Initiation Of The Misled Tour 2010

Nedelja je dan za blast beat, ne glede na vse, kar vam pravijo v cerkvi ali šoli. Nekaterim se po kosilu, ki de-facto vključuje vsaj eno vrsto jedi iz krompirja in goveji zvarek, itak nič ne ljubi. Nekateri gledajo formulo 1 (kar mi še posebej res ni jasno). Nekateri se učijo. Nekateri pa imamo čas za »brutaličarski« večer na Metelkovi.
Morda nas res ni bilo ogromno, a nas je bilo veliko. Ljubitelji kruljenja, nizkih tonov, brutalnosti, agresije smo se lepo zbrali in v velikem številu obiskali koncert v sklopu turneje, na kateri nove izdelke predstavljajo vsi bandi, le da je ime dobila po novem CD-ju Cephalic Carnage (Misled By Certainty) in CD/DVD-ju Psycroptic (Initiation). Temu primerno je bilo na voljo na tone majic, kap, CD-jev, celo bong (zadnji!), našitkov itd., tako da mislim, da se jim denarno ni slabo godilo – folka je bilo ob merchandiserjih vedno ogromno.
Oder so prvi zasedli predstavniki novega vala angleškega death metala, Dyscarnate. Mlad trio, posneli so šele en EP in en studijski album, oder pa so zasedli kot izkušeni mački na sceni. Gre za band, ki po Veliki Britaniji »žari in pali« tako kot Trigger The Bloodshed, The Soulless, Dead Beyond Buried, The Rotted itd. in za razliko od prej naštetih ima svoj zvok (vsaj v primerjavi z ostalimi Britanci), zvokovno pa so najbližje kakšnim Misery Index. Trio je odpičil komade suvereno, napadalno in brez odvečnih govorov in olepšav. Že pri njih se je razvil »mor'š pit« – rekel bi mosh pit, ampak so to bile štirje pijančki (hail Dani, the prince of Koma!), ki so namesto mošanja bolj izvajali posnemanje gibanje žogice v fliperju z veliko dozo kljubovanja gravitaciji (nekaterim ni uspelo).
Veliko dozo pričakovanja so dvignili italijanski Hour Of Penance, ki smo jih pri nas nazadnje videli pred nekaj leti, vmesno praznino obiskov pa so zapolnili njihovi bratje Fleshgod Apocalypse. Zanje lahko rečem, da Hour Of Penance peljejo kar lepo scat. Hour Of Penance niso slab band, le enolični so. Njihov pevec pa ima karizmo razkuhane Luigijeve pašte. Ne glede na karkoli, se z vsako minuto komadi vse bolj stapljajo v eno maso, prekrito s »parmedžanom«, ki resda da ok okus, a slabo prikrije dejstvo, da obstajajo v tem žanru že eni Hate Eternal ali Krisiun.
Ion Dissonance so bili na nek način največji kamen spotike, saj so predstavniki žanra, ki ga ne glede na običajno precej dobro glasbeno in tehnično podkovanost nihče ne mara že samo zaradi dejstva, da večina članov nosi baseball kapo. A če reperjev nismo sodili po kapah, tudi deathcorovcev ne smemo! Ion Dissonance so, tako kot drugi kanadski bandi, psihotiki. Kako prepoznaš band iz Kanade? Poleg tega, da ima vsaj en član na sebi dres kakšnega kanadskega hokejaša, je njegovo glasbeno znanje ogromno in tehnična podkovanost neizpodbitna. Vidi se, da je odraščal med Voivod, Cryptopsy in NoMeansNo, kar daje njegovi glasbi čar nekonvencionalnosti in nenavadnosti. A za razliko od nenavadnih kanadskih klasikov, tudi Ion Dissonance trpijo za »vsega pomalo, pa kar bo, bo« sindromom. Namreč, peterka je »za popizdit« tehnično podkovana in njihove osemstrunke so ustvarile nehumano močan zvok. Njihov bas je »trgal jajca«, bobnar pa puščal čeljusti na tleh. Vokalist je bil »sedi 2« s svojim prerivanjem z namišljenimi utežmi na odru, bobnar pa je Billy Cobham na speedu! Preštudirali so Meshuggah in se urili v modrosti, ki se ji reče izogibanje smiselnim strukturam pod vsako ceno. Rezultat je odličen sonični napad s komadi, ki vam bodo ostali v spominu natanko tako dolgo, dokler ne boste za njimi iz DJ-jeve kabince slišali Panterin Five Minutes Alone. Ne glede na to, ali je šlo za komade z nove plošče ali stare hite, je bilo tole prijetno na ogled, a poslušljivo toliko kot Štajerski slavček!
