»Koncert se bo pričel točno ob 22h! Se vidimo!« Tako se je glasila napoved organizatorja dva dni pred koncertom. Kdor se je je držal, je prispel v Unterhund v Ormožu prehitro. Ob desetih zvečer smo lahko bili priča, kako se pripravlja blagajna, postavlja miza z merchandiseom, ki so ga s seboj pripeljali Dickless Tracy, medtem ko so na odru potekale intenzivne priprave na pričetek koncerta. Glede na opisano stanje se je pojavila skrb, da se bo koncertno dogajanje močno zavleklo, kar pa se k sreči ni zgodilo. Nekaj minut po pol enajsti so na odru že stali pripravljeni brežiški Embrace Of The Violent.
Ti so na oder stopili kot kvartet, z enim kitaristom, medtem ko se na svojem Facebook profilu predstavljajo kot kvintet z dvema kitaristoma. Kolikšna je bila škoda na račun pomanjkanja ene kitare, ne znam povedati, saj sem se v soboto s tem bandom srečal prvič, a glede na slišano in videno lahko mirno trdim, da bi drugi kitarist mnenje o dobrem nastopu le še izboljšal. Embrace Of The Violent igrajo srednje hiter death metal, ki me je večkrat spomnil na thrashersko obarvane death metalce Devil's Bridge iz Tolmina. Brežičani namreč najbolje prepričajo s srednje hitrim death metalom in dobrimi riffi, poznane ali že slišane ritme pa znajo dobro zapakirati v zanimive in sveže kompozicije. Člani mladega banda, ki je nastal sredi lanskega leta in se razvil iz ideje o grindcore skupini, pa delujejo na odru kljub skromni kilometrini zelo suvereno. Pevec je bolj ali manj uspešno z različnimi komičnimi komentarji, ki so večinoma leteli na bobnarja, povezoval komade in razbijal tišino, med performansom pa je bil stalno v gibanju, pozicioniran nekaj korakov za obema kitaristoma, in tako zavzel sredinski del odra v celoti. V sprednjem delu sta kraljevala kitarist, ki nam je na trenutke zagrenil nastop s solažami (a to je že stvar okusa), in basist, ki ga je bilo užitek gledati in poslušati. Slednje je dejansko bilo možno, saj Embrace Of The Violent v svoji glasbi globokemu basu namenjajo pomembno vlogo. In šibke točke? Zagotovo bobnar, ki ne uspe držati nivoja bandovskih kolegov.
Sledil je dokaj dolg premor, med katerim so se na nastop pripravljali Zaprti Oddelek. Po nastopu se je izkazalo, da so grindcorovci več časa porabili za priprave kot za sam nastop. Ta je sicer obsegal trinajst pesmi in recital (o tem takoj več), vendar so pesmi izredno kratke, zaradi česar nastop ni trajal dlje kot petindvajset minut. In kako se je začelo? S člani banda, strmečimi proti sedeči punci na sprednjem robu odra, ki je pred prvim komadom začela brati naslednje vrstice (po koncertu sem zvedel, da je besedilo le kratek čas pred koncertom spontano sestavil pevec banda, ki mi ga je tudi odstopil za tole reportažo):
Požrešni bes grize in šavsa
po ranjenem umu,
golta in požira po koščkih
zmehčano meso duše,
krvaveče srce se utaplja
v neznosno živih bolečinah,
razžira ga pekoč dvom,
hromeč strah se,
kot črv,
pod kožo zvija
skozi celotni tkivo
utrujenega bitja …
