Heaven Shall Burn / As I Lay Dying / Suicide Silence

Novodobna, t.i. core scena ne popušča, ne izgleda, da bi upadel interes, temveč skupine polnijo dvorane po celem svetu. Heaven Shall Burn so igrali pred malim deležem obiskovalcev nazadnje v mariborskem Štuku. As I Lay Dying pa so imeli solidno polno, predvsem zaradi Killswitch Engage. K tej turneji so bili dodani Suicide Silence, o katerih se govori med mladimi metalci kot o Lady Gaga. Za to turnejo je bilo potrebno prevoziti 360 kilometrov; se podati na Dunaj, v dvorano Gasometer, ki sprejme 3000 obiskovalcev, kar si je bilo težko predstavljati, da bi omenjeni ansambli to lahko napolnili. Dvom se je potrdil, ko se je videlo, da je bila terasa objekta zaprta. In seveda sem se zmotil.
Pred vrati je v vrsti stalo nekaj sto obiskovalcev. Delovalo je bolj kot neke vrste modni šov. Kapic in postrani frizur je bilo nešteto. Stvar je postala dobesedno smešna, ko tipičnih dolgolascev v bulerjih in usnjenih jaknah ni bilo nikjer. Še bolj absurdno postane, ko v roke prejmeš katalog Imperial Clothinga in ugotavljaš, koliko kiča se prodaja vsemu temu občinstvu. Prvič v Gasometru so bile cene majic neverjetno poceni. 15 evrov kratka majica, na prejšnjih koncertih pa 25 – 30 evrov, a pijača je ostala zasoljena; prvo pivo skoraj 5 evrov, po vrnjenem kozarcu pa je obiskovalec dobil 1 evro. Festivalski sistem pač.
Prvi so na oder stopili deathcorovci Suicide Silence, ki so že imeli okoli 1000 oglednikov. V dobre pol ure se je izkazalo, da je skupina en velik nateg. Glasbeno so sicer še kar solidni, a kaj, ko hočejo prepričat s tisočkrat slišanimi death metal riffi, ki naj bi zaradi nizkih kitar delovali kot nekaj svežega. Tudi brez breakdownov ni šlo, ki so precej generični in predvidljivi, s to izjemo, da so bolj doomersko obarvani. Največji nateg je bil vokal. Potetovirani Mitch Locker, ki je mnogim izgovor za nesmiselno tetoviranje pri 16. letu, na albumu zveni izredno brutalno, na koncertu pa se vidi, čez koliko studijske obdelave je šel njegov vokal. Kričanje je bilo solidno, medtem ko je bilo kruljenje porazno. Ves čas ga je zmanjkovalo, krulež je hotel poglobiti z zapiranje mikrofona z obema rokama, a ni pomagalo, da bi se ga bolje slišalo, kaj šele, da bi lahko trdili, da ima tako močen krulež kot Mikael Åkerfeldt (Opeth). In če ste kdaj menili, da je Angela Gossow (Arch Enemy) porazna, potem morate slišati Mitcha. Katastrofa. Ampak Suicide Silence je treba priznati, da so zelo energičen band, kontakt s publiko je odličen. Samo na pobudo Mitcha so padali ogromni »circle piti«, »wall of death« ter »crowd surfing«. Ah, pozabil sem omeniti še Mitchovo koreografijo, ki slema z iztegnjenimi rokami, s čimer deluje, da bo vsak hip poletel nad publiko in se drl Ektomorf besedila v smislu f«uck, shit, pull the trigger bitch« itd. s ptičje perspektive. Skratka, Suicide Silence bodo morali Mitcha zabrisati v smetnjak. Druge ni.
