.jpg)
Prejšnjo soboto je bil Zagreb druga postojanka legendarnega Brucea Dickinsona na evropski turneji z avtobiografijo What does this button do?
Tak dogodek je za metalsko publiko ne ravno vsakdanji večer, saj se bolj domače počuti na koncertih in festivalih, a se najdejo tudi izjeme, kot na primer predstavitev skoraj šolsko uro dolgega videa/filma skupine Dekadent pred dobrim desetletjem in predlanska projekcija dokumentarca Železne Stopinje. Sem spada tudi letošnja predstavitev dokumentarca Scream For Me Sarajevo, v katerem nastopa glavni akter sobotnega večera.
Ob prihodu na oder, še preden se prižgejo luči, ga pozdravi evforičen aplavz skoraj polne dvorane Vatroslava Lisinskega, ki sprejme skoraj 2000 obiskovalcev. Publika je pisana, med hrvaške in slovenske glasove se marsikje vpletajo še nemški in angleški. In Dickinson je vidno zadovoljen z udeležbo, zato ne ovinkari in postane instantno zabaven. Svojo zgodbo začne lepo na začetku, z rojstvom dvema ne preveč navdušenima staršema, ki sta se raje pridružila cirkusu, kot da bi skrbela zanj, a sta mu vendarle plačala javno zasebno šolo, kjer je lahko scal v ravnateljevo kosilo (in bil zaradi tega izključen) in se (s hlinjenjem neposluha) izogibal petju v zboru. Z britanskim naglasom, ki je že sam po sebi komičen (saj ne, da to potrebuje), napleta anekdoto za anekdoto o začetkih svoje glasbene kariere z bongosi, o mamilarskih preferencah sočlanov svojega prvega resnega banda Samson in o skoraj neizogibnem pristanku pri Iron Maiden, ki druge izbire za pevca pač tako ali tako niso imeli.
Foto: Buga Cvjetanović
Tako kot v knjigi se Dickinson izogne »intimnim« temam, kot so družina, romantična razmerja in odnosi s člani Iron Maiden, ampak se fokusira zlasti nase: svoje pajkice, svoje čevlje in evolucijo svojih brkov. Še najbolj oseben postane, ko z obžalovanjem pove, da se mu je z Maidni vse zgodilo prehitro, da je postalo preveliko in da je v enem letu doživel vse, kar bi si rock’n’roll zvezdnik želel doživeti preudarno in počasi tekom celotne kariere. Olajšano prizna tudi, da je z Maidni pustil za seboj čase brezumnega drogiranja in da je nato »institucijo« Maidnov začasno pustil za seboj v korist svoje solo kariere.
Foto: Buga Cvjetanović
Enako strastno kot o nastopih pred tisočglavimi množicami Bruce govori o svojem »hobi« poklicu kot pilot komercialnega letala, o sabljaškem športu, pri katerem si je pred kratkim (le tri mesece pred turnejo!) strgal ahilovo tetivo, in o uživanju v preprostih stvareh, kot je pivo ali vožnja v prvi vrsti zgornjega nadstropja tipičnega londonskega avtobusa. Bližnje srečanje z minljivostjo v obliki raka na grlu povzame zlasti s pripovedovanjem o prigodah svoje brade, ki bolezni ni preveč dobro prenesla, v nasprotju z ostankom Dickinsona, ki mu ni preostalo drugega kot ozdraveti, saj je njegov agent že potrdil nastope za naslednjo turnejo.
Foto: Buga Cvjetanović
Dickinsonov nastop teče kot dobro zrežiran stand-up, pospremljen s fotografijami iz otroštva, odra in zaodrja ter šalami o angleški kraljici. Bolj improviziran (ampak nič manj duhovit) postane šele v končnem delu, kjer odgovarja na vprašanja publike. Ko pove, da načrtuje solo album in obenem nadaljevanje sodelovanja z Maidni, v dvorani završi od navdušenja. Dickinson je bister, britansko komičen po zgledu Monty Python in sočutno prizemljen, kar zaznaš zlasti skozi anekdoto o intervjuju s Tedom Nugentom, ki ga Dickinson vidi bolj kot žrtev nasilja pijanih staršev kot zmešanega zagovornika pravice do orožja.
Foto: Buga Cvjetanović
Najboljše Dickinson pridrži za konec: preizkus njegovih vokalnih sposobnosti. Zdi se, kot da je dvorana komaj čakala na to, ali bo vendarle nekaj zapel. In nismo razočarani, ko Bruce brez mikrofona na čutno odpetem uvodu v pesem Revelations demonstrira, da še zmeraj obvlada telo in publiko. Škoda samo, da takoj zatem izgine z odra na način, da dvorana, ki bi mu sicer ploskala do onemoglosti, če bi ostal na odru, vljudno aplavdira približno štiri sekunde, nato se luči prižgejo in vsi vstajamo. Vse na Dickinsonovem nastopu kaže, da je pevec dobro naoljena mašina, ki pozna trike svoje obrti in še nima namena vreči železja v koruzo. Jolley good!
Če Brucea Dickinsona ne boste uspeli ujeti v katerem od evropskih mest do konca letošnjega leta, si lahko večji del šova ogledate tukaj:
Za vse tiste, ki se vam ne ljubi brati knjige, pa lahko pomaga zvočna različica, ki jo bere kar mojster sam:
