Kurcšlus Festival 2007

V Brežicah se je 16. in 17. 11. ponovno odvijal (tokrat čisto metalski) underground Kurcšlus Festival, katerega letošnje glavne karakteristike so bile predvsem raznovrstnost, svojevrstna nezainteresiranost bandov pri prijavah in malce manjše število obiskovalcev (kar je za Brežice, še posebej za metal gig, precej nenavadno).
Najprej je potrebno omeniti, da so mnoge skupine, ki večinoma jamrajo, da nimajo koncertov, pokazale nesposobnost in nezainteresiranost potruditi se in si dobiti nastop. Izjeme so nastopajoči, med njimi pa posebej skupina Hope s Hrvaške, ki je ob prijavi poslala izjemno profesionalen paket (zgled ostalim!). Kljub temu je bil v dveh dneh ob razmeroma nizki vstopnini (koga pa je že ubilo 5 € za 4 bande?) festival kar lepo obiskan (vendar bi lahko bilo več ljudi), na odru pa se je razvrstilo osem precej zanimivih zasedb.
Prvi dan so oder razdevičili mariborsko-ptujsko-medvoški (internacionalna zasedba torej) Infidia, ki resda niso tisto, kar si predstavljam kot power metal, ampak so vseeno bili ok. Fantje in dve dekleti so imeli res dober zvok, a njihov power metal je precej bolj čustveno in bolj (drznem si reči) rockovsko obarvan. Kje so magični meči, "junikorni", gozdovi teme, troli in čupice a la Luca Turilli? Šalo na stran. Infidia mi zvenijo pristno, ampak so malce prepočasni in zvenijo, kot da bi bila večina komadov balade (vsaj po zvoku in igranju, po tekstih - ne vem). Pevka Tina ima dober glas, ampak ji še manjka povezovalne karizme. Klaviaturistke se ni slišalo, tako da njenih back vokalov ni bilo zraven, žal pa se je v šumu kitar izgubila tudi atmosferičnost klaviatur. Kitare so, kakorkoli, zvenele super – riffi in solaže so prvovrstni. Eršta je več kot dovolj pojava in drugi kitarist sploh ne zaostaja. Super dvojica za poslušanje. Basist mi je malce preveč statičen (če te Tina moti, jo porini stran and mosh, damn it, hehe), bobnar pa je bil izredno dinamičen in, meni všečno, glasen. Drugače so Infidia užitek za ušesa in definitivno posekajo Sentimetal in Metalsteel. Tudi kot ljudje so izredno prijetni – hvala za rum.
Sledila je death/thrash zasedba Barehanded. Njihov nastop mi je vedno zakon in čeprav so jim tukaj nagajali mikrofon za bass pedal in Markuzzanijeva kitara, ki se je odločila upreti se igranju s popolno tišino (zanimivo je zaradi tega zvenela priredba pesmi Territory, hehe), Barehanded kicked my ass. In mnogi drugi so tudi našli užitke tako v starih stvareh a la Personal War, kot v novih (najboljši refren ever: I sold my soul for 5000 minutes of joy!). Vokalist vedno vzbuja skomine po švedskih norcih Vomitory, Markuzzanijeva kitara je neusmiljeno brutalna, medtem ko bobnar pelje scat veliko drugih bobnarjev. Odlična stvar, kljub tehničnim težavam. Kdaj bo že enkrat studio CD?
Za Barehanded je sledila precej unikatna zasedba, katere pravi studijski prvenec bo slej ko prej izšel pri založbi On-Parole. Pišem o zasedbi Brutart, ki je predstavila stvari z demota Arab's Dream in prihajajočega prvenca, Mimic. Brutart igrajo precej zahtevno in (drznem si trditi) večini morda preveč kompleksno in celo neposlušljivo glasbo, ampak - kapo dol - this is one fine piece of art! Neobičajnost ritmov, masivni in surovi vokal, atmosferični kitarski toni, temačnost ipd. je samo predjed tega, kar Brutart v resnici ponuja. Vsekakor zmaga kruleči, a razumljivi vokal Blaža Kelbla, ki je bil na koncu zaradi težav s kitaro (ne vem, če je zjebala njegova ali kitara drugega kitarista) primoran zadnji komad odpeti v stilu "I'm moshing baby, somebody stop me!". Solaž žal ne pomnim (presneto pivo), vem pa le, da sem sčasoma vse težje in težje prebavljal slušne dražljaje Brutartov. Preveč basiranja in površno gledano, preveč podobne strukture so sčasoma terjali svoj davek. Kljub temu pa je mnogo ljudi podprlo nenavadno zasedbo in mislim, da bo tudi njihov prvenec sveži vetrc v dolini šentflorjanski, kjer vladajo visoke bele teniske, corpse paint in neustavljivi blast beat.
Za konec je sledil brežiško-okoliški odgovor na Children Of Bodom in Wintersun, zasedba Labris (iz latinščine, "labod", če se ne motim), ki smo jo pričakovali predvsem zaradi odhoda pevca Majcna. Njegovo vokalno lajanje je nasledil nihče drug kot kitarist Lux, ki sem ga po odličnem koncertu prekrstil v Aluxija. Japs, Lux je svoje vokalne sposobnosti spremenil v prave peklenske krike in je kljub kratkolasi in precej hecni pojavi pokazal, da se lahko dere kot jesihar, pri tem pa še vedno izvablja multi orgazme iz svoje rdeče kitare. Ob boku mu je ves čas stal Yngwie Ivanjšek, ki bo baje kmalu drkal solažice pri še enih lokalnih power metalcih. A naš Ivanjšek je bil pod znamenjem zle zvezde, ki mu je precej utišala zvočnik, tako da do izraza niso prišle odlične borbe dveh kitar (fantje, solaže vam zmagajo). Basist Damjan Di Giorgio je vse bolj živahen (kaj dela alkohol, hehe) in skupaj z bobnarjem Bibičem Kolliasom tvori odlično ritem sekcijo, katere načelo je samo eno – subsonic total destruction. Ta bobnar tudi marsikoga pelje scat. Na svoj račun je prišel tudi klaviaturist Sami Finland Perkele, od katerega klaviature so skupaj s kitarami tvorile odlično dodatno zvočno kuliso. Fantje igrajo predvsem stvari s prihajajočega demota, postrežejo pa tudi z dvema priredbama zasedbe Children Of Bodom ter eno od Wintersun. Skupna ocena je osem, ker Luxy nima čupice in ne nosi majice od Ensiferum, kot klaviaturist. Pazite na tale band, it's going to kick some ass in the winters to come!
Naslednji dan je kazalo, da bo več ljudi, a očitno sem se v štetju zmotil. Folk, saj je Bandidos imel akcijo, kaj šele, da je bil v ozadju ves čas "fucken' metal"! Običajno zima in sneg izvabita metalce ven. Večer sem začel z ogledom zadnjih nekaj thrash komadov, ki jih je igrala koroška zasedba Thraw. Prvi koncert, pa tako dober – ne morem verjeti. Skupina se lahko ponaša s precej dobrimi lastnimi komadi, ampak priredba Indians od Anthrax je bila total victory! Ha, kaj vse se ne sthrashira pod Uršljo goro? Baje so predtem počastili folk s Testament – Over The Wall in venčkom najboljših Slayer, na koncu pa so igrali (čudna izbira) Doctor Doctor od U.F.O.. Kaj pa lahko povem o tem bandu? They are here to slay! Kitare so odlične – brat od Atheista iz Wartune je podedoval gene metalske ustvarjalnosti in sotrpin, ki je prej častil Peruna v bendu Ferum Noricum, za njim ne zaostaja. Mislim, da sta bila pred mano nova thrash heroja. Basist je tudi svojevrstna ritem pošast, medtem ko je prava pošast po mojem mnenju najboljši slovenski thrash bobnar, Bojan The Groomp (tudi norec iz nekdanjih Ferum Noricum), ki igra, kot da bi pojel kosilo, sestavljeno iz Charlieja Benanteja, Geneja Hoglana in predvsem (slava ti, mladenič) Perryja Stricklanda iz Vio-Lence. Odlično, odlično in še enkrat - odlično! Destroy!!! Vokalist ima tako dober vokal, ki vleče na Bay Area področje, ampak s pridihom človeškega fušanja – zakon! Scream as you bleed! Fantje, za prvi koncert je tole čista desetka. Kicked my ass, verjetno pa so tudi drugi bili izredno zadovoljni, saj so Thraw imeli odličen odziv.
