REPORTAŽE

8. 4. 2016

Orto Fest: Månegarm / Skyforger / Ereb Altor

Orto Bar, Ljubljana / 4. 4. 2016

Prvi ponedeljek v aprilu nam ni prinesel le pravih spomladanskih temperatur in sonca, saj so nam Dihurčki zvečer postregli s pogansko obarvanim koncertom skupin, za katere si iskreno nisem niti mislila, da jih bom kdaj videla v Ljubljani. Prvi obisk Månegarm in Skyforger v Sloveniji, ko so pred desetimi leti v mariborskem MC-ju igrali skupaj z Goddess of Desire, sem žal zamudila, a sem zasedbi kasneje vsaj videla na festivalu Ragnarök v severnobavarskem mestecu Lichtenfels. Leta 2009 takrat Erik pri Månegarm že ni več krulil in bobnal hkrati, temveč se je izključno posvetil vlogi frontmana in vokalista, čez tri leta pa je poleg mikrofona poprijel še za bas kitaro, ki jo igra še danes. Leta 2010 so na sedmi ediciji festivala, ko je edinkrat potekal tri dni in na drugi lokaciji v Rieden-Kreuthu, Skyforger takrat še kot sekstet nastopili kar dvakrat; enkrat z akustičnim setom, naslednji dan pa še s »klasičnim«. Po videnem in slišanem sem imela še kar visoka pričakovanja, zato me je presenetila okrnjena postava obeh zasedb na tokratni turneji, ki so ji po imenu agencije nadeli naslov North Winds Over Europe. Podobno velja tudi za srednje dobro obiskanost dogodka, saj če so bili še pred nekaj leti navdušenci nad folk metalom med najštevilčnejšimi pri nas, je tokrat, recimo temu zmeren obisk, pustil malce bridek priokus. Ker je koncert potekal v hali kadilnice, smo sicer res imeli malo več prostora za dihanje, a četudi dvorana ni bila nabito polna, je bil velik del občinstva vse prej kot zadržan – no, razen pri prvi predskupini.

Ko so Ereb Altor točno ob osmi odprli svoj nastop s skladbo Midsommarblot s svojega petega ploščka Nattramn, nas je bilo v dvorani vsega osem ljudi. Skupina je v 13 letih obstoja izdala šest albumov, če vštejem še letošnji album Blot · Ilt · Taut s priredbami Bathory, in preigrava posrečeno mešanico epskega viking in doom metala, zato sem pričakovala, da si bo njihov prvi koncert v Sloveniji prišlo pogledat več ljudi. Zvok je na začetku še kar pešal, saj se je na primer Danielovo petje slišalo mnogo bolje kot Cristerjev harsh in clean vokal, a je tonski tehnik neskladje kmalu odpravil, tako da so troglasne harmonije pri tretji skladbi Myrding (z drugega ploščka The End), ko se jima je za mikrofonom pridružil še basist Mikael, res prišle do izraza. Ob Danielovem glasu sem pri sebi tiho sklenila, da se v kratkem poleg Ereb Altor maratona ponovno lotim še diskografije njihovega doom metal projekta Isole. Če ne veste, na kaj točno s tem zdaj ciljam, bo morda še najbolje, da si zavrtite pesem Autumn Leaves. K tej želji je verjetno svoje doprineslo tudi nevpadljivo »oglaševanje« z našitki in potiskom na eni izmed njihovih majic, svoj preprosti imidž pa je polovica članov dopolnila s tetovažami s skandinavsko mitološko motiviko. Sčasoma se nas je pod odrom zbralo vsaj par ducatov ljudi, ki so se v prvi vrsti med hitrejšo skladbo The Mistress of Wisdom (s tretjega albuma Gastrike) otresli začetne zadržanosti. Ko so Švedi kot naslednjo napovedali pesem Twilight of the Gods, se je statičnosti otresel še malce starejši del publike, ki je ob Bathory praktično odraščal. Da band Quorthona globoko spoštuje, je Crister pokazal že v nagovoru, saj je ob omembi 50-letnice rojstva pokojnega sorojaka uporabil njegovo pravo ime. Četudi na tokratni turneji tudi igrajo naslovno skladbo s prvenca By Honour, v Ljubljani te sreče nismo imeli. Tako bi nam band ponudil nekaj z vsake svoje izdaje, so nam pa Ereb Altor za konec zaigrali Nifelheim, najbolj reprezentativno skladbo s svojega četrtega albuma Fire Meets Ice, ki po spevnejši prvi polovici skrene v čisti black metal. Tako nam je band pokazal oba obraza, nežnejšega in surovejšega, v približno 40 minutah pa je za naslednji band ogrel tiste, ki so jim dali možnost in namenili svoj čas in pozornost.
Setlista: The Son of Vindsvalr (intro), Midsommarblot, Nattramn, Myrding, The Mistress of Wisdom, Twilight of the Gods, Nifelheim.

