Kataklysm / Krisiun / Fleshgod Apocalypse

Nekega ogabnega četrtka, ko je Slovenijo po dolgem obdobju prijazne zime ukleščil sneg in je narava ceste postlala z mokro in umazano, bruhanju podobno plastjo svojih izločkov, se je v Ljubljani v Gali Hali ustavila death metal karavana, katere glavno ime so bili kanadski Kataklysm. Za navdušence, željne bolj brutalne glasbe, so bili tu Krisiun, ki so prišli iz daljne Brazilije, in pa Fleshgod Apocalypse, naši zahodni sosedi. Glede na odmevnost paketa je bila dvorana pričakovano zapolnjena do zadnjega kotička.
Večer so otvorili Fleshgod Apocalypse, ki so si pri nas že vzpostavili bazo oboževalcev, ki so glasno podpirali band. V mojih očeh so prej izpadli smešno, saj njihov gusarsko/srednjeveški izgled spada bolj v otroško TV-igro kot na metalski oder. Druga stvar, ki sem jo zaznal, je bila seveda glasba, katere death metal elementi so se pacali pod čudno vreščečimi vokali in glasno matrico, ki me je z nekaj bizarnimi melodijami hitro napodila iz dvorane. Zanimivo, ta band se je na istem odru mudil že pred dobrimi štirimi leti in sprememba je več kot očitna. Sam ne bi potegnil niti ene vzporednice.
Na srečo so vse slabe misli poteptali rušilni riffi iz kolektiva Krisiun, ki je Slovencem prišel pokazat brazilsko lekcijo. Da imamo radi marsikaj, kar pride iz te južnoameriške dežele, ni skrivnost, tokrat pa je občinstvo še enkrat več dokazalo, da ljubimo tudi njihov metal. Dvoranica, v kateri smo se borili za vsak centimeter prostora, je oživela, Krisiun so povzročili vsesplošno norijo. K temu sta nedvomno pripomogla odličen zvok in izvedba neustrašne trojice.
Ko smo bili že dodobra razgreti, pa je prišel hyperblast vrhunec – Kataklysm. Ti so odigrali odličen set, predstavili so precej raznolik in hkrati najodličnejši material, kar ga premorejo. Snare je pričakovano ubijal in zelo sem bil vesel, ko sem zaslišal intro Blood on the Swans, ki je pravzaprav sladko posiljevanje kožice bobniča. V primerjavi s predhodniki ni bilo opaziti take norije, tudi zvokovno so se Kataklysm že bolje izkazali. Nasploh sem dobil vtis, da so na festivalskem odru Metalcampa prišli veliko bolj do izraza, zvok in člani so delovali bolj odprti. Dobil sem namreč občutek, da se Maurizio (pevec) ves čas boji, da se bo zaletel v strop, če bo preveč povzdignil svojo glavo. Kakorkoli, če se ognemo takim malenkostim, je bil koncert super, zadovoljen je bil band, ki je naslednji dan objavljal slike, kako so ga pili po koncertu z oboževalci, še bolj pa so bili seveda zadovoljni slednji.
Dober dogodek z odličnim obiskom na čuden dan, ki se je nadaljeval v žurersko noč. Četrtek v Ljubljani je namreč dan za Kadilnico of Death, ki takoj po koncertu domov spusti le malokoga.