Nadaljevali so izpod Pece skoteni samorastniki Wartune, ki so z leti postali tako dober death thrash, da je neverjetno. Pevec, ki se je losal nesmiselne ovratnice in šminkerskega pentagrama, je postregel s super krulečim vokalom, ki pa ima svojo barvo in je prav nalezljiv. Hosta, you rule! Odlično odpeto, razen Arise, kjer je fušal, ampak saj je le človek. Basist Tilen Hudraper je pravi Di Giorgio in njegovi prsti so paša za oči in ušesa! Tilen, you are a beast! Če boste kdaj igrali progresive death, pokličite njega! Kitarista sta požrla vse učbenike od Death pa vse tam do Ripping Corpse – stari, kakšne so to linije, kakšne solaže, kak zvok! I was "what-what" in the butt! Totalno impresioniran. Kaj vse se ne zgodi z enim bandom v desetih letih? Bobnar Večno Izgubljen trpi, ko igra! He is blasting for Satan! Te face so fenomenalne, ampak kaj tip dela iz bobna? I should stop playing! Kicking ass – mater, kaj dajo ljudem na Koroškem jesti? Igrali so veliko svojih komadov, od katerih pomnim odlično pesem Wartune, ampak zmaga je bila priredba Filozof od Smrti, malce počasneje pa bi bilo bolje igrati Sepulturin hit Arise.
Čeljust sem si nazaj vračal v prvotni položaj predvsem ob nihilizmu, smrti in mrazu zasedbe Mrtva goša! Tokrat so bili okrajšani za basista in temu primerno so zveneli tudi malce prazno. Ne vem, kaj je tokrat nastopilo proti Mrtvi goši, ampak nekako me njihov nastop ni prepričal. Vse skupaj je zvenelo tako že preveč nihilistično, hladno in surovo, da je izpadel nastop bolj kot Noise Fest. Kitarista Horzsa se ni slišalo skorajda nič, medtem ko se je klaviaturista skoraj preveč. In postavljati temelje temni atmosferi brez bassa, preprosto ne gre. Pevec Vrankol kriči kot zmešan in ima res dober vokal, ampak je na odru tokrat bil "living dead" in je namesto komunikacije s publiko bolj izvajal doživljanje teme, ki izhaja iz njega grla. Kar bi bilo lepo, ampak to je le koncert, ne pa trenutki, ko poješ zase na bližnji gozdnati jasi v snegu in darknessu. V fokusu je seveda bil izredno hitri Meglenko, katerega bobnanje pa je zvenelo bolj šlampasto, čeprav se vidi, da tip obvlada za popizdit. Niti ni čudno, da so ga sprejeli v Gorgoroth, ampak človek se kar vpraša; kako bi Mrtva goša zvenela brez njega in ali bi jih folk gledal, če Foga ne bi bilo zraven? Veliko je prostora za izboljšave in predvidevam, da bo s pravim trudom in naklonjenostjo opreme Mrtva Goša slej ko prej postala kultna želja vsakega black metalca.
Koncert so končali hrvaški Hope, ki so s kristjanskim melodičnim screaming thrashom sicer spravili v gibanje nekaj folka, ampak njihov nastop je odlikovala predvsem enoličnost. Ne glede na tematiko besedil, ki Hope postavlja daleč od povprečja, pa lahko trdim, da fantje morajo izboljšati marsikaj, tako glede igranja kot glede komunikacije. Zmaga predvsem bass, ki je igran odlično, ampak basist izgleda kot kip na dopustu. Brata Mikić na bobnih in kitari sta precej prepričljiva, ampak človek se sčasoma vpraša, ali ti fantje res igrajo melodic metal ali le malce trši švedski hardcore? Clean vokalov ni, na srečo pridiganja o Jezusu tudi ne, vidi se, da so fantje strastni glede svojega ustvarjanja, ampak pričakoval sem več. Iskreno; band je bil na koncu že tako enoličen in dolgočasen, da sem samo čakal na tisti "hvala, lahko noč". Igrali pa so stvari iz svojih dveh plošč, vendar bom za bolj kvaliteten Jesus Christ metal raje šopal Mortification.
V celoti gledano je Kurcšlus imel dobre tendence zadovoljiti okus marsikaterega metalca in metalke in to mu je v večini primerov tudi uspelo. Kljub temu pa upam, da bo naslednje leto več ljudi in da bodo tudi ti bolj kot ne še bolj zmešani, saj pretekle Kurcšluse pomnim predvsem po izredno intenzivnih bandih ter še bolj intenzivni publiki. Keep 'em coming, people!