Lemmy Kilmister Motörhead tribute

Takole me je organizator sobotnega rock'n'roll večera prepričal v udeležbo:
/ 19.00 / Otvoritev razstave Lemmy
/ 20.00 / Ogled dokumentarca Lemmy
/ 22.00 / Koncert Motörhead Tribute – Dr. Rock
/ 01.00 / DJ & Old School metal/rock
Pri tem večeru ni kaj dosti dodati. To ne bo žalostna noč. To bo noč, kjer se ga bomo utrgali na Lemmyjev način. Na rock'n'roll način. Pili bomo (Jack in pir, itak) in se veselili. Drli na ves glas. Headbangali. Obujali spomine. To bo THE night!
»Death is an inevitability, isn't it? You become more aware of that when you get to my age. I don't worry about it. I'm ready for it. When I go, I want to go doing what I do best. If I died tomorrow, I couldn't complain. It's been good.« (Lemmy Kilmister)
Ker ne maram cover bandov, kakor sem že kar nekajkrat poudaril, bi le nastop italijanske zasedbe, ki pod imenom Dr. Rock poigrava večne Lemmyjeve hite, zame pomenil premalo za obisk Pekarne. A ker so se v MC-ju odločili, da naj se Lemmyju poklonimo na več različnih umetniških ravneh, je večer v mojih očeh pridobil na dodani vrednosti, ki bi jo bilo škoda izpustiti. No, na koncu se je vseeno zgodilo, da sem bil primoran izpustiti filmski del večera, saj sem v klub uletel nekje med polovico nastopa kvinteta iz Italije. Frontman je ravnokar napovedal Killed By Death, ko sem se prebil mimo ostalih navzočih in presenetljivo zavzel mesto v praznem prvem delu dvorane. Takoj sem se vprašal, kaj pa to pomeni? Odgovor mi je ponudila publika neposredno v naslednjih sekundah, ko je med že omenjenim komadom bolj ali manj nemo spremljala Italijane. In tako je bila moja druga misel koncertnega večera: »Lemmyjevi koncerti niso bili nikoli tako medli.« Če ne bi bilo dveh Mučanov, ki sta konkretno premešala sredino dvorane, bi bilo tole slovo od Lemmyja bolj klavrno. Proti koncu koncerta sem bil potem s tega vidika zato dvojno presenečen, ko me je mosh pit enega rokerja za menoj vrgel pol metra naprej proti odru. Kljub dobro napolnjeni dvorani je bil njen odziv tudi po odigranem posameznem komadu kot udarec s pahljačo v primerjavi z viharjem, ki človeka odpihne na Motörheadovih koncertih – no, je odpihnil. Žal!
Mislim, da bom zadel žebelj na glavico, če bom rekel, da je za opisano vzdušje kriv izključno band sam. Kljub nekaterim sumljivim in zbeganim pogledom instrumentalistov med izvedbo se mi je pod črto zdelo, da so svoje delo opravili dokaj v redu. Ob zadostni meri alkohola namreč tudi največji fani ne bi slišali večjih napak. Kar nam nikakor ni uspelo preslišati, pa so bili grozni nagovori med komadi. Zdaj ne govorim o klišejih okoli tega, da Italijani na splošno ne premorejo komunikacije v njim nematernem jeziku, temveč o čistem dejstvu, da pevec ni spravil skupaj niti dveh celih stavkov – v angleščini seveda. Po drugi strani pa je bil zelo vesel vzklikov »Forca Juventus«, ki mu jih je del publike rad namenil za lažje premagovanje jezikovnih ovir. Pa zakaj je tale angleščina sploh pomembna? V bistvu ne gre toliko za komunikacijo samo kot pa za netekoče prehode med komadi, med katerimi je včasih celo vladala tista znana nerodna tišina, ki si je mlad par v fazi spoznavanja nikakor ne želi na prvih zmenkih. Po drugi strani pa je kolegica, ki se je koncerta veselila še desetkrat bolj kot jaz, pevca opisala kot »tipa brez trohice karizme«. Mogoče pa so bili za vsakršno pomanjkanje pristnosti krivi plonk listi, s katerih je pevec bral besedila Lemmyjevih zimzelenih, ali pa pomanjkanje vsakršnega žganja na odru.
Kakor koli že, iz teh razlogov ne maram cover bandov, medtem ko so si Dr. Rock zadali resnično težko nalogo kot oponašalci tako markantnega banda. Tisti, ki ste zamudili ali načrtno izpustili ta večer, pa imate še tako ali tako nekaj časa, da si v miru ogledate fotografsko razstavo, ki je dobro vidna s šanka, na katerega ste lahko ležerno naslonjeni z enim komolcem, medtem ko v drugi roki držite kozarček svojega najljubšega žganja.