REPORTAŽE

13. 3. 2013

Long Distance Calling / Sólstafir / Sahg

Arena Wien, Dunaj, Avstrija / 10. 3. 2013

Long Distance Calling se na svoji prvi headlinerski turneji The Flood Inside pri nas žal niso ustavili, najbližja priložnost za to se je ponudila v prestolnici naše severne sosede, v mali dvorani Arena, ki je del neke vrste dunajske Metelkove. Ljudi v dvorano niso spuščali pred 20. uro, čeprav je ta imela tri ločene prostore – enega s šankom in mizami, drugega z merchandiseom ter koncertno dvorano, vrata vanjo pa so bila dobesedno zaprta do nastopa prve skupine.

Ob točno pol devetih so člani norveške doom metal/stoner rock zasedbe Sahg stopili na oder, dvorana pa se je kmalu solidno napolnila in veliko ljudi se je dokaj hitro vživelo v glasbo. Zanimivost tega paketa skupin je to, da je vsaka skupina posebej privabila svoje oboževalce. V dvorani so se tako tekom večera izmenjevali metalci, rokerji, hipsterji ter vsi nevtralneži po videzu, ki svojih glasbenih preferenc ne kažejo nujno navzven. Sahg so svojim poslušalcem kljub zgolj polurnemu nastopu ponudili pester nabor skladb z vseh treh dosedanjih izdaj, s poudarkom na prvih dveh. Še posebej so navdušili s pesmima The Executioner Undead in Godless Faith z albuma I (2006), s plošče II (2008) so odigrali Star-crossed, Echoes Ring Forever in Pyromancer, s III (2010) pa zgolj komad Mortify. Vokalist Olav Iversen je svoje v živo odpel enako dobro kot na studijskih posnetkih, kar je glede na razpon njegovih melodij hvalevredno. Res pa je, da si glasilk dotlej še ni preveč obremenil, kajti to je bil šele njihov drugi nastop na turneji, saj so približno na njeni polovici v vlogi prvonastopajoče skupine zamenjali rojake Audrey Horne. Je pa že od samega začetka na turneji kitarist Thomas Tofthagen, ki igra v obeh skupinah. Sahg so poskrbeli za zelo energičen nastop, h kateremu je še največ prispeval izjemni bobnar Thomas Lønnheim, ki se je zasedbi pridružil leta 2009. Njegovega užitka v igranju ni bilo mogoče spregledati, saj je iz njega kipelo toliko energije, da se je komaj obdržal na bobnarskem stolčku, obenem pa ritmično vse odigral brezhibno. Basist Tony Vetaas je svoj del ležerno odigral in njegove globoke melodije se je razločno slišalo na vse konce dvorane, tako kot tudi ostale inštrumente. Dobro ozvočenje je nudilo kvaliteten zvok prav vsem poslušalcem ne glede na to, ali si stal čisto spredaj, v sredini ali pri vhodu v dvorano. Norvežanom je publika namenila bučen aplavz po vsakem komadu in če se četverici ne bi bilo treba držati striktnega časovnega razporeda, bi verjetno z veseljem zaigrala še kakšno pesem za vse svoje vzpodbujajoče oboževalce.

Nekaj pred pol deseto so islandski Sólstafir odprli svoj nastop s skoraj dvanajstminutno mojstrovino Ljós í Stormi, med katero človeka resnično spreleti občutek, da se nahaja sredi neurja. Poslušalec si lahko živo predstavlja, kako se nevihta stopnjuje in kako na neki točki sončni žarki prebijejo sivo plast oblakov, s tem pa vlijejo nekaj upanja, optimizma – in to zgolj z atmosferičnimi zvoki kitar, globoko podlago bas kitare ter izmenjavo hitrega in počasnega bobnanja. Z naslednjim komadom so razveselili precejšnji del svojih oboževalcev, saj so za spremembo zaigrali Svartir Sandar. Sólstafir namreč svoje setliste v zadnjih letih niso pretirano spreminjali, najverjetneje zaradi časovnih omejitev (nekatere njihove pesmi so dolge tudi slabih 13 minut). Žal se ni slišalo matrice oz. playbacka ženskega petja v ozadju, ki ga niso slišali niti Sólstafir sami, na kar je kasneje opozoril tudi pevec in kitarist Aðalbjörn Tryggvason. Naj kot zanimivost omenim, da ta nosi isti priimek kot norveški kralj Olav I, ki je v 10. stoletju svojo domovino na silo pokristjanil. Aðalbjörn je podobno kot njegov kolega iz Sahg svoja besedila odpel, občasno pa tudi preječal, tako kot smo ga vajeni na albumih. Njegov glas je med pesmijo Fjara zapolnil dvorano in popeljal misli številnih daleč proč na prelepo Islandijo, kot jo prikazujejo v videospotu. Bolj pozitivno naravnano vzdušje so nato prekinili z edinim starejšim komadom tistega večera, Goddess Of The Ages z albuma Köld (2009), v malce skrajšani verziji. Tekom celotnega nastopa bolj introvertirani kitarist Sæþór Maríus Sæþórsson s publiko niti ni poslušal komunicirati ter je obraz raje skrival pod svojim kavbojskim klobukom. Podobno je naredil tudi basist Svavar Austman, le da se je v glasbo veliko bolj vživel in po zraku opletal s svojimi kitkami. In ko se človek enkrat privadi moškega s kitkami, ta niti ne deluje tako napačno. Okoli publike se je bolj trudil bobnar Guðmundur Óli Pálmason, a mu slednja pozornosti ni vračala. Njegovih signalov verjetno niti ni videla, saj večino časa skorajda ni bil osvetljen ali pa je bil zavit v meglico. Če povzamem, so Sólstafir tako kot vsakič doslej svojim poslušalcem ponudili izredno doživetje, nekaj daleč nad kakršnimi koli pričakovanji. Sicer niso igrali celotnih 45 minut, ki so jih imeli na voljo, vendar ljudi kljub temu nikakor niso pustili ravnodušnih.
Setlista: Ljós í Stormi, Svartir Sandar, Fjara, The Goddess Of The Ages.

