjem telesa in pogledom na oder. Posledično te po telesu prevzamejo mravljinci, ki jih po koncu vsakega komada z velikim vzklikom streseš iz sebe. Pri skakanju med novim in starejšim materialom so nam premierno predstavili When The World Screams ter Lost To Apathy, ki ga na odru niso odigrali že od leta 2014. Za konec so nam postregli s hitom Misery's Crown, ki je že ob izdaji nakazal smernice nadaljnjega razvoja njihovega zvoka.
Izjemno navdušena horda se je po dolgem aplavzu hitro odpravila v svoje kočije in po nekaj izgubljenih poizkusih orientiranja izven Gorice le skušala ujeti še nekaj ur počitka. Delovni dan gor ali dol, za tak dogodek je definitivno vredno prečkati celotno Slovenijo in prikrajšati spanec za naslednji dan – ali pa vsaj zatežiti šefu za dopust. No, nekateri, ki smo pa iz okolice, smo si lahko privoščili še bombonček pred spanjem ter si še enkrat zavrteli celotno »Atomo« in podoživeli vsaj delček večerne čarovnije.
