Massacre / Suicidal Angels / Denial Fiend / Ashura

Že zdavnaj razpadli band Massacre sem prvič v življenju slišal kakšnih deset let nazaj in njihova edina zares prava studijska plošča From Beyond (Earache, 1991) je postala stalni spremljevalec mojih šolskih sprehodov. Vokali Kama Leeja, ki so najboljši miks karizme Thomasa G. Warriorja, kruljenje in kričanje, ki presega meje zdravega razuma, kar se tiče interpretacije demoničnih death metal zgodb, so še danes eden najboljših death metal vokalov vseh časov, medtem ko Kam pravi, da je krulil prvi. Pomembno je, da nekdanji frontman ni sedel križem rok in je čas, ki ga ni posvetil gledanju klasičnih grozljivk, organiziral predvsem v ljubezni do pravega death metala. Tako je nedolgo nazaj nastala skupina Denial Fiend, ki naj bi prišla v Evropo že lani, a je Kam imel probleme z vizo. No, letos so se vrnili in tokrat odločili podariti pravim death metal fanom še nekaj – eno in edino Massacre reunion turnejo. Že od nekdaj vem, da se v glasbenem svetu lahko uresničujejo nemogoče stvari, ampak tega res nisem pričakoval. In tako sem se odpravil v vasico severno od Celovca, Althofen, kjer se je pred sramotno majhnim številom ljudi izvedel eden najboljših death metal koncertov vseh časov (vsaj v moji knjigi).
Do Althofna res ni težko priti, ampak avstrijske nasičene smerne table in dejstvo, da je Althofen majhna vasica, je pripomoglo k temu, da sva edina obiskovalca iz Slovenije zašla. Vendar sva prišla ravno prav, da sva brez težav našla Kulturhaus (izredno dober prostor za koncerte), v katerem pa ne verjamem, da je bilo več kot 70 ljudi. Težki časi za death metal. Prišla sva direktno na nastop francoske death metal skupine Ashura. Ashura je izredno zanimiv band in tako kot večina skupin iz Francije svoj death metal malce modernizira z melodičnostjo in groovy ritmi, a v osnovi je še vedno vidna ljubezen do vsega, kar death metal predstavlja. Z malce tuhtanja sem našel primerjavo vokalista, ki se več kot očitno pali na petje Svena iz Aborted. Dobro, na kričanje novejših Aborted, ampak na kruljačino s čudovite plošče The Purity Of Perversion. In čeprav je band, ki z dvema kitarama, ubijalsko odličnim basom in točnimi ter precej razgibanimi bobni prikazal precej potenciala s svojim izredno zanimivim in catchy death metalom, ki ne vsebuje modernih pussy momentov, je folk ostal večinoma hladen. Ne bom sodil nikogar, ampak vzpodbuda v stilu, da stojiš vsaj tri metre pred odrom ne bi škodila. Sicer pa res dober band, preverite njihovo ploščo Legacy Of Hatred.
Naslednji so nastopili iz ZDA izrojeni in skozi infestirano zemljo (the heaven of rotting corpses) zdemonizirani Denial Fiend. Morda sem pričakoval malce več, ampak očitno je bilo, da bandu ni najbolj všeč statičnost folka. Ne glede na to, da so se v Althofnu našli tudi madžarski brutalci, kar je dalo samem dogodku že mednarodni značaj, je avstrijska statičnost bolj nalezljiva kot virus v Night Of The Living Dead in namesto krvožejnih zombijev naredi samo zombije. Zato je vokalist Kam Lee, katerega pojava je legendarna, saj se nenehno giba in me tako po obnašanju kot pojavi spominja na Joeja Pescija (zakon!), več časa posvetil črnemu humorju, ki je baje zanj tipičen in s tem skušal vsaj sprovocirati folk. Ni bil uspešen in pri meni je celo ustvaril grenak priokus, saj sem mislil, da bo namesto predstavljanja super plošče They Rise, več časa posvetil temu, da »oni so Denial Fiend, če koga sploh boli kurac«, da »imajo ploščo in bi bilo fajn, če je kdo kupi, da bodo imeli zaradi tega kaj za jesti« itd. Kljub temu pa Denial Fiend zadovoljijo vsakega, ki mu je všeč floridski groovy death metal in Misfits. Zakaj slednji? Zaradi tematike (Kam seveda ne skriva ljubezni do horrorjev) in zaradi glasbe, ki je precej catchy (čeprav dominira vpliv skupin Obituary, Celtic Frost itd.) in prav smešno je videti basista Terryja Butlerja (Six Feet Under, ex-Death itd.), kako izvaja gang vokale. He, he, go Terry go! Denial Fiend so s seboj imeli tudi legendarnega bobnarja zasedbe Nasty Savage, Curtisa Beesona, za katerega sem mislil, da je Sadež iz dueta Slon In Sadež. Če nič drugega, ima več kot podoben smisel za spontatni humor. Denial Fiend ima kljub vsemu še najbolj smešnega kitarista na svetu, ki prihaja iz old-school HC-banda Down By Law in temu primerno poskakuje po odru. Vendar ko Kam Lee »opali« svoje vokale, ki zvenijo kot horda demonov, ki komaj čaka, da Althofen zravna z zemljo in zapoje Hercilajn, pozabim na vse slabo. Prav užival sem, čeprav na CD-ju Denial Fiend zvenijo mnogo bolje in seveda, med pravim folkom verjamem, da bi ta band naredil total šus. Konec seta je bil zgodovinsko bolj poučen, saj je Kam popeljal skupino v leto 1983, ko je s Chuckom Schuldinerjem in Rickom Rozzom v bandu Mantis posnel demo Death By Metal. Denial Fiend je zaigral Legion Of Doom – fenomenalno! History Lesson we won't soon forget.
Set lista: They Rise, Flesheaters, Cover Me In Blood, Children Shouldn't Play With Dead Things, Return To The Crypts Of The Cursed Blind Dead, I Wanna Grow A Frankenstein Monster, Legion Of Doom.
Ne vem, kako Kraftevention izbira bande za skupno turnejo, a so old-school thrasherji Suicidal Angels (ki se jih spomnim še iz Kranja letos) bili tako ustrezni kot zombiji, kri in smrt na ploščah od Cannibal Corpse. Suicidal Angels je thrasherski kvartet, ki v moji glavi takoj sproži referenco s spotom Betrayer od Kreator. Že to mi je bilo všeč, da je imel band toliko energije, da je vzdignil s tal tri pijane avstrijske thrasherje, ki so potem naredili mosh-pit. Kako paše poslušati »udri-n-razbi« thrash, ki spomni na čudovite čase, ko je nemški thrash budil skomine. Ja, Assasin, Kreator, Sodom, Destruction, Tankard ipd., verjetno bi pa pravi eksperti v Suicidal Angels našli še kaj več. Bobnar je tolkel kot sekira Mad Butcherja in pri tem ni imel milosti. Suffer, drum set! Kitarist/vokalist pljuva jezo nad grozo sveta in seveda izrabi priložnost, da popljuva tudi Jezuščka. Drugi kitarist s svojo »evil-looking-BC-richko« pozna še manj milosti. Mogoče nima visokih belih tenisk, ima pa thrash v duši. Basist je tudi res dober in »hail the bullet belt«! Total thrash attack se je končal zame prehitro, ampak štirideset minut je tudi kar nekaj časa. Thrash the thrash!
Za vse, ki Massacre ne poznate, lahko povem, da ne poznate enega najboljših death metal bandov vseh časov! Vsekakor se potrudite, da to spremenite in hop v trgovino po ploščo From Beyond. Če skrajšam zgodovinske bedarije, sta bila od originalne postave prisotna samo kruljator/korps molestator Kam Lee in basist Terry Butler. Bobnar Bill Andrews živi na Japonskem in je goreč kristjan, ki goreče pričakuje konec sveta, tako da mu Massacre ne diši, medtem ko je legendarni kitarist Rick Rozz s Kamom Leejem po moje na bojni nogi že od časov plošče The Promise, ki jo Kam Lee zanika in mu je še danes žal, da nosi njegov vokal in logo Massacre. Bobnar je bil tokrat neverjetni Nasty Savage norec Curtis Beeson, ki je svoje sposobnosti izpilil v nulo in odlično odigral vse trike Billa Andrewsa. Kot kitarista sta nastopala punker iz Denial Fiend in če bi bil le on kitarist, bi to bilo v kurcu. Zato pa se je na turnejo podal Six Feet Under kitarist Steve Swanson, ki je imel odličen zvok in je igral kitaro kot Rick Rozz, le solaž ne zna odigrati enako. Kam Lee ima enak vokal kot na plošči in interpretacije (kriki, demonični smeh, kruljenje in nesmrtni krik »I said heeeeeeeeey!«) so neverjetne. Že precej hitro odigrani Dawn Of Eternity je povzročil vratolom, potem pa so iz komada v komad bili še boljši. Ah, nezmožen sem opisati Massacre v živo. Igrali so skoraj celo ploščo From Beyond in še en komad z EP-ja Inhuman Condition. Folk je norel do konca in tudi band ni ostal dolžan. S svojim človeškim pristopom in dobrim humorjem je vsa skupina ustvarila odlično vzdušje (razen drugega kitarista). Ženskam posvečeni Defeat Remains in The Succubus so nakazali Leejeve travme in željo po tem, da nikoli ne bi seksal brez kondoma (ker mu je le-to prineslo otroka in zahtevo po preživnini) in je tudi veselo svaril pred takšnimi zvermi, medtem ko je mnogo punc vabil na snemanje pravega Massacre porniča, saj je do sedaj sodelovalo le nekaj tipov. Da ne bi izpadel totalni kvazi-mačo, je Kam zajebantsko kritiziral velikost svojega tiča, obnašanje vojske (za pesem Biohazard) ter zbijal šale v zvezi s svojim azijskim poreklom. Najboljša šala pa je bila, ko je itak videl, da vsi poznajo ploščo From Beyond in rekel, da so v otroštvu ljudje sigurno ob igranju s Hot Wheels avtomobilčki poslušali From Beyond, potem je prišla mama in se drla naj utišajo glasbo! Oni pa njej »utihni, this is real fucken' death metal«. Fantastično! Iz komada v komad smo bili vsi bolje razpoloženi, kaos pa večji. Zakon. Šus!
Set lista: Dawn Of Eternity, Cryptic Realms, Biohazard, Chamber Of Ages, From Beyond, Defeat Remains, Succubus, Corpse Grinder; bonus: Provoked Accurser.