Že tako nekonvencionalen večer so okronali Nemci Long Distance Calling, ki so pri nas nazadnje nastopili leta 2010 kot predskupina na turneji zasedbe Katatonia. S stoner rocka in post metala (če je Sólstafir sploh možno umestiti v kakršne koli žanrske okvirje) so LDC koncert prenesli na post rock s primesmi progresivnega metala oz. bluesa. Modre luči so izpodrinile rdeče, ki so dotlej kraljevale na odru dobri dve uri, in prav bolj hladna barva je pripomogla ustvariti drugačno, bolj sproščeno vzdušje. Če so bili vsi prejšnji nastopajoči skoraj izključno v srajcah, škornjih, usnju, prekriti s tetovažami in našitki ter z dolgimi lasmi, so Nemci sproščeno nosili zgolj svoja vsakdanja oblačila. Svoj nastop so tudi sicer zastavili precej drugače kot njihovi predhodniki – nenehno so uporabljali meglo, v ospredju odra pa ni stal pevec, temveč dva kitarista in basist. Vokalist Martin Fischer je namreč hkrati igral še na klaviature in skrbel za zvočne efekte preko računalnika, zato se je držal bolj v ozadju. V ospredje je stopil le pri pesmi Tell The End, pri kateri drugih zadolžitev kot vokalnih nima. Ko so se LDC lani razšli s prejšnjim klaviaturistom, so nato z Martinom prekinili tradicijo večinoma instrumentalne glasbe (na vsakem albumu so namreč pri enem od komadov gostili različne vokaliste iz zasedb, kot so The Haunted, Katatonia, Anathema …), in tako ima na novem ploščku The Flood Inside Martin vokale na tretjini vseh pesmi. Svoj aktualni album so na turneji odigrali skoraj v celoti, zaigrali pa so tudi nekaj starejših pesmi s skoraj vseh svojih izdaj: s prvenca Satellite Bay (2007) pesem Aurora, z Avoid The Light (2009) komada Black Paper Planes ter Apparitions, z Long Distance Calling (2011) skladbe The Figrin D'an Boogie in Arecibo ter celo pesem Metulsky Curse Revisited s splita z Leech, 090208 (2008). Kitarista Florian Füntmann in David Jordan sta se na kitarah lepo dopolnjevala, izmenično na nekaj točkah solirala ter si dala duška s svojimi številnimi kitarskimi efekti. Bobnar Janosch Rathmer in basist Jan Hoffmann sta se večinoma bolj posvečala svojima inštrumentoma, je pa zato s publiko največ komuniciral Florian, ki se je po vsakem odigranem komadu publiki zahvaljeval za njen neverjeten odziv. Nemcem se je ob vsakem aplavzu na obrazih narisal tisti pristni, otroški nasmeh, saj niso mogli verjeti svojim očem in ušesom, da jih je prišlo pogledat in podpret toliko ljudi. Za konec so celo nekaj zimprovizirali in se težkega srca po dobri uri in pol igranja poslovili od publike. Veliko skupin uživa na odru, vendar ne tako očitno kot Long Distance Calling. Ravno zaradi takšnih skupin se včasih izplača zapeljati vse do Dunaja in tudi tokrat se vsekakor je.
Setlista: Waves, Nucleus, The Figrin D'an Boogie, Inside The Flood, Black Paper Planes, Ductus, Tell The End, Arecibo (Long Distance Calling), Aurora, The Man Within, Metulsky Curse Revisited, Apparitions.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
7. 1. 2013Barge To Hell 2012 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana