Na današnji dan
1986
Ozzy Osbourne izda album The Ultimate Sin
NAGRADNE IGRE
Traja do: 26. 2. 2020
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

27. 1. 2016

Kataklysm / Septicflesh / Aborted

Kino Šiška, Ljubljana / 25. 1. 2016

Se še spomnite tistih časov, ko so na sceno vsakodnevno prihajali novi deathcore bandi in vsak naslednji je imel vedno bolj brutalno ime, potem pa so kar nekam izginili, izpodrinili pa so jih fagatorni hardcore bandi, ki pričajo o ljubezni in enakosti z brutalno glasbo, kar je rahlo kontradiktorno? No, včeraj nismo imeli opraviti z deathcorom in pa tudi ne s hipijevskimi hardcorovci, je pa res, da sem se z miselno igro »skombiniraj imena nastopajočih bandov« vrnil v čase »brutalnih« deathcorašev. Aborted septic flesh kataklysm. To bi bilo ime! Kakorkoli, 25. 1. 2016 je Kino Šiška slamal. Priča smo bili hitremu, brezkompromisnemu, glede na hitrost s speedom in kokainom prežetemu death metalu belgijskih Aborted; misteriozen, veličasten in pa južnjaški death metal so igrali Septicflesh; da pa bo naslednji dan res bolel vrat, so na oder stopili še mastni Kanadčani Kataklysm. Začuda mi ne cvili v ušesih.
Po več kot 20 letih delovanja so na slovenski oder že šestič stopili Aborted – tem je za razliko od Kataklysm še mogoče slediti. Kdor si tega banda še ni ogledal, naj to stori, in nima veze, če si pravi thrasher, black, death, sludge ali cigumigu metalec, pri Aborted ne ostaneš pri miru in vsaj en del nekega komada ti bo všeč. Hitrost je njihovo drugo ime, grooviness pa tretje. Brutalen vokal, serviran iz drobovja vokalista Svena, je vsega spoštovanja in občudovanja vreden, kar te na tem možicu zares prevzame, pa je karizma, ki jo izžareva na odru. Če so ostali člani mirnejši in jih instrumenti – na katerih izvajajo včasih kar nemogoče glasbene manevre – omejujejo, je Sven na vokalu vse prej kot lipov bog. Mlatenje po glavi, skakanje po odru, nagovarjanje publike in pa tudi šaljenje ter rahla neresnost v najboljšem pomenu, to je Sven, frontman, ki si ga lahko želi marsikateri band, povrh vsega pa tudi človek, ki za bandom stoji že od samega začetka. V slabem 40-minutnem setu so nam Aborted ponudili predvsem nove komade, kot sta Cenobites in Expurgation Euphoria z albuma The Necrotic Manifesto (2014), kar je vplivalo na rahlo razočaranje nekaterih iz publike, seveda pa tudi ni šlo brez novih komadov z letošnjega EP-ja Termination Redux in klasike Saw and the Carnage Done. Bolj kot razočaranje zaradi novih komadov pa je bila tema pogovorov po koncertu sama dolžina setliste. Aborted so bili bistveno prekratki, poleg publike pa mislim, da je bil razočaran tudi band sam, saj pred odrom ni bilo neke konkretne akcije, le tu pa tam je kakšen fantič migal z glavo. Kljub kričanju publike za še so Aborted zapustili oder po borih 35 minutah. Škoda, čeprav po mojem mnenju še vedno band večera!
Septicflesh, Septicflesh, Septicflesh. Ni ravno moj šmoren, ampak slabi pa spet niso bili. Okoli 21. ure so tako na oder prikorakali Grki, ki delujejo že od daljnega leta 1990. Simfonični death metal, ki ga preigravajo, me praktično ne nagovarja, lahko pa le povem, da se je publika od prejšnjih Aborted skoraj podvojila, torej nekaj že delajo prav! Predvsem me moti to, da matrica preglasi vsaj večino kitar, te pa itak igrajo isto kot matrica. Kje je point? Pogrešam čase, ko so bile kitare lead, simfonija v ozadju pa le za atmosfero. Kakorkoli, tudi do takih trenutkov pride, ampak so redkejši. Da ne bo le negativnosti, naj izpostavim, da band močno priporočam vsem, ki imajo radi nekaj, kar je najboljše poimenovati mighty metal. Septicflesh najlažje opišem kot kombinacijo Behemoth, Carach Angren in Fleshgod Apocalypse, v komadih pa je mogoče slišati tudi sodržavljane Rotting Christ. Tematsko se nagibajo k mitologiji od Grčije do Egipta, verjetno pa jim tudi ne manjka misticizma in stremljenja v onstranstvo. Tako je bilo mogoče slišati komad Prometheus z njihovega devetega albuma Titan (2014) in pa tudi komad Anubis s starejšega Communion (2008) – albuma, ki predstavlja vrnitev Septicflesh po njihovem razpadu. Da je vokalist dal podlago temu, zakaj nosi viteško opravo, skoraj identično tisti iz filma Bram Stoker's Dracula, v kateri je bilo takrat mogoče videti odličnega Garyja Oldmana, pa je seveda prišel na vrsto tudi zelo razgiban komad Order of Dracul in The Vampire of Nazareth. Tudi Septicflesh so bili tako kot prvi Aborted definitivno prekratki – 40 minut, nič več.

Sedaj pa vrhunec večera ali pa tudi ne.

Kataklysm, pri nas verjetno že stotič, so tako nastopili kot zvezde večera. Delujejo od davnega leta 1991, na metalski sceni pa so se do sedaj uveljavili že kot elita death metalske scene. Kot elita scene pa so tudi eden izmed tistih bandov, ki vedno na novo odpirajo diskurz, kaj metalci sploh hočemo od metalskih bandov. Za primerjavo bi rad vzel enega izmed največjih težko kovinskih bandov – Metallico. Ta band se je v svoji karieri od samih začetkov nerealno spremenil in razvil v nekaj, kar težko rečemo, da je še vedno thrash metal, na drugi strani pa Kataklysm delajo zadnjih pet albumov skorajda identično glasbo. Ne s prvim ne z drugim nismo kaj prida zadovoljni. Kakorkoli že, Kataklysm so – če to primerjam s prejšnjima bandoma, v misel pa si postavite še dejstvo, da je Kino Šiška ogromna dvorana – »napolnili« halo. Kot zadnji band so imeli čast, da nam ponudijo dosti več kot prejšnja banda. Igrali so staro in novo, hitro in počasno. Opis glasbe se mi tukaj zdi nerelevanten, ker dvomim, da jih ne poznate, če pa že, pa zadostuje le izraz masten slam. Da, pri njih je bilo največ akcije, v publiki pa je prevladovala mlajša generacija, čeprav tudi starejših gard ni manjkalo. V repertoarju je bilo mogoče slišati klasike, kot so Ambassador of Pain z odličnim introm iz filma Road to Perdition, As I Slither niso izpustili, prav tako pa tudi ne Crippled and Broken, zaradi česar danes marsikateri vrat trpi hude posledice. Poleg še drugih večnih komadov, kot sta Shadows and Dust in Where the Enemy Sleeps, pa seveda ne gre brez novejših viž. Z najnovejšega albuma Of Ghosts and Gods (2015) smo tako slišali Breaching the Asylum, Thy Serpent's Tongue in The Black Sheep. Kanadčani so nam tako ponudili mešanico starega in novega v repertoarju, dolgem skoraj uro in pol. Koncert so izpeljali uspešno, čeprav sem tu pa tam dobil občutek, da vokalist Maurizio screama rahlo mimo.
Vsak izmed bandov, ki smo jih videli v Kinu Šiška, ima za sabo uspešno kariero, kateri od teh ima pred sabo še kakšne večje dosežke, pa je boljše vprašanje. Aborted bi si zaslužili vsaj eno uro špila, a so po skoraj 40-minutnem špilu odkorakali z odra razočarani. Septic Flesh so imeli pred sabo kar lepo številno publiko, kar meni sicer ni jasno, zakaj – rahlo subjektivno, ampak OK. Kataklysm pa še zmeraj dokazujejo, da so super band, ki novači mladino v temačne, prepovedane glasbene vode, pa kaj zdaj, če že zadnjih deset let obračajo ene in iste štikle. Se vidimo naslednje leto nekje pri nas na Kataklysm.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
27. 1. 2016Kataklysm / Septicflesh / Aborted / Galerija
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
17. 2. 2020
Slipknot / Behemoth
Reportaža
10. 2. 2020
Lindemann / Aesthetic Perfection / Jadu
Reportaža
3. 2. 2020
Tomcat / Apoptosis
Reportaža
28. 1. 2020
Phantasmagoria / Cold Storm
Reportaža
27. 1. 2020
Old Night / Ghost Of Veronica
Reportaža
24. 1. 2020
Melechesh / W.E.B. / Selvans
Reportaža
23. 1. 2020
Apocalyptica
Reportaža
22. 1. 2020
Dirty Skunks Fest 2020 (Orto Bar)
KONCERTI & FESTIVALI
22. 2. 2020
Stige Fest III: Revenge, Nargaroth, Nocturnal, Caronte, Eurynomos, Blasphemer, Necromutilator, Necrobode, Rawness Obsolete
Campus Industry Music, Parma, Italija
22. 2. 2020
Smrt, Dark Sphere, Taste Of Plague
KMT – Klub mladih Turnišče
22. 2. 2020
Iron Median, Interceptor, Alo!Stari, Spotless Minds, Newem
Dom kulture Šešče, Šešče
22. 2. 2020
Diabolical, Devilish Impressions, Dark Mirror ov Tragedy
Club Q, Gradec, Avstrija
23. 2. 2020
Duel, Mindcrawler
Backstage, München, Nemčija
24. 2. 2020
Inhepsie, Core System
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor