Live In-Sanity piknik 2012

Po izredno uspešno izpeljanem Live In-Sanity pikniku 2011, ki se je odvil v začetku septembra, smo bili tokrat priča malenkost manj zanimivi različici. Letošnji program se je skozi cvrčanje pleskavic, »bolne« količine popitega alkohola in zvok petih nastopajočih bandov udejanjil v zadnji soboti devetega meseca, za čim številnejšo publiko pa so se istega večera pulili še organizatorji Dirty Skunks z Nasum v Ljubljani, v Krškem pa so med drugim nastopili Dickless Tracy. Nestabilno vreme je zahtevalo izvedbo glasbenega programa v notranjosti kluba, ki tekom večera ni bil kaj dosti zapolnjen, bolj živahno pa je bilo na terasi, kjer smo lahko uživali ob druženju, ročnem nogometu, trkanju kozarcev in vonju žara.
Nekaj dni pred dogodkom so svoj nastop odpovedali Sanatorium in s tem komu verjetno olajšali odločitev izbire sobotnega koncerta, glede na standardno zamudo pričetka programa pa je bilo pet bandov povsem dovolj, sicer bi se večer zavlekel preko meja dobrega okusa.
Prvi so nastopili gorenjski Death Camp, ki si delijo nekaj članov s skupino Morana. Melodične blackmetalsko obarvane pesmi plemenitijo dobre bas linije ter zanimivi bobnarski vložki, na čase pa zmotijo za zvrst preveč »durovsko« in nič kaj metalsko zveneči clean deli, ki s svojo veselo noto nekako ubijejo občutek, kakršen se gradi tekom razvoja pesmi. Po prvem poslušanju težko izpostavim kakšen riff, ki bi posebej ostal v spominu.
Sledili so Penitenziagite in odigrali najboljši nastop večera. Žal ob deveti uri klub še ni dosegal vrhunca obiska, vsekakor pa bi si glede na videno predvsem v primerjavi z ostalimi nastopajočimi zaslužili boljši termin. Zadnji mesec Bojana na kitari menja Žan, ki se je odlično vpeljal v band in poznane linije obogatil z odlično izvedbo ter z nekaj solo vložki popestril zvočno sliko do popolnosti. Tehnične menjave ritmov, vedno prisoten Immolation občutek in vokal brez primere so v prostoru pričarali dobre pol ure čistega užitka, zanimivega za vsega skupaj okoli štirideset glav. Poznanim pesmim z zgovornimi naslovi tipa Fire Makes Way, Path Lain In Shadows ter Circle Of Life so priključili set novejših skladb, od katerih ravno zaradi Žanovega soliranja najbolj v spominu ostane Dictation.
Ob največji gostoti obiskovalcev so se tretji predstavili prekmurski Vulvathrone, ki so na momente dobro zadeli z deathmetalskimi riffi, a so se kmalu izgubili v prebrutalnem nažiganju, ki se čedalje bolj zliva z belim šumom. Nastop je bil tako zanimiv za ogled »na preskok«, toliko, da smo se seznanili z vsemi tremi vokali in otročjimi dejavnostmi na odru, vendar še tako vnet ples ni kaj bistveno pomagal pri animaciji publike, ki je bila cel večer tiha in pretežno statična. Le čevlje sodi naj kopitar; sam raje plujem v resnejšem področju metala. Morda je še najbolj dramatično izpadla nova podoba pevca/kitarista Hermana, čigar lice je bilo po več kot desetletju dolge brade prvič obrito do kože.
Naši trojici skupin je sledil italijansko/avstrijski black metal kombo bandov Kurgaall in Aus Der Transzendenz. Znano je dejstvo, da Italijani pri izbiri garderobe lahko pretiravajo, in visoki stopnji teatralnosti ne gre oporekati, kadar glasbeni aspekt predstave dosega vsaj spodoben nivo. Ta žal ne pri prvi ne pri drugi skupini ni bil dosežen niti na daleč. Tudi ob močni podpori bobnarja, ki se je skupaj s kitaristom v določenih momentih izkazal, je več kot očitno, da je bandu najbolj pomembna šminka, glasba pa je nekje v drugem planu. Band, čigar člani so bili skoraj v celoti pobarvani na črno in mrko gledali izpod nekakšnih improviziranih kapuc, je maloštevilni množici serviral neke vrste črno mašo, ki pa je bila odpeta tako zelo porazno in mimo, da smo se kmalu zavoljo ohranitve mentalnega zdravja raje zatekli na teraso, kjer smo bili vsaj delno obranjeni pred tem netalentiranim zavijanjem.
Še bolj v ekscese pa so šli Aus Der Transzendenz, pobarvani v sibirske tigre in s skoraj polmetrskimi bodicami na zapestjih, kar bi še Abbathu izgledalo pretirano, z vidika zvoka pa spet zgolj eksplozivno bobnanje ob belem šumu kitare. Resnično ne štekam te zvrsti.
Splošen vtis dogodka je torej nekoliko … čuden. Odsotni pogledi kot posledica samopovzročenega uničevanja duha in slabi odzivi na odrsko dogajanje so pokazatelj, da nabor nastopajočih skupin v večini ni bil tisti faktor, ki je pripravil slabih 70 obiskovalcev, da so kupili vstopnico po 7 €. Med poznanimi obrazi, ki štekajo protokole škofjeloške Ostrige se je dalo našteti še nekaj italijanskih podpornikov potujočih skupin, ki pa se, tudi na podlagi neznanja osnov angleščine, niso najbolje vklopili v dogajanje. Zanima me, kakšen vtis jim je pustila izredno ohlapna organizacija in splošna opitost vseh prisotnih, še posebej v trenutkih, ko so bile v rokah najbolj trhlenih sekire, medtem ko sta glavna kuharja že tako ali tako imela povite roke in druge ude, povrhu vsega pa so v notranjosti še Vulvathrone plesali polko. Z gledišča tujca je bil dogodek verjetno videti kot ena velika nebrzdana kmetija, čeprav je ravno to še podžgalo odlično žurko. Piknik je uspel, dobrote z žara so šle za med tekom celega večera, zvok v dvorani pa je bil večinoma na nivoju, vsaj kolikor to dopušča akustika prostora. Manjše število obiskovalcev in uvažanje generičnega black metala, ki v tem prostoru še ne izstopa iz anonimnosti, pa bosta dogodek zapisala med manj vidnimi, brez presežkov.