Hardcore Superstar / Sister / Superhorrorfuck

Je že tako, da ima večja država večjo bazo ljudi, ki odkrivajo in poslušajo različne glasbene zvrsti. Ne glede na vse predsodke, ki jih imamo proti prebivalcem naše zahodne sosede in ki so se, roko na srce, še enkrat izkazali za upravičene, so le-ti ponovno dokazali, da gre za poznavalce sodobne glasbene scene, saj je bil klub New Age ob nastopu švedskega sleaze dvojca skoraj razprodan.
Začnimo na začetku. Ob prihodu na prizorišče je bila dvajsetčlanska slovenska posadka takoj deležna negativnega presenečenja, saj smo morali poleg redne cene vstopnice (25€) plačati še neko pristojbino v višini 10€. Vsi, tudi akreditirani novinarji, da ne bo pomote. Zakaj? Nihče ne govori italijansko. Teh deset evrov bi človek običajno porabil za kak osvežilni hmeljni napitek v notranjosti kluba, kar pa vam v dotičnem objektu toplo odsvetujem, saj vam za obarvano vodo z okusom hmelja zaračunajo 5€. Tretji, a ne zadnji kamen v mozaiku slabega začetka večera pa je prispeval ogrevalni band večera, imenu zelo primerni Superhorrorfuck.
Četverec je sestavljen iz basista in kitarista, ki čez dan verjetno delata v lokalnem Eurospinu, zvečer pa nad njima masaker izvede neka psihotična maskerka, nekdo drug pa jima v roke porine dva ožičena lesena kola in hajdi na oder. Tam jima družbo delata še lokalni transvestit z mikrofonom v roki, ki ima po kvaliteti make-upa na obrazu očitno Parkinsovo bolezen, in presenetljivo soliden bobnar, ki daje občutek, da je glede na svojo kvaliteto v bandu pod prisilo. Ta groteskni konglomerat nam je v ušesih pričaral milozvočne melodije, podobne zvokom po vodovodni cevi drsajoče skrhane motorne žage, ki jo vokalno podpira trop ostarelih in od cracka zadetih gluhih mačk. Sanjsko doživetje torej, priporočam pa ga le tistim z najmočnejšimi živci.
Po polurnem inkvizicijskem mučenju naših sluhovodov in pripravi odra so nanj le stopili prvi Švedi večera, Sister. Band, ki daje ogromno tako na izgled kot na glasbo, je turobnost večera presekal z fenomenalno dozo trdega, umazanega r'n'r-ja, pomešanega s heavy metal ritmiko in punk udarnostjo. Zasedba, ki ima pod pasom le en dolgometražni album, nam je v dobre pol ure predstavila, kako naj bi izgledal sodobni šus glama; hitro, glasno in udarno. Komadi, kot so Bullshit&backstabbin', I Don't Mind If You Die in Unlucky Minority so temperaturo v klubu in občinstvu dvignili na nevarno visoko raven, ki se ni spustila vse do konca nastopa nosilcev večera. Mladi Švedi so izvrsten primer dela zagnane skupine: nekajletno neprekinjeno delo v rodni deželi, piljenje nastopa, odrskega izgleda ter postopno snovanje albuma, nato pa njegova izdaja in takoj v kombi. Križarjenje širom Evrope je ob potrebni kvaliteti izvajanja verjetno edini garantiran recept za vsaj določeno mero uspeha; to polagam na srce tudi vsem našim »up-and-coming« skupinam.
Za Sister so nastopili nosilci večera, veterani sleaza Hardcore Superstar. Band, ki je bil prisoten pri samih začetkih te glasbene zvrsti na Švedskem, se je v petnajstih letih obstoja razvil v profesionalno zasedbo, ki dobro ve kaj počne na odru in to pokaže vsak večer. V dobro uro in pol dolgem nastopu jim je publika jedla iz roke, pa najsi je šlo za komade z zadnje plošče Split Your Lip ali starejše hite z Dreamin' In A Cascet ali samonaslovljene plošče iz leta 2005. Fantje so žgali in dvigovali temperaturo v prostoru vse do konca druge tretjine nastopa, ko so stvar umirili in ob baladi Run To Your Mama k sodelovanju povabili tudi angleščine konkretno neuko publiko. Kisika je v prostoru že konkretno primanjkovalo, ko so Hardcore Superstar po komadu Bully prvič zapustili oder, vendar jih je publika z bolj ali manj posrečenimi variacijami fraze »we want more« vendarle spravila nazaj na oder, kjer so odigrali še tri najbolj znane hite: Moonshine, Last Call For Alcohol (z obveznim dodatkom referena You've Got Another Thing Comin' Judas Priestov) in se z zdaj že zimzeleno We don't Celebrate Sundays dokončno poslovili od Roncada.
Odličen vtis koncerta so tokrat spet pokvarile klasične italijanske »mutnje«, pa vseeno. Sister in Hardcore Superstar je paket, ki ga noben ljubitelj visokooktanskega hard 'n'heavyja ni smel zamuditi in ob prej omenjenem dobrem obisku iz Slovenije apeliram na organizatorje, da ob naslednji priložnosti kak podoben band (Crashdiet, Sister Sin itd.) pripeljejo tudi v naše loge.