Kaj vse se je po izidu albuma Kurbads dogajalo v taboru Skyforger, res nisem spremljala, zato je bilo presenečenje še kar veliko, ko so se na odru pojavile le tri postave; najbolj prepoznavna člana zasedbe, ki sta jo tudi ustanovila – kitarist in glavni vokalist Pēteris ter basist Edgars, za bobni pa je sedel ali novi ali koncertni bobnar, čigar ime si nisem zapomnila, a je svojo vlogo opravil dobro. Sproščene in šaljive energije banda se je zelo hitro nalezla tudi publika, ki je bila med njihovim nastopom tudi najštevilčnejša. Skupina deklet pod odrom desno si je dejansko priredila kar mini veselico, da je bilo ta večer v igri tudi kar nekaj alkohola, je izdalo več zabavnih prigod. Neki fant se je tekom večera vame večkrat kar konkretno zabil, ko se je brez pravega ravnotežja sprehajal od odra do šanka in nazaj, gneče pa sploh ni bilo. Neka punca za mano mi je trikrat po nesreči s poličke na tla vrgla jakno, kolegica pa se je ravno pred tem vrnila s stranišča, kjer je neka nesrečnica precej glasno objemala straniščno školjko. Latvijci so začeli z najnovejšim albumom, natančneje s komadoma Ei skīja, skīja in Senprūsija, nanj pa so se v glavnem tudi osredotočili, saj so vmes in proti koncu odigrali tudi skladbe Nekas nav aizmirsts, Rāmava in Zem Lietuvas karogiem. Vmes so nam poleg grobega pregleda svoje diskografije predstavili tudi krajše ozadje nekaterih starejših skladb in moram reči, da bi lahko Pēterisovo angleščino z debelim latvijskim naglasom poslušala ves dan, koliko je zabavna. Edgars je ves čas zganjal svojevrstne norčije, vse od obsedenega zavijanja oči do pačenja v raznorazne grimase, in ravno z mešanico vsega naštetega so Latvijci dosegli res sproščeno vzdušje. Od starejših stvari so nam zaigrali skladbo Kauja Garozas silā. 1287. s prvenca Kauja pie Saules (1995), Sešas ārprāta dienas z drugega albuma Latviešu strēlnieki (2000) in Ķēves dēls s petega ploščka Kurbads (2010). Kolegica, ki bolje pozna njihovo diskografijo, je dejala, da so s ploščka Pērkoņkalve (2003) odigrali še Gada īsākā nakts, a v takšni obliki, da so ga prepoznali samo tisti v prvi vrsti. In res sem šele kasneje doma prepoznala nekaj njenih najzanimivejših riffov, saj je bila brez vsaj še ene kitare v živo komaj razpoznavna. Verjetno je to tudi razlog, zakaj so tokrat preskočili najbolj znano pesem Migla, migla, rasa, rasa, četudi so v vsakem primeru do neke mere vseeno »goljufali« z matrico. Kakorkoli, Slovenijo bodo letos ponovno obiskali poleti na festivalu MetalDays in za takrat obljubljajo polnejšo postavo. Kljub vsem pomanjkljivostim, vključno z malce slabšim zvokom, je občinstvo band in njihov aktualni album dobro sprejelo.

Švedski viking/folk metal veterani Månegarm so tako kot njihovi predhodniki začeli ob napovedani uri. Po odhodu ekscentričnega violinista Janneja Liljeqvista band zamenjave zanj niti ni iskal, tako da so se večino večera zanašali na posnetke violine na matrici. Kadar so nastopili mirnejši deli, kjer nista bili potrebni dve kitari, je ritmični kitarist zaigral še na električno violino. Švedi so skušali občinstvo čim bolj animirati, kar jim je večino časa tudi uspevalo, nekje po polovici koncerta pa se je množica v dvorani kljub velikemu navdušenju pod odrom na koncu dvorane počasi redčila. Možno je tudi, da smo bili vsi skupaj že malce preutrujeni, saj ko je po šestih komadih Erik stopil do stojala z glasbili blizu vhoda do zaodrja, da bi vzel svojo akustično kitaro, so nekateri že začeli vzklikati »We want more!«, Månegarm pa so nam zgolj želeli zaigrati par akustičnih skladb: Eld z albuma Vargstenen (2007) in Segerviso z Vredens tid (2005). Z iste izdaje so še zaigrali pesem Hemfärd, od starejših stvari pa še Fimbultrollet ter I evig tid, obe s ploščka Dödsfärd (2003). Od novejših skladb smo slišali dve z albuma Nattväsen iz leta 2009 (Nattsjäl, drömsjäl ter naslovno pesem) ter, če se ne motim, dve s predzadnje izdaje (Legions of the North, Hordes of Hel) in tri z zadnjega albuma, s katerim so tudi začeli svoj nastop. Na koncu so igrali še skladbo, ki mi ni ostala v spominu, a se bojim, da želji dekleta za mano, ki si je proti koncu glasno zaželela Sigrblot, niso ustregli. Bandu v enakih srajcah z dolgimi rokavi je bilo na tej točki že pošteno vroče in Erik je bil videti, kot da bi ga do kože premočila kakšna poletna ploha. Dobra ura s Švedi je minila še prehitro. Z njimi smo odpeli nekaj preprostejših refrenov in pred odrom so se ljudje večkrat tudi razmetavali, na koncu pa smo četverico uspeli priklicati nazaj na bis, preden so zares zaključili že 20 minut pred polnočjo.
Setlista: Blodörn, Tagev av daga, Hordes of Hel, Nattsjäl, drömsjal, Legions of the North, Eld, Segervisa, I evig tid, Vedergällningens tid, Fimbultrollet, Odin Owns Ye All, Hemfärd, …, Nattväsen.

Kot da bi trenila, so fantje po končanem koncertu z odra urno pospravili opremo in tudi Orto Bar ni ostal več dolgo odprt. Ponedeljki so za koncerte pač nehvaležni, s turnejo so bili šele na polovici, naslednji dan pa naj bi že igrali v Zürichu. Četudi sem pričakovala večjo obiskanost, je ta bila na koncu vseeno še kar solidna. Vse tri skupine so pustile dober vtis in obiskovalci so vsaj navzven dajali vtis, da so se imeli lepo; še najbolje verjetno kar s Skyforger.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
30. 4. 2013Shutdown / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana