48. izvedba Metal Klavnice, s katero Herman & co. vsake toliko presenetijo z naborom nastopajočih in me tako rekoč prisilijo, da se ponovno v najmrzlejših in najtemnejših dneh leta odpravim proti pokrajini z najnižjim povprečjem nadmorske višine, je tokrat vabila z v slovenskih metalskih vodah trenutno najslavnejšim imenom: Within Destruction. Ob misli na njihov odličen, še zmeraj aktualni album Void in s pobožno željo, da bi nekaj v spodnjem videospotu prikazane ženstvenosti videl tudi v živo, nisem kaj prida okleval o obisku koncerta.
Toda v zadnji sekundi se je zgodilo tisto najmanj zaželeno in Jeseničani so odpovedali nastop. Ekipa Metal Klavnice je sicer hitro našla zamenjavo, toda Italijani Devangelic so bili pod črto le zamenjava. A do njih še pridem.
Kot prvi so se namreč soboški publiki premierno predstavili Valuk. Ti so bili moj drugi glavni razlog, da sem se odpravil v Mursko Soboto. Prvenec Kri gotove smrti se mi je konkretno vtisnil v dolgoročni spomin, zato sem se tudi konkretno veselil nastopa Idrijčanov, ki so z minimalno zamudo stopili pred skorajda prazno dvorano. Šele po prvem komadu se je obseg publike ustalil in bil v glavnem do konca njihovega nastopa sestavljen iz dveh ekshibicionističnih navdušencev in preostalih introvertiranih statistov. Lahko bi tudi rekel, da je band dobil to, kar je sejal, saj je tudi performans četverice na odru vse kaj drugega kot dinamičen. Zakoreninjeni na mestu in zakriti s kutami in kapucami so odigrali prvenec, komunikacijo z nami pa omejili le na zaključni »Hvala!«. Tega jim sicer nisem nikakor štel kot negativno, toda dejstvo je, da sem zaradi njihove pasivnosti temu primerno tudi sam slonel na šanku in (menda) izključno ob prvencu skromno migal z glavo ob sicer zelo všečnih melodijah. Jaz sem se torej imel fajn!
Še dosti bolj fajn pa s(m)o se imeli (s) Čehi za njimi. Za Mincing Fury and Guttural Clamour of Queer Decay sem bil mnenja, da so pač še en goregrind band, ki nikakor ne more ponujati kaj več kot Gutalax ali Spasm, ki so nekoč ropotali po taistem odru. A ko ima hudič mlade, jih ima zmeraj veliko. In tokrat s tem ne mislim nič slabega, temveč številna pozitivna presenečenja v obliki različnih komadov in performansa, ki so jih ponudili Čehi. S hip hopom, poskočnostjo, pravo mero odštekanosti in konkretno dozo humorja prepojen grind ni dvignil samo kote ustnic, temveč tudi poskrbel za nemalokateri poskok. In če nismo bili dovolj pozorni, smo se celo lahko zaleteli v basista ali kitarista, ki sta z brezžičnima kitarama več nastopa preživela nekje pod odrom kot na njem. Sicer pa: na YouTube si poiščite komad Devolution, pa vam bo vse jasno.
Ko so odšli Čehi, je odšel tudi dobršen del publike, ki se tudi po dveh komadih iz hiše Devangelic ni vrnil. Ne morem trditi, da so bili Devangelic slabi, toda njihovo povprečje se z odličnostjo Mincing Fury enostavno ni moglo kosati. Pa s tem se ne navezujem na njihovo glasbo, temveč zgolj na okoliščino, da bi tudi Valuk izpadli porazni, če bi nastopili za zabavljači iz Češke. Italijani, ki se sicer močno spogledujejo z brutalnim death metalom ameriških Disgorge, enostavno niso uspeli zajahati razpoloženja, ki si ga je publika ta večer želela in iskala. Pač morda drugič ob kakšni drugi priložnosti.
