Le štiri dni po koncertu Odd Crew in BattleX, ki so v mariborskem MC-ju praznovali dan žena, sem se odpravil na isti kraj zločina, kjer sta bila tokrat najavljena dva banda težje kategorije. V Slovenijo so se po štirih letih ponovno vrnili kanadski Fuck The Facts. Z njimi sem se tokrat v živo srečal že tretjič, vsa tri srečanja pa so bila na slovenskih tleh. V slogu za vsakega Mariborčana razveseljujočega nogometnega rezultata 2 : 1 sem jih minuli vikend drugič videl v Mariboru, pred tem pa enkrat v Ljubljani. Koncertna dvorana se je torej menjala, a ostal je en skupni imenovalec, ki se glasi Vulvathrone. K sreči so bili tokrat izpuščeni bandi kova Psychofagist, s katerimi si prejšnjič resnično nič nisem znal pomagati, in so bile predstavljene grind viže povsem direktne.
Napovedana ura pričetka koncerta se je zame tekom popoldneva kar dvakrat spremenila. Da naj bi se koncert pričel ob osmih zvečer, kakor je bilo najavljeno na Facebooku, tako ali tako nisem verjel, a sem kljub temu moral počakati na dan dogodka, da sem lahko dotično informacijo preveril. Zaradi alkoholnega posta pač nisem želel trezen od osmih dalje opazovati, kako se publika in bandi kratkočasijo z opojnimi substancami in slanimi šalami. K sreči mi je Herman pravočasno sporočil »točno« uro pričetka, tako da sem uletel v Pekarno nekaj pred pol deseto. In glej ga zlomka: slika, ki sem jo doživel ob tisti uri, je bila podobno žalostna kot nekaj dni nazaj. Pred klubom je nekaj posameznikov grelo svoje litrce, medtem ko so nekateri skromni obiskovalci v notranjosti špičili komolce ob šanku ali ob ročnem nogometu, drugi pa v družbi nastopajočih Prekmurcev v dvorani. Tišina, v kateri smo izmenjavali te in one informacije, je bila tako zelo huda, da smo dobesedno slišali petje čričkov. K sreči so se tekom večera še od nekod našli dodatni obiskovalci, ki so dobro napolnili dvorano.
No, po dodatnih dveh popitih pivih se je nekaj čez deseto nato resnično začelo. Vsem poznana sirena je naznanila nastop zasedbe, ki sem jo v trinajstih letih njenega obstoja videl že tudi najmanj tolikokrat, kot šteje let, toda prvič v tej postavi. Kako je slovenski bobnarski talent Simon konec leta 2014 sedel na bobnarski stolček, ki ga je pred tem zavzeto in skrbno grel Matko, sem na 39. izvedbi Metal Klavnice spremljal v živo, nov pa je bil Goran na bas kitari – joj, končno lahko razkrijem to skrivnost, ki me je tako zelo mučila zadnja dva meseca. Goran je iz vseh pogledov odlično zamenjal Uroša, ki se je iz osebnih razlogov odločil ločiti od banda. Ja, tako pač je to, ko se med člani banda začnejo plesti intimne vezi, ko postanejo čustva na eni strani premočna oziroma ko jih druga stran ne vrača. Takrat po navadi pomeni, da se skupne življenjske poti ločijo. Iz tega razloga so se Pičkin Prestol v soboto z novim basistom odpravili v Maribor na »šiht«, medtem ko je stari basist odšel v sosednjo vas na koncert Letečih Potepuhov. Kaj, boste zdaj rekli, Leteči Potepuhi še obstajajo? No, če je to prvo vprašanje, ki vam je prišlo na misel, to pomeni, da so spomini na praznovanje vaše tridesetletnice po vsej verjetnosti že dodobra zbledeli.
Joj, ja, nastop od Vulvathrone … Končno mi je band po tolikih letih ponovno ponudil nekaj novega in svežega iz svojega tabora, pa me je nekoliko zaneslo. Kajti že sedem let čakam, da se bodo »Herman & Band« (Juretove besede, ne moje) končno odpravili v studio posnet svoj tretji celovečerec. Očitno se ne morejo zediniti okoli introv iz svojih najljubših pornofilmov, ker jih je preveč. Skratka, Vulvathrone so ponudili že nekaj let ponavljajoč se repertoar komadov, kar pa ni niti mene niti ostale obiskovalce preveč zmotilo. Med pisanjem teh vrstic sem namreč ugotovil, da je minilo že skorajda leto in pol od zadnjega ogleda njihovega koncerta, zato povsem nič ni škodilo, da sem že n-tič slišal Psychopathia Sexualis, Bitch Hunt, Cum-Socket, The Cult of Vulva, Strije, Toilet Slut itd. Porn, Porn, Porn ter Bitch, Suck My Tič menda celo dvakrat. V minulem letu in pol je band nadgradil svoj performans, ki trenutno vključuje bondage z naključnimi obiskovalkami, razkazovanje moških jošk, polivanje z različnimi tekočinami (ne, žal ne v smislu tekmovanja »miss wet T-shirt«) in še zmeraj polno dozo homoerotike. Slednjega se ni ustrašil niti bivši basist in vokalist Ozy, ki se je odzval bandovemu vabilu in z njim odkrulil en komad. Kateri je to bil, več ne vem, saj je med nastopom vladal vsesplošni »kaos« (Goranove besede, ne moje), ki je širok nasmešek na obraz narisal tudi bobnarju iz glavnega banda večera. Kaj naj rečem za konec? Ko se bodo Vulvathrone zresnili, bo to pomenilo naznanitev konca sveta, zato, fantje, še dolgo ostanite neresni.
Dosti bolj resno, brez prekinitev in povsem osredotočeno na glasbo pa je potekal nastop kvarteta z imenom Fuck The Facts. Višja mera resnosti ta večer seveda ni bila sopomenka za zamorjenost in dolgočasje, temveč je pomenila zelo na tesno in intenzivno naštudiran nastop, ki nam poslušalcem skorajda ni ponudil minute za predih in počitek. Spočili smo si lahko med posameznimi komadi, ko je meditativna melodika zamenjala nevihto blast beatov ali težkih kitarskih udarcev. Kanadčani so z leti postali dobro naoljena grindcore mašinerija, ki je tokrat pešala le zaradi izostanka drugega kitarista. Kaj točno se je zgodilo, da Johnny Ibay ni šel zraven na turnejo, nisem spraševal, saj je bil nastop tudi brez njega popoln. No, skorajda popoln, saj s(m)o si obiskovalci na koncu zaželeli še kakšen komad ali dva več, potem ko se je basist po 40 minutah v imenu celotnega banda naenkrat poslovil z odra. Kot odgovor na skandiranje »We want more!« smo slišali le kratek »No!«. Seveda pa je band krajšo minutažo na odru popravil tako, da so se vsi člani takoj po nastopu pomešali med publiko in tako še pod odrom z nami izmenjali to in ono besedo. Čeprav je potekalo vse zelo hitro in si nisem zapomnil oziroma nisem prepoznal nobenega komada, sem bil s Fuck The Facts pod črto zelo zadovoljen, in če se spet vrnejo kam v našo bližino, mislim, da jih bom spet obiskal.