Več smo si obetali od As I Lay Dying, krščanskega metalcore kvinteta. Za njihovo veroizpoved nas lahko enostavno boli k…, ker to ni merilo kvalitete v glasbi. Z albumom Powerless Rise so letos potrdili, da so na vrhuncu kariere ter da so v svoji sferi pometli s konkurenco. Z malo zamude so As I Lay Dying le stopili na oder. Dvorana se je medtem napolnila do zadnje luknje. Maratonsko znojenje je bilo zagotovljeno, a bolj je nastradal dihalni sistem, ko so se cigareti prižigali drug za drugim kljub kadilskemu zakonu, kar je že prvi razlog, da se v koncertu ne da uživati. Drugi razlog pa je zvok. As I Lay Dying so v Mariboru pokazali, da so energičen in uigran band s polno izkušnjami in v Gasometru so se kot takšni še enkrat potrdili. Z začetnim komadom 94 Hours je skupina eksplodirala, a zvok je bil tako nerazločen, da se niti malo ni dalo uživati. Bas boben je bil tako glasen, da je preglasil več ali manj vse inštrumente, nekaj malega pa se je slišal vokal. Po nekaj skladbah je tonski mojster prišel k pameti in uspel prilagoditi zvok dvorani, a ne za dolgo. Resda se je kitare slišalo, a nato je bil čisti vokal basista prenaglas, medtem ko se je pevca Tima Lambesisa slišalo bore malo. Na splošno po As I Lay Dying ne morem tako pljuvati kot Suicide Silence. Odigrano je bilo korektno, izbor skladb je bil soliden oziroma je bil ustvarjen dober kontrast med brutalnimi novitetami a la Beyond Our Suffering, Condemned ter bolj pocukranimi The Sound Of Truth, Through Struggle in Confined. Poseben užitek je bilo gledati bobnarja, ki ni skrit za svojo trdnjavo, temveč se ga vidi kako zverinsko udarja, zraven pa še vrti svoje lase, kar ni vsakdanja praksa na koncertih. Mnogi smo si želeli, da bi bili le oni glavna skupina, ampak nam tudi tokrat ni bilo usojeno.
Setlista As I Lay Dying: 94 Hours, An Ocean Between Us, Upside Down Kingdom, Beyond Our Suffering, The Sound Of Truth, Within Destruction, Anodyne Sea, Condemned, Through Struggle, Nothing Left, Confined.
Heaven Shall Burn so bili rojeni leta 1996, tako da je nalepka metalcore dokaj neustrezna, ker se njihova glasba preprosto opiše kot hibrid med švedskim death metalom in angleškim death metalom, natančneje Bolt Thrower. Avstrijska publika je bila vidno utrujena, na hodnikih Gasometra so obiskovalci posedali in poležavali. No, alkohol in moshanje je kar konkretna anaerobna vadba. Tudi v dvorani je bilo manj publike in zato se je dalo bolj normalno dihati. Od skupine se je lahko pričakovalo le najboljše, namreč dve leti nazaj je bil prav tu posnet njihov DVD Visual Resistance in vsekakor so se Heaven Shall Burn s svojim nastopom trudili, kot bi še enkrat snemali DVD. Kot zelo nezrela se je izkazala publika, ki je v nastopajoče zmetala kar nekaj kozarcev piva, ne glede na to, da za vsakega dobiš povrnjen 1 evro. Heaven Shall Burn so svoj nastop namenili promoviranju novega albuma Invictus, ki je napram prejšnjim izdelkom precej monoton. Primerno njihovemu koncertu je publika sodelovala s stalnim moshanjem in crowdsurfingom. Pri skladbi Voice Of The Voiceless pa je skoraj pol dvorane naredilo ogromen »zid smrti«. Vrhunec njihovega koncerta in na splošno večera so bile zadnje tri skladbe po premoru. Prvi udarec je bil oznanjen z legendarnim Weapon They Fear, še hujši udarec pa je bil Not My God, ki je originalno od banda Hate Squad, vendar je s Heaven Shall Burn zvokom zvenelo kot Bolt Thrower na steroidih. V dvorani je bil občutek uničenja, kot bi čeznjo zapeljala cela armija tankov. In tako so Heaven Shall Burn prvi dve skupini odpihnili. Sledila je še bolj nežna priredba od Edge Of Sanity in sicer Black Tears. OK, igrati dve priredbi za konec je malce čudno, a Black Tears je v Heaven Shall Burn izvedbi zvenel podobno kot Not My God, le s kančkom več melodike.
Trupel je bilo ogromno, predvsem zaradi alkohola, Heaven Shall Burn pa so z intenzivnim nastopom poskrbeli, da nas znajo naslednji dan konkretno boleti določene mišice. Musklfibr awaits!
Setlista Heaven Shall Burn: Counterweight, The Omen, Combat, Voice Of The Voiceless, Like A Thousand Suns, Endzeit, Sevastopol, The Lie You Bleed For, I Was I Am I Shall Be, Return To Sanity, Weapon They Fear, Not My God, Black Tears.