Veseli december se je v slovenski prestolnici začel z vrhunskim lineupom v Kinu Šiška. K nam so se namreč pripeljali kar trije svetovno znani bandi, to so Eluveitie, Lacuna Coil in Infected Rain. Bandi se med seboj razlikujejo po zvrsti, hitrosti igranja, namenu besedil, ustvarjeni atmosferi v živo in še marsičem, kar je pripomoglo k temu, da je bila prireditev izredno heterogena.
Večer so otvorili Infected Rain, nekoliko mlajša zasedba iz Moldavije, ki se ukvarja z metalcore glasbo, nadgrajeno s potezami nu-metala. Člani zasedbe so bili popolnoma razigrani in so vso energijo konstantno prenašali na publiko. Čeprav so pohvalno nastopili vsi, je obenem jasno, da je na odru ključna prisotnost vokalistke Elene Catarage (Lene »Scissorhands«). Skupaj s kitaristom Vadimom »Vidick« Ozhogom in bivšim članom Ivanom Kristiogolom (DJ Kapo) je soustanovila zasedbo leta 2008. Potem ko so odigrali prvo pesem, se je Lena publiki zahvalila kar v slovenščini. To je povzročilo takojšnji odziv z glasnimi, evforičnimi kriki iz cele dvorane. Lena se je predstavila kot izredno energična in karizmatična osebnost na odru, njen nastop pa je še bolj popestril njen originalni »look« rdeče-rumenih dreadlockov, piercingov in množice tatujev, ki v trenutku vzbudijo pozornost gledalca. Številne spremembe ritmov tekom igranih pesmi, prehajanje iz čistih vokalov v scream in growl, eksplozivne rifaže so popolnoma prevzele vse gledalce. In to je bil šele začetek večera.
Lacuna Coil, svetovno znana italijanska zasedba, nas je popeljala v nekoliko drugačne vode. Kljub že zelo dolgi in uveljavljeni karierni poti so nas v prestolnici obiskali šele prvič. Ko je vokalistka Cristina Scabbia, ki je med drugim tudi ena izmed sodnic v programu The Voice of Italy, to omenila z odra, je bilo takoj jasno, da je velik del publike že dolgo pričakoval ta trenutek. Koncert so pričeli z Blood, Tears, Dust z albuma Delirium, ki je predhodnik novejšega Black Anima. Z novinca so odigrali štiri pesmi, ostali del prireditve pa so popestrili s pesmimi s starejših albumov Comalies in Karmacode ter nekoliko mlajših Broken Crown Halo in Delirium. S Karmacode so vključili tudi priredbo pesmi Enjoy the Silence znane angleške rock zasedbe Depeche Mode. Pesmi Lacuna Coil so v splošnem počasnejših ritmov, zato črpajo energijo iz izredno nizkih kitarskih riffov in iz growla Andree Ferra. Poleg tega je značilnost banda tudi uporaba različnih kostumov. Njihov pristop na odru je popolnoma drugačen od zelo energičnih Infected Rain. Med igranjem namreč delujejo nekoliko bolj povezani med seboj, so pa nekoliko bolj pasivni pri premikanju na odru. Je pa tudi res, da je glasba, ki jo ustvarjajo, popolnoma različna, zato za razigravanje publike poskrbita v glavnem oba vokalista, ki neprestano vzdržujeta stik s publiko.
Nazadnje pa so se na odru predstavili še Eluveitie, ki so Slovenijo obiskali že večkrat. Za prihod na oder so pripravili celo scenografijo. Velika bela zavesa je prekrivala celoten oder in v začetku delovala kot platno, na katerem je bil predvajan simbol. Zatem se je začela šamanska glasba, s projiciranjem senc in raznih simbolov na platnu pa so uprizorili neke vrste ritual. Zatem se je platno spustilo in oder je bil popolnoma zaseden z vsemi devetimi člani zasedbe. Koncert so začeli s pesmijo Ategnatos z njihovega zadnjega in istoimenskega albuma. V tej pesmi se nežnejši glas vokalistke Fabbiene in growl Chrigela spajata v to, kar se občuti kot neka enota. Po tem, ko so zaigrali še King z albuma Origins, se je Chrigel vsem zahvalil za prisotnost in predstavil naslednjo pesem. Povedal je, da pesem verjetno vsi poznamo, vendar lahko izberemo, ali jo bodo zaigrali v angleškem ali v njihovem maternem jeziku. Iz vzklikov publike je bila izbira takoj očitna, zato so pesem The Call of the Mountains zaigrali v švicarski nemščini (naslov pesmi se v prevodu glasi De Ruef vo de Bärge). Z albuma Ategnatos so zaigrali največ pesmi, kar sedem. Ostale so bile večinoma miks njihovih bolj znanih pesmi z raznoraznih albumov. Malo pred koncem je bobnar Alain Ackermann uprizoril še neverjeten solo na bobnih. Set so zaključili z Rebirth z Ategnatosa in z ikonično Inis Mono.
Za ta koncert je treba še posebej pohvaliti tudi vse tehnike, ki so tekom koncerta neprestano delali v zaodrju in omogočili, da so Eluveitie prikazali samo najboljši del sebe. Glede na raznolikost instrumentov so imeli pri tem verjetno največje delo ravno tonski mojstri, saj so morali uskladiti raznorazne keltske instrumente z nižjimi toni značilnih metalskih instrumentov. Zvok je bil tekom koncerta čist in dejansko se je slišal vsak instrument, tudi med solažami s flavto in ostalimi glasbili. Samo trije vrhunski bandi in dobra skupina tehnikov lahko pričarajo tako čaroben večer.
