Tudi v letu 2007 nas v Mariboru razvajajo s ponudbo manjših, a zelo zanimivo izbranih koncertov. Večina jih je po godu ljubiteljem folk, pagan zvokov, konec prvega februarskega tedna pa so z obiskom norveškega dvojca Kampfar in Elite na svoj račun prišli privrženci njihove bolj ekstremne narave. Na desetdnevni turneji sta se banda ustavila v šestih državah, skoraj povsod pa je priložnost za igranje dobila tudi lokalna predskupina in v MC-ju so to bili gorenjski Penitenziagite.
O še dokaj novem, a v zadnjem času koncertno zelo aktivnem bandu je bilo slišati že veliko dobrih besed, zelo dober vtis pa so pustili tudi na svojem prvem obisku štajerske prestolnice. Z razliko od obeh kasnejših bandov se Penitenziagite seveda ne nahajajo v norveškem black metalu; a rahlim black metal vplivom navkljub se fantje bolj domače počutijo v death metalskih vodah. Njihova specifika izmenjavanja dveh vokalov (globokega growla in nekoliko bolj rezkega) je izpadla zelo prepričljivo, oba vokalista pa bi lahko brez problemov tudi samostojno opravljala svoje naloge. Skladbe imajo v sebi dovolj prepoznavnosti in zanimivosti, da se ti vtisnejo v spomin, kar velja tudi za zaključno, še čisto svežo z močnimi riffi. Med igranjem bi lahko bili še bolj odprti do publike, drugače pa ga že kar konkretno »ružijo«.
Če je bila publika med Penitenziagite še nekoliko zadržana, se je pri Elite izredno hitro vživela, razživela in prihajala v ekstazo. Za to je poskrbel band sam s kombinacijo brezkompromisnih old-school black metal napadov in mid tempo epskih komadov ter izredno energijo na odru. Frontman Bent na trenutke daje vtis jeznega, hladnega, nedostopnega true leaderja, a je vse prej kot to. Interakcija med njim, v bistvu kar med celim bandom in publiko je bila zelo intenzivna in je potekala na odprtem, prijateljskem nivoju; sredi nastopa je basist presenetil vse, ko se je podal pod oder in uvodni del ene izmed skladb odigral med publiko. Vrhunec njihovega nastopa je predstavljala Oppi Fjelett, predelava kultnega Satyrovega in Fenrizovega projekta Storm, tudi njihove lastne skladbe pa so zelo karakterne s spevnimi refreni in nemalo »sing along« deli, kjer je intenzivno sodelovalo tudi občinstvo. Res dobro. V nasprotju z Elite, ki so še dokaj nova zasedba, so Kampfar prisotni že skoraj od začetkov norveškega viking, folk metala, ki pa nikoli ni dosegla statusa, ki so ga recimo Enslaved. Po dveh studijskih in enem mini albumu je band konec devetdesetih poniknil in se lani vrnil z novim albumom Kvass. Nekaj podobnega kar se tiče odziva publike in samega nastopa banda kot za Elite velja tudi za Kampfar, čeprav ti na odru delujejo še bolj kompaktno in suvereno, glavna oseba na odru pa je nedvomno divji, »suhljati« frontman Dolk. Kampfar so pokazali, kako se folk atmosfero ustvari z lepimo tekočimi melodijami na kitarah brez dodatnih ljudskih instrumentov, a daleč od tega, da bi poslušali samo lepe melodije. Kampfar so preveč iz stare šole, neusmerjeni v mainstream in na trenutke kaotični za kaj takega. Ena izmed njihovih pravih, spevnih himen pa je Hymne in mislim, da prav med njo je v MC-ju prišlo do izpada elektrike, ki pa sta ga tako band kot publika zelo prešerno prenesla. »We want štrom« in ne »we want more« se je slišalo iz teme – štrom se je vrnil, dobili pa smo še; najprej prekinjeni komad od začetka, na koncu pa še eno himno, Norse.
Set lista Kampfar: Troll, Kledd I Bryne Og Smykket Blodorm, Ravenheart, Troll, Død Og Trolldom, Bukkeferd, Gaman Av Drømmer, Hymne, Norse.
