REPORTAŽE

31. 7. 2006

Masters Of Rock 2006

Areal Likerky Rudolf Jelinek, Vizovice, Češka / 13.–16. 7. 2006

Letošnja izvedba največjega češkega metal festivala Masters Of Rock je doživela verjetno najštevilčnejše romanje Slovencev na festival v tujino. Z njo se lahko kosa verjetno le s slovenske strani najbolj obiskani Wacken Open Air. Izkušnje iz preteklih let, odličen line up in dejstvo, da gre verjetno za najcenejši festival tega ranga v Evropi (karta je stala 35 EUR in manj, če je bila kupljena v predprodaji, izredno poceni hrana in pijača) so poleg tistih, ki so se vrnili v Vizovice, prepričali še mnoge druge, da so se prvič odpravili na dobrih 600 km oddaljeni kraj iz Ljubljane. Tudi na sploh je bil Masters Of Rock 2006 s 25.000 prišleki iz cele Evrope najbolje obiskana izvedba festivala v njegovi štiri letni zgodovini.
Festivalsko dogajanje se je s petimi češkimi izvajalci začelo v četrtek, glavnina pa se nas je po Vizovicah (kampiranje je bilo organizirano v več kampih, praktično pa se je dalo kampirati skoraj na vsaki prosti zelenici v mestu) namestila od petkovih jