REPORTAŽE

27. 1. 2014

Iced Earth / Warbringer / Elm Street

Kino Šiška, Ljubljana / 24. 1. 2014
Avtor: Gorjanec

Iced Earth, band z zamrznjenim imenom in prvaki ameriškega power thrasha, so na januarski petek s seboj pripeljali tudi prve plundraste padavine to zimo. Zemlja ni ravno pomrznila, a nekoliko zimskega občutka je vendarle prekrilo tudi prestolnico. Kljub temu da so se Američani po nekajletni odsotnosti s slovenskih odrov v novi postavi predstavili le nekaj mesecev nazaj na festivalu Metaldays, dobra obiskanost koncerta v Kinu Šiška ni bila pod vprašajem, k čemur je zagotovo doprinesel tudi odličen izbor predskupin. Kdor je zamudil slednje, mu je lahko zelo žal.
Točno ob napovedani 20. uri so oder zavzeli Elm Street, udarni heavy metalci iz Avstralije, ki jim spogledovanje s thrashem ni tuje. Band, ki sicer obstaja že kako desetletje, je bil zame popolna neznanka, saj si, kljub temu da trenutno živimo v dobi interneta, nisem vzel časa, da bi se pozanimal o njem. No, ogledati sem si jih nameraval v vsakem primeru, toda če bi spričo tega njihov nastop brezbrižno preskočil, bi me bilo kasneje sram. Hkrati sem si s tem dopustil tisti občutek, s katerim smo na koncerte hodili pred 10, 15 leti – možnost presenečenja. In to presenečenje sem tudi doživel. Fantje so začeli s šusom na polno in brez premorov odžagali prvih dvajset minut svojega polurnega repertoarja. Nekaj preko stoglava publika je bila deležna nenehnega heavy/thrash bombardiranja, ki je bilo tako povezano, da občasno celo ni bilo moč zaznati, kdaj se je en komad končal in drugi začel. Zaključili so z odličnim novim komadom Face the Reaper (predvidevam, da je nov, saj ga na njihovem edinem do zdaj izdanem albumu ni) ter skladbo Elm St's Children, ki je, tako kot tudi ime samega banda, posvečena kultni grozljivki iz 80-ih. Žal pa moram izpostaviti, da sem v tem odstavku hvalil predvsem energičnost nastopa in samo glasbo, ne pa njeno izvedbo, saj je ta močno pešala. Še posebej vokal je v živo bolj kot jezno renčeč izpadel utrujeno skrhan. Morda bi lahko rekli, da je temu vtisu botroval zvok, a ta je, odkar so v Kinu Šiška v celoti zamenjali in nadgradili ozvočenje, neprimerno boljši kot nekoč in bi ga lahko malce kazilo le premajhno število teles v dvorani. Vseeno, odlično ogrevanje!
Warbringer, eden vodilnih bandov novega vala thrash metala, so že stari znanci slovenske publike, ta pa jim je zvesto nudila podporo tudi tokrat, saj je obče znano, da so skupina, ki se jo splača videti. Gre za zasedbo, ki svoj navdih črpa iz najboljših elementov klasične Bay Area scene ter jih skombinira v odlično mešanico ostrine in melodike, s katero v obliki soničnih topov obstreljujejo privržence širom sveta. Toda taki glasbi pritiče tudi primerno energičen in jezen nastop, tega pa tokrat žal nismo bili v celoti deležni. Statičnosti glasbeniškega dela zasedbe je sicer na vse kriplje skušal kontrirati fenomenalni frontman John Kevill, a tudi njemu publike, ki je bila tedaj že kar obsežna, ni uspelo spraviti k miganju vse nekje do polovice koncerta, ko so udarili s hitom Total War. Hja, če gre upoštevati komentarje prisotnih, tudi njihova zvezda počasi že nekoliko bledi in je zato morda zaznati več ravnodušnosti pri obiskovalcih kot nekdaj, poleg tega pa je v krajši setlisti, kot smo je navajeni, manjkal marsikateri odličen komad. Po drugi strani pa je seveda večji del publike prišel na headlinerje Iced Earth in mu verjetno razmetavanje na Warbringer ni bila prioriteta. Kakorkoli že, čeprav se thrash ne šteje med moje top metal podžanre in se mi zdi, da tudi v tem primeru band zadnja leta zgolj ponavlja in reciklira formulo, s katero se je povzpel, so Warbringer za moje pojme vedno dobrodošli in vredni ogleda, še posebej v manjših klubih, kjer vzdušje lažje doseže vrhunec.