Potem pa se je začelo nabijanje glasbe, ki jo je (ponovno) organizator na našem forumu opisal kot »združevanje vplivov grinda, crusta, powerviolencea in metala«. Skratka, kaotičnost garantirana, kot se za grindcore tudi spodobi, osebno pa so se mi med nastopom Zaprtega Oddelka vedno znova pojavljale primerjave s prav tako kaotičnim prvencem Impaled Nazarene, zapakiranim v grindcore zvoke s ščepcem noisea. Za slednjega je bil odgovoren predvsem vokalist, ki je menjaval med black metal screamom (osebno me ni preveč nagovoril) in globokim death metal growlom. Zaradi nepoznavanja banda, ki zna na odru dobro zabavati, so se pesmi kmalu začele »ponavljati«, zato je glasbo med nastopom na prvem mestu zamenjal performans. A nič ne de …
Namesto načrtovanega nastopa okoli polnoči so Dickless Tracy na oder stopili nekaj čez pol eno zjutraj. V okviru praznovanja petnajste obletnice delovanja se je band odločil za mini »turnejo« po Sloveniji, ki se je pričela v Ljubljani z otvoritvijo Kadilnice Of Death in bo potekala ob različnih koncih tedna še v naslednjih mesecih. Glavna zanimivost turneje, poleg praznovanja obletnice seveda, je predstavitev še neizdanega novega albuma v njegovi celoti. Ob tem se takoj poraja vprašanje, ali se bodo Dickless Tracy po izdaji ponovno odpravili na turnejo? Ali bo morda izdaja sovpadala z določenimi koncerti v okviru aktualne turneje in ali bodo Brežičani okoli bratov Cepanec takrat več časa namenili starim klasikam, ki sem jih v soboto močno pogrešal? Sicer naj bi po setlisti sodeč zaigrali Halls Of Sickness in Dark Waters, vendar ju v živo nisem prepoznal. Kaj je temu botrovalo? Slaba pozornost zaradi pozne ure in utrujenosti ali prenatrpan repertoar z novimi skladbami? Ne vem. Vem pa, o kakšni transformaciji so govorili Grega Š., Aleš in Gorjanec med pisanjem svoje reportaže. Z novimi komadi so se Dickless Tracy močno oddaljili od grinda in postali tehnično dovršen death metal band, njihovi komadi pa so postali daljši in počasnejši, zrelejši. Na tiste najbolj zrele oziroma najbolj počasne je publika temu primerno tudi reagirala bolj zadržano, kar je Tomi na vokalu pravilno opazil: »Vidim, da vam romantični komadi ne ležijo preveč.« Takšnih in podobnih humorističnih vložkov je bilo med nastopom opazno manj (tudi iz tega vidika se vidi, da je band postal zrelejši in da težišče nekoč z vici napolnjenih nastopov jasno prelaga na glasbo), medtem ko je tokrat za prekinitve tekočega predstavljanja komadov poskrbel novi kitarist (ja, Dickless Tracy so pridobili kitarista in basista), ki ga je na trenutke povsem odneslo in nam je tako med drugim postregel tudi z uvodom v Orgasmatron (Motörhead). Toda na koncu ga je zaneslo že nekoliko predaleč, saj je koncert skorajda pričel dobivati oblike jam sessiona. Kljub vsemu je bil nastop Dickless Tracy s strani publike zelo dobro sprejet in nagrajen s prvim pravim moshom večera, pri izvajanju novejših komadov pa sem dobil občutek, da se v sprednjih vrstah nahajajo njihovi kolegi, ki jih že dodobra poznajo, medtem ko bolj zadržana publika v drugi polovici v dolžino grajene kleti gradu analizira stare grinderje v novi akustični podobi.
Setlista Dickless Tracy: Tomb Of Doom, Revenants, Nuklearna Država, Maze Of Lust, Ever Haunting Presence, Beautiful Yet Deformed, Reincremation, Halls Of Sickness, Dark Waters, Virus, Anathema, The New Domination, Realm Of Fools, Boneyard.
No, kakor koli že, ko bo album izdan, mu bom vsekakor prisluhnil z velikim zanimanjem, za naslednji koncert Dickless Tracy pa si želim – kot že omenjeno – več starih klasik in manj govorjenja ter improviziranja.
