Kylesa / Lazer/Wulf / Omega Sun

Nemara se kakšna oseba z menoj ne bo strinjala, kakšna druga pa ali pa bo preprosto misel pozabljena še isti trenutek, ko bo prebrodila pot do velikega uma, da je mogoče stoner in sludge žanre še najbolje opredeliti kot »poletno« glasbo. Melodije, ki se še v največji meri pritaknejo asociacij kot so road trip potepi, vročina, spremenljivo/silno v takšnem ali drugačnem pomenu, skratka udarni chilling. In ravno tak koncertni sklop je v četrtek gostila Gala Hala, dežurni krivec za to pa sta seveda bila Dirty Skunks.
Kot predskupina je odre približno četrt ure čez 20h zasedla slovenska skupina Omega Sun, za omenjeni večer še najbolj značilno stonersko doživetje. Sveža zasedba, ki z nastopi počasi pridodaja metre v svoji koncertni kilometrini. Sicer je bilo ob začetku njihovega nastopa število obiskovalcev sila majhno, a se je do konca uvodnega sklopa nakapljalo še več srečnih padalcev. Začetna nervoza je botrovala nekaj nerodnostim in inštrumentalno tudi ni mogoče govoriti o kakšnih presežkih, a je v navezavi s sila posrečenim vokalnim »tonom« vse skupaj izpadlo presenetljivo okusno. Vokalista je sicer glas ob daljših razponih malenkost izdajal, a to niti ni tisto, kar je zmotilo. Ekipa je delovala nekako nezainteresirano, mogoče še najbolj očitno prav lastnik vokalnega dela, in na drugi strani delni nevidni zid, ki so ga ves čas držali pred seboj. Mogoče se sliši že pretirano ezoterično, a pravega »stika« niti niso zmogli vzpostaviti, so pa še vseeno Omega Sun s svojim nastopom opravili zadano nalogo začetnega ogrevanja.
Naslednji na vrsti je bila trio z imenom Lazer/Wulf, ki bojda zaradi pravopisnih cvetk že ob samem imenu odbija poslušalstvo - zna biti, da celo namerno. Sila nepoznana skupina, ki ima za seboj dva EP-ja, bo v kratkem izdala še svoj prvi dolgometražnik, recenzija slednjega pa bo tudi v kratkem objavljena na našem portalu, zatorej niti ne bom omenjal njegove posebne sestave. Žanrsko je tu zagata precej težavna, saj so v osnovi inštrumentalen band, ki z redkimi vokali eksperimentira z metalsko kovino, jazz prijemi, math rock prizvoki. Še najboljši opis bi bil »volkeci na laserski pogon«. Vse skupaj pa je poklopljeno v odpiljen odrski performans! Inštrumentalne skupine mnogokrat manjka vokalnega dela ne znajo nadomestiti s kakršnim koli nadomestkom, ki bi to vsaj deloma zakril. Za zanimivost; skozi starejše intervjuje sem zasledil, da je trojica iskala nekaj, kar bi na odru prekrilo ravno to »vokalno« pomanjkljivost, saj se na preteklih live posnetkih to tudi opazi. In kaj je bilo mišljeno s tistim performansom? Grimase basista in na drugi strani malo drugačne tiste izpod vratu kitarista, za njima pa bobnar, ki je polomil vseh šest parov bobnarskih paličic, da se je posledično njihov nastop končal z nenadnim koncem – avantgarda! Nastop je ponudil nekaj povsem drugega, takšen občutek, ko se vprašaš ali si po nekakšnem naključju zašel v umobolnico in tam nekako zasledil koncertni nastop ali pa je bilo tisto le preprosta zmožnost banda, da kaj takšnega zmore zamisliti v sami publiki? Neprestano menjavanje ritmov, riffovska zmešnjava in malodane včasih prav pretirana razcepljenost, ki je nekatere zmotila, druge (večino?) pa toliko bolj navdušila. Rokavica, ki so jo vrgli Kylesi v glavo je bila v vsakem primeru ogromna.
Kylesa, ki zadnjih nekaj let navdušuje oboževalce, je prišla na vrsto kot zadnja. V trenutku, ko sta bobnarja preizkusila svoja inštrumenta, je dvorano zaobjel val, ki je težko opisljiv, malodane podoben pospešku v kakem športnem avtomobilu, le da tokrat ni pritisnilo na naslonjalo sedeža, ampak na post-udarne vibracije. Kylesa je svoj vrhunec dosegla z albumom Static Tensions iz leta 2009 in tega dejstva sem se dokončno zavedal šele sredi tega večera, saj sem še vedno gojil upe, da bodo skladbe z zadnjega albuma Ultraviolet v živo postavile nekako boljše vtise, pa temu navsezadnje ni bilo tako. Zvoku nimam očitati ničesar, a klapa ni pretirano navdušila. Glasbeni repertoar se ni osredotočal le na novejše skladbe, ampak so zaigrali tudi starejše skladbe, seveda tudi z že prej omenjenega albuma Static Tensions. Presenetilo je na primer tudi to, da so komad Unknown Awareness zaigrali mnogo počasneje, kot je le-ta v originalu na albumu. Mogoče je bil to le eden izmed odrazov nekakšne vidne utrujenosti, ki je vsled poletne turneje sama po sebi tudi razumljiva. Gala Hala je na oko svoje kapacitete zapolnila v neki srednji povprečnosti, vsaj osebno sem pričakoval večje število, a zaradi tega tudi ni bilo pretirane vročine, kot jo je bilo moč pred časom doživeti v bližnji dvorani. Koncert je Kylesa spoštljivo zaključila okoli zlate sredine med polnočjo in uro pred to, da so eni lahko odšepali proti počitku, »zdolgočaseni« pa na nadaljnji klepet v najbolj kulturni coni prestolnice.
No, tista rokavica s strani Lazer/Wulf je bila pravzaprav tudi lep pokazatelj, da so tokrat oni osvojili večer. Na tem mestu je zanimivo razmišljanje, da mora imeti band, ki si upa na turnejo vzeti Lazer/wulf, kar krepko mero samozavesti, saj imam občutek, da bodo s takimi nastopi zasenčili marsikakega težkokategornika.