Sledila je malce daljša pavza, ki smo jo izkoristili za kramljanje in ogledovanje merchandisa. Roba Iced Earth je bila bolj borna – večinoma nov material in nekaj zajebantskih, pravzaprav že kar butastih majic, ki se verjetno bolje prodajajo med nemško govorečo metalsko populacijo, saj ta stereotipno ne zahteva smiselnosti ali okusa pri stvareh, ki jih smatra za zabavne (J.B.O., nemški folk metal, nabijanje goveje muzike …). Počasi se je bližal čas za nastop Iced Earth. Odpravljali smo se nazaj v dvorano, ko kar naenkrat iz nje švigne nek čudak z masko lobanje in se zapodi proti sanitarijam. Svašta. Očitno ga je na smrt tiščalo scat.
V dvorani je zbrana publika že nestrpno uperjala poglede proti odru, čakajoč na začetek performansa, in že nekaj minut kasneje so oder zavzele zvezde večera – Iced Earth. Pričakovanja glede headlinerjev niso bila ravno visoka, saj so na spletu na voljo setliste predhodnih koncertov, te pa pri oboževalcih skupine niso ravno vzbujale navdušenja. Pravzaprav je bila setlista bolj ali manj na vseh koncertih turneje enaka, čeprav naj bi baje Iced Earth svojim fanom ponujali možnost, da za koncert, ki ga bodo obiskali, družno izberejo en komad, ki si ga želijo najbolj slišati. No, s tem očitno vsaj pri nas ni bilo nič; ne le to, za razliko od koncertov prejšnjih dni so nas celo prikrajšali za kak komad s standardne setliste, med drugim tudi zaključnega, samonaslovljeni hit Iced Earth. Koncertni repertoar je dodatno kazilo dejstvo, da ga je več kot tretjino sestojilo izključno iz komadov z najnovejše plošče Plagues of Babylon. Ne razumite me napak, povsem jasno mi je, da bandi na turneji promovirajo svoje najnovejše izdelke, a da band s toliko uspešnicami namesto teh raje odigra več kot polovico svojega najnovejšega albuma (če odštejemo coverje in outro), se mi zdi pretiravanje. Plagues of Babylon sicer ni napačen album, daleč od tega, da bi bil njihov najslabši, a večina komadov ni nič posebnega oziroma so preveč formulaični, da bi lahko v njih res uživali. Pa dobro, tudi pretirano promocijo bi jim lahko še odpustil, v kolikor ne bi bil izbor skladb s starejših plošč prav tako precej sfaljen. Red Baron/Blue Max je verjetno najslabši komad z albuma The Glorious Burden (poleg balade When the Eagle Cries, ki je sicer fajn skladbica, a je večina sveta ne prenese zaradi koncepta), pa se je vseeno edini znašel na setlisti. Podobno velja za klasiko The Dark Saga. Kje so The Hunter, naslovni komad in nemara celo I Died for You?
