Fates Warning / Divided Multitude

»V začetku januarja na koncertni trg pride novica o obisku Fates Warning in pod Alpami je završalo,« se je glasil uvodni stavek reportaže lanskoletnega koncerta. Tokratni koncert je bil kljub izidu nove plošče po skoraj desetih letih studijskega odmora sprejet s precej manj navdušenja. Po odlični predstavi ob svojem prvem obisku Slovenije bi si mislil, da bo Orto bar že samo na račun povratnikov zopet razprodan, pa temu žal ni bilo tako. Pravo fanovstvo je pokazalo okoli 150 obiskovalcev, sicer pa dokazujemo, da smo dežela zbirateljev; ko je band enkrat slišan v živo, je s tem odstranjen s seznama obveznosti. Glede na pestro koncertno ponudbo in krizo, ki pustoši po denarnicah potencialnih podpornikov, nimam komur koli kaj očitati.
Fates Warning so v nasprotju s prvim nastopom, ko so nastopili sami, tokrat gostili norveške Divided Multitude. Ti so v slovenskem glasbenem prostoru precej anonimni, tudi promocijsko sicer niso bili tako zastopani, da bi se mudilo v dvorano. Pred okoli sto glavo, povsem mirno množico, so predstavili precej generično obliko progresive, ki je na čase očarala z ritmičnimi eksperimenti, sicer pa je čas minil v velikem pričakovanju ameriških pionirjev.
Člani banda so z nekolikšno zamudo en za drugim zavzeli odrsko pozicijo in bili pri tem glasno pozdravljeni, zadnji je sredi uvodnega One Thousand Fires (otvoritvena pesem nove plošče Darkness in a Different Light) na oder skočil vokalist Ray, ter kmalu željeno dinamiko posrkal nazaj vase. Cel koncert je bil namreč prisoten moteč občutek, da se band na odru Orto bara počuti preveč utesnjeno.
Začetni verzi so nakazali vrhunsko inštrumentalno in vokalno formo, za res studijski občutek pa je poskrbel kakšni dve dekadi mlajši tour kitarist Mike Abdow, ki je v desnem kotu menjal Franka Arestija. Z izjemo motnega in nikakor dovolj izrazitega zvoka kitare Matheosa se je zbrana ekipa, katero poleg že naštetih tvorita še Vera in Jarzombek v ritem sekciji, predstavila z vrhunsko zvočno sliko.
Band se je z naslednjo pesmijo dotaknil plošče Parallels, in izzval bučen, a kratkotrajen odziv tistih, ki so si želeli več starejšega obdobja, katerega predstavitev pa se je z Life in Still Water že bolj kot ne končala. S tega obdobja smo tekom koncerta slišali še vrhunski Point of View. Band je ves čas trajanja nastopa počasi a vztrajno gradil na subtilnem dotiku depresije in življenjskega razočaranja, takoj za Another Perfect Day pa je sledil prvi vrhunec, Part XI z albuma A Pleasant Shade of Gray, odlična priložnost, da smo tudi sami potočili solzico bridkosti, ki jo narekuje obdobje za mladostjo.
Če je prvi koncert minil v hipu, je tokrat prišlo do momentov, ki so nekoliko znižali koncertno vzdušje. Band je kot rečeno jasno dal vedeti, da jim stiskanje na odru ni ravno pisano na kožo, zdelovala jih je vročina in statična odrska osvetlitev. Dvorana se je le otresla začetne zadržanosti med naravnost božansko izvedenim 11th Hour. Zen, spiritualna izkušnja, občutek brezčasnosti. Band je med poznane klasike zrelega obdobja umestil le nekaj novitet in z novimi pesmimi ni forsiral. Pravzaprav bi promocijo nove plošče lahko zastavili bolj resno, saj navdušenci med skromnim merchom novega albuma nismo zasledili. Neprepričljivemu klicu po več glasbe v tišini med premnogimi neprijetnimi pavzami sta sledila še genialna Still Remains in Handful of Doubt, kot vse ostale pesmi izvedene v vsej Fates Warning genialnosti, vokal pa se je v oktavi nižje prav tako odlično odrezal v nekakšni starostni žlahtnosti.
Nastopu tako ni kaj očitati, vzdušje pa je bilo nekajkrat slabše kot prvič. Morda tudi na račun tega, da nas tokrat niso v takem številu obiskali bratje Hrvati, ki so na prvi izvedbi Fates Warning v Sloveniji poskrbeli za nekaj ključnih sing-a-long trenutkov. Nekako ne morem skriti razočaranja, da lahko Slovenija ameriškim pionorjem progresive ob izdaji nove plošče ponudi le delno zapolnjeno dnevno sobo in nekoliko zaplankano vzdušje brez prave odzivnosti.