Deafheaven / Hierophant

Dva redarja in en natakar pred klubom Orto bar nekaj čez deveto uro zvečer so obetali nič kaj dobrega. Klubska vrata so se šele odprla in počasi so obiskovalci le kapljali, a še vedno sem lahko uro kasneje vse prisotne preštel na prste obeh rok. Medtem ko sem čakal na začetek, je naročeno pivo hitro izginjalo po grlu. V tem času je prihitelo še nekaj zamudnikov, a je bilo jasno, da dvorana ne bo ravno pokala po šivih.
Zamolklo ozračje v Orto baru so kot prvi nastopajoči prekinili italijani Hierophant. Meni nepoznan band iz okolice Verone, za katerega se mi niti sanjalo ni, kaj pričakovati. Kasneje sem izvedel, da del članov izhaja iz skupine The Secret, ki imajo podobno glasbeno naravnanost in so širši množici veliko bolj poznani, nenazadnje so bili predskupina norveškim zvezdnikom Kvelertak na njihovi zadnji turneji. Fantov iz Hierophant pa dejstvo, da je bil klubski prostor naponjen z zgolj okoli dvajsetimi dušami ni prav nič motilo. Svoj nastop so nekaj čez deseto uro zvečer začeli brezkompromisno in res vživeto. Takšna predanost svoji glasbi je dandanes prej izjema kot pravilo. Prva stvar, ki so jo moji slušni receptorji zaznali je bilo brutalno glasno ozvočenje. Ko sem se privadil na ta že skoraj boleč faktor, sem začel zaznavati vrhunski »blackened crust punk« s primešanim sludge »vajbom«v počasnejših delih in precej izstopajočimi hitrimi hardcore elementi. Piskanje iz zvočnikov, ki je bilo ob tem ves čas prisotno je bilo namerno in del nastopa. Tudi pavze so spretno zadušili z matrico ter kitarskim noisom in se tako spretno izognili morebitni neprijetni tišini med komadi. Fantje vedo kaj delajo in to delajo izredno dobro. Vsi člani so dajali svoj maksimum, da bi jih publika začutila, a za boljše vzdušje je manjkalo več obiskovalcev ter somišljenikov. Toda praznina pred odrom tokrat ni delovala kot prepad med tem kaj se je dogajalo na odru in delom kluba bližje šanku. Dejstvo je, da gre za relativno mlado skupino, ki jo ob prikazanem čaka še svetla prihodnost. Predvsem takrat, ko bo tovrstna mešanica žanrov pridobila na še večji popularnosti. Fantje imajo za seboj istoimenski prvenec iz leta 2010, na katerem se nahaja deset skladb in polovico le-teh so nam ta večer predstavili v približno pol ure dolgem nastopu.
Po krajši pravzi je nastopil čas za skupino, zaradi katere smo pravzaprav tisti večer prišli, Deafheaven iz San Francisca, ZDA. Po poslušanju njihovega studijskega prvenca iz leta 2011, Roads To Judah, sem si obetal izjemno izkušnjo v živo. Čeravno je žanrsko umeščanje njihove glasbe popolnoma brezpredmetno, se Kalifornijčane opredeljuje kot post black metal, ki je precej nehomogena glasbena zvrst, kjer so prisotni predvsem sludge in »shoegaze« elementi ter celo drobci hardcora, v principu pa gre za čisto progresivo. Sicer pa je to žanr, ki si precej uspešno utrjuje svoj položaj na metal sceni. Omenjenemu navkljub, njihovo glasbo je težko primerjati s čemerkoli podobnim. In napaka je, da bi se to sploh počelo. So unikum znotraj scene in to zlahka dokazujejo na vseh, tako avdio kot vizualnih ravneh.
Američani so svoj nastop začeli umirjeno, počasi pa so z nadgrajevanjem tempa v meni ustvarjali magičen naboj, ki se je najprej občutil kot srh po telesu, nato pa je moje zavedanje okolice počasi, a zanesljivo izginjalo. Če sem bil kdaj v življenju hipnotiziran, je to bilo ta večer ob poslušanju Deafheaven v živo. Nevidne lovke so me ovile okoli pasu in me ponesle brez nenadnih sunkov kakšen meter nad tlemi, kjer sem sem bil prepuščen ena na ena, direktno glasbi. Resnično emocionalna izkušnja, če ne kar božanska. Medtem ko sta kitari počasi risali atmosfero in stopnjevali razpoloženje, je bil bobnarjev doprinos ključen dejavnik pri celokupni izkušnji. Trevor Deschryver postreže z neverjetno širokim spektrom ritmičnih vložkov, prehodov, blast beatov in pa bombastičnih dvojnih basov. Vedno ob pravem trenutku in s kirurško natančnostjo. Kot pika na i pa nato vskoči še najbolj black metal element Deafheaven, vokal Georga Clarka. S svojim screamom je poskrbel, da so bili mravljinci na telesu prisotni do zadnjega odigranega akorda. Štiri skladbe, ki so nam jih Američani namenili ta večer so minile kot bi mignil, a maloštevilna publika, ki je bila še pod vtisom slišanega, je na glas zahtevala še. In kot prvi na turneji smo dosegli, da so nam Deafheaven odigrali še bonus komad in tako naredili ta večer za obiskovalce resnično popoln. Mnogi smo se obema skupinama na koncu zahvalili tudi z nakupom CDja, LPjke ali kakšnega kosa oblačila in s tem vsaj malo opravičili maloštevilen obisk koncerta.