No, dovolj pizdenja čez setlisto, naj napišem še nekaj o nastopu. Manjši plus je definitivno sprememba imidža članov zasedbe, saj so se znebili kolektivne »razcapane jeans« uniforme, ob kateri smo se jim lahko muzali na Metaldays. Zdaj furajo malo bolj raznolika, temna oblačila, vodja skupine Jon Schaffer pa se je očitno odločil s črno barvo »pomladiti« tudi svoje obrazno in naglavno dlačevje. Bradati pevec Stu Block odlično kanalizira vokal sicer še živega Matta Barlowa, do neke mere celo tako identično, da je že prav srhljivo. Sicer pa tu ne morem mimo zabavnih opazk, ki so se bliskovito širile med publiko tekom koncerta, da tip na odru izgleda (in zveni) zelo podobno Juretu Počkaju iz Forgotten Eden. Žal pa je bil nastop Iced Earth precej neenergičen in predvsem preveč statičen, kot bi se za tak band in tak stil glasbe spodobilo. Pravzaprav so bili že kar dolgočasni, k temu pa so pripomogle tudi nekatere balade, ki so morile vzdušje. Dobro, za Watching Over Me, s katero so zaključili koncertni večer, jim še pogledam skozi prste, ker je jebeno hud komad, toda If I Could See You je bila recimo povsem neumestna. Dol mi visi, če je Jonu umrl dedek, prijatelj, čivava ali krizantema; četudi gre sicer za nadvse všečne komade, na koncerte zasedb z udarno glasbo za moje pojme to pač ne spada. Kar se same »dinamičnosti« na odru tiče, mislim, da je bil vrhunec dosežen že pri četrtem komadu z naslovom V, kjer je Block v roke vzel masko Guya Fawkesa, ki je sicer krasila bobne, in tekom pesmi nekoliko mahal z njo po zraku. Tu gre seveda za odraz Jonovega »prebujenja« izpred nekaj let, ki ga delno promovira tudi skozi Iced Earth in zaradi katerega je ustvaril svoj anti-NWO solo projekt Sons Of Liberty. V primeru V gre za skladbo z albuma Dystopia, ki jo je navdihnil strip (ali pa po njem posneti film) V for Vendetta, medtem ko se je Jon na Plagues of Babylon odločil vključiti kar cover lastnega solo komada Spirit of the Times. No, če postavimo mahanje z masko ob stran, je bil pri celotnem nastopu pravzaprav očem še najbolj zanimiv lightshow, če ne že kar sam lučkar. Ja, tisti tip z lobanjo čez obraz, ki se mu je tako mudilo odtočit, je bil namreč lučkar od Iced Earth, v svojem delu pa je več kot očitno užival in mu je dogajalo na polno, tako da je bil skorajda boljša atrakcija kot možaki na odru. Pohvaliti pa moram tudi zvok, ki je bil tako kot pri prejšnjih dveh skupinah odličen, le back vokali so bili večinoma pretihi.
Setlista Iced Earth: Plagues of Babylon, Democide, Dark Saga, V, If I Could See You, Disciples of the Lie, Among the Living Dead, Red Baron/Blue Max, Blessed Are You, Vengeance Is Mine, Cthulhu, My Own Savior, The End?, A Question of Heaven, Dystopia, Watching Over Me.
Sicer pa je bila obiskanost koncerta zelo dobra tako po kvantiteti kot po razponu emša. Starostni spekter publike je bil precejšen; sestavljali so jo pretežno zreli obrazi, vseeno pa je bilo med gibanjem po dvorani treba gledati pod noge, da nisi ponesreči pohodil kakega puhodlačnika. Ob raznih vzklikih v stilu: »Kje si, stari, nisem te videl že sto let!« je bilo očitno tudi to, da so Iced Earth iz brloga zvlekli marsikaterega »upokojenca«. Zrelostno povprečje občinstva se je odražalo tudi v tem, da sem tekom koncerta na svoje zadovoljstvo v zraku opazil zelo malo nadležnih svetlečih se ekrančkov.
Hja, to je nekako to o koncertu tega vélikega banda. Osebno sem bil kljub nekoliko nižjim pričakovanjem nad Iced Earth dokaj razočaran in kljub mravljincem, ki so mi gomazeli po hrbtu ob nekaterih komadih, moram reči, da sta me predskupini bistveno bolj navdušili. Čeprav sem velik ljubitelj zasedbe, bom spričo vtisa, ki mi ga je pustil ta nastop, o naslednjem obisku koncerta temeljito premislil.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
17. 7. 2019Combichrist / Terrolokaust / Reportaže
13. 7. 2018Iced Earth / Metalsteel / Eruption / Reportaže
16. 6. 2011Warbringer / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana