Isvind / The Stone / Sarkom / Misanthropic Might

Nemška založba Folter Records s sedežem v glavnem mestu Berlin že nekaj časa nudi streho nad glavo naslednjim bandom: Isvind, The Stone in Sarkom. In ker so vsi trije bandi v zadnjem letu dni pri Nemcih poskrbeli za takšno ali drugačno izdajo, tudi kakšno skupno, je povsem razumljivo, da so se bandi skupaj odpravili na turnejo. Podobni zgodbi smo že bili priča, ko so se aprila lani v Ljubljani ustavili The Stone skupaj s Corpus Christii. Ker načrtovani termin en dan kasneje, se pravi v nedeljo, iz organizacijskih razlogov ni mogel biti udejanjen v Sloveniji, v igri sta menda bili Ljubljana in Nova Gorica, smo se morali ponovno odpraviti na Dunaj. Koncert se je zgodil v večnamenski dvorani/baru Weberknecht v centru Dunaja. Medtem ko so obiskovalci v pritličju srkali svoje pijače, se sproščeno pogovarjali in kasneje celo udeležili tematske zabave s poudarkom na glasbi devetdesetih (če sem prav slišal tistih parkrat, ko sem šel mimo vrat na stranišče ali ven na zrak), se je v kleti (podobna Unterhundu v Ormožu) taistega lokala dogajala blackmetalska veselica. Nobeden od nastopajočih bandov svoje glasbe ne prepleta s kakršnimi koli ortodoksnimi ali črnomašnimi elementi, kar je pomenilo black metal brez šminke v smislu pretiranih light showov, umetne megle ali kulis. Samo corpse paint, blazni pogledi, pljuvanje in pretegovanje jezikov.
Sicer sem v naslovu tega pisanja navedel samo štiri zasedbe, dejansko pa jih je na ta večer nastopilo kar šest. Prvo zasedbo, lokalce Unholy Order, smo zamudili, akustični zaključek pa smo zaradi nezanimanja izpustili. Toda po besedah Tegle, ki smo ga srečali takoj, ko smo vstopili v lokal, nismo nič zamudili. Ker možakar ve, o čem govori, zaupam njegovi oceni, da dunajski black metal kvintet resnično ni bil nič posebnega. Poleg tega sva se tudi o kakovosti ali bolje rečeno ne-kakovosti drugega nastopajočega strinjala, zato sploh ne vidim razloga, da bi bilo v primeru prvega banda kakor koli drugače. Skratka, Misanthropic Might so bili ravno toliko posebni, da sem jim namesto za dve skladbi namenil svojo pozornost za tri skladbe. Band se je skrival za črnimi maskami ali rutami, ki jih je pobarval z belo barvo in tako ustvaril vtis corpse painta, zaradi česar mi jih je bilo dosti zanimivejše gledati kot poslušati. Pred leti sva imela s kolegom debato o avstrijskem metalu. Medtem ko sem jaz pustil vrata kakovosti odprta za kar nekaj zasedb, bi jim jih on prav vsem zaloputnil pred nosom. No, generičnemu in na šusu osnovanem black metalu iz hiše Misanthropic Might dotičnih vrat tudi jaz ne bi pustil niti za špranjico odprtih.
Tako, pa smo se prebili do prvih »zvezd« večera. Zaradi bolj počasnega pospravljanja in pripravljanja odra so že Sarkom nastopili z dobre pol ure zamude. A nič ne de, saj to je black metal (tako bi rekel včasih, danes pa mi zamude že jemljejo kondicijo, ki je bila ob tej uri še zadostna). Skratka, zazveneli so Sarkom z uvodnim komadom v svoj drugi album, ki se glasi Inferior Bleeding. Dotični komad v izobilju vsebuje tisto, kar mi je pri teh Norvežanih najbolj všeč, in sicer zelo nalezljive melodije lead kitare. Vse ostalo, kar se dogaja okoli teh melodij, se pravi tisti pravoverni, hitri in brutalni black metal, je v glavnem generičen balast, ki preizkuša živce poslušalca. Na poti proti Dunaju smo izmenjavali mnenja o nastopajočih, pri čemer je enkrat padel stavek, da »diskografija od Sarkom obsega ravno dovolj komadov za en dober album«. S to izjavo se med pisanjem teh besed še zmeraj strinjam, k sreči pa je band vse te komade odigral v živo. Seveda me je poleg že omenjenega Inferior Bleeding najbolj navdušil Inside a Haunted Chapel, moj najljubši komad s še zmeraj aktualnega albuma Doomsday Elite, poleg tega pa še naslovni komad s taistega ploščka, medtem ko so večji poznavalci zasedbe masturbirali na Bloodstains on the Horns, uvodno skladbo z bandovega prvenca, ki pa je meni povsem nepoznan.
Gremo hitro dalje, povsem v nasprotju z ekipo, ki je pripravljala oder. Na vrsti so bili srbski The Stone. Drugače kot med leti 2006 in 2011, ko sem se z njimi srečaval tako rekoč za vsakim slovenskim vogalom, je od njihovega zadnjega nastopa minilo ravno dovolj časa, da se mi je spet kolcalo po bandu. Po drugi strani pa moram priznati, da se mi je po dolgem času spet »zaluštalo« tistega pravega, umazanega black metala, saj dvojec Inquisition zaradi kratkega nastopa teh skomin ni uspel povsem potešiti. Prepričan sem bil, da bo The Stone v družbi sicer vseeno všečnih Sarkom to več kot uspelo. In točno tako je tudi bilo. Od srbskega kvinteta sicer nisem slišal nič novega – za razliko od Sarkom, ki so ponudili kar obetajoč nov komad – toda komadi kot so Dani crni, Kamenolom, Sunovrat, Sekao duboko, zakopao plitko in Priviđenja (dlje v zgodovino lastne diskografije skupina ni šla) so se že tako močno usidrali v moje notranje uho, da dejansko česa več tudi nisem potreboval. Lepo je bilo spet opazovati, kako kitarski dvojec Kozeljnik in Demonetras izmenično proizvaja eno hudo melodijo za drugo in po tolikih letih pri tem še zmeraj zna pristno uživati na odru. Ni čudno torej, da se je pod njim ravno med njihovim nastopom razvil mosh pit in da je bila publika najštevilčnejša. Edini minus, ki velja za vse tri glavne nastopajoče: kratek, ne več kot 40 minut dolg nastop.
Kot finalisti so nastopili Isvind, najstarejša zasedba večera, ki si je očitno zaradi te okoliščine tudi zaslužila naslov headlinerja. Norvežani so nastali davnega leta 1992, štiri leta kasneje izdali prvenec Dark Waters Stir, s katerega so nam ponudili Stille sjel, in leto zatem prenehali z delovanjem. Po petih letih neaktivnosti so se dvignili s pepela in od takrat do danes posneli tri albume, zadnjega v lanskem letu. In zakaj vam pišem vse to? Ker se nekako izmikam oceni nastopa, ki sem ga bil deležen. S kritiziranjem in pljuvanjem zasedbe, ki je glasno navdušila sicer že razredčeno publiko, ne želim soditi prehitro, saj sem se z njo seznanil komajda pred dobrim tednom, a po drugi strani naslov komada Vaginamaria (tega band na Dunaju ni igral) nekako podčrta generičnost, ko sem jo zaznal pri njih. Le prvenec mi nudi dovolj argumentov, zakaj kvartet iz Osla uživa toliko podpore, medtem ko sem pri ostalih komadih ves čas imel v mislih: »No, to zveni kot zgodnji Darkthrone, to bolj kot Darkthrone tam okoli plošče Ravishing Grimness, to pa kot Taake.« Morda je bila kriva utrujenost v nogah, križu in ramenih, da nisem uspel slišati posebnosti v njihovem black metalu, a v primerjavi s Srbi pred njimi so dejansko izpadli kot šolarčki, ki že obvladajo svoje instrumente, a so se komaj začeli učiti pisati lastno glasbo.
Pod črto so The Stone povsem povozili vse ostale skupine, kajti ko polovica publika poje refrene tvojih besedil, potem kot band veš, da si svoje delo opravil odlično. In to je tudi razlog, da se je izlet na Dunaj resnično splačal in da se trenutno v mojem predvajalniku vrti Tragom hromoga vuka.