Vrhunec večera so definitivno bili koloradski hidro-grinderji Cephalic Carnage, ki z novim kitaristom (Brianom) sploh ne izgubijo na ostrini, veščini in popolni sproščenosti, ki se kaže v prav »Slon in Sadež« humorju – Lenzigovi govori so res zakon in ogled delovanja celotnega banda je vedno neverjetna izkušnja. Tako kot Macabre, so Cephalic Carnage vrhunski »muzičisti«, hkrati pa znajo motivirati ljudi in se zabavati (v primerjavi z Ion Dissonance npr., ki izgledajo na odru kot visoko šolani ljudje, ki se sprostijo le ob anekdoti, ki jo preberejo v kakšnem eminentnem znanstvenem prispevku in še takrat izpustijo iz sebe le »ha … ha«). Band v vsakem pogledu živi in diha METAL, le malo manj zategnjeno kot Manowar (mogoče tudi zaradi tega, ker nimajo usnjenih spodnjic in »true metal of steel« oblek). Njihov koncert je kontroliran kaos brez primere in za razliko od prej videnih kvazi jazzerjev, Cephalic Carnage igrajo komade, ki si jih zapomniš. Igrali so z vseh živih plošč in pri tem z vsako sekundo bili bolj in bolj zakon!
Cephalic Carnage so bili popolni zmagovalci, saj so Psycroptic (ki so tudi bili soheadlinerji) v primerjavi z njimi delovali utrujeno, monotono, občasno tudi naveličano. Kar je morebiti res, glede na to, da je oder Gala Hale pod napadom zlobnih metal reflektorjev, ki spečejo vse živo pod seboj in jemljejo voljo do dihanja in sončenja na tasmanskih plažah. Ok, roko na (metal) srce, videti Psycroptic kitarista, da je sploh zamahnil z glavo naprej in nazaj, je doživetje, kot če bi uzrli Halleyjev komet (uh, kakšna dobra domislica, glede na to, da se tip piše Haley, he, he). Torej, ne pričakujemo skakanja, salt in norenja. A »'bemu miša«, da tip toliko gleda v to kitaro, kot da je zlata. Giblje prste kot bog, a isto bi lahko počel v svoji sobi in preko Skypa nastopal v živo. Basist je bolj premikajoč in dobra protiutež kitaristu, medtem ko bobnar Dave (ki je dobesedno mašina) tudi izgleda, kot da bi ga prijela »ta huda kaka«. Rešuje jih pevec, ki ga marsikdo ne mara, ker slabo kruli in preveč imitira napetega hardcorovca, a dejstvo je, da ima mnogo več karizme kot kdorkoli v bandu in novi komadi z njim res zvenijo super, stari pa slaba kopija originala. Psycroptic so mojstri tehničnega death metala, njihov vpliv, energija in ostalo so neizpodbitni … a ne ta dan, ne na istem odru s Cephalic Carnage (vraga, še Dyscarnate ali Mario Bros Of Penance so bili »jači«) in gotovo so s takim nastopom naredili več škode kot pa koristi pri promociji v živo posnetega albuma/dokumentarca Initiation. Pa drugič …
Kljub občasnim minusom je bil koncert res dober in dokaz, da je lahko tudi nedelja nekaj več kot mučni dan pred ponedeljkom ali tisti dan v tednu, ko se ozreš nazaj in zgrožen ugotoviš: »A je teden že mimo?!!« Vsaj tokrat nismo bili »slaves to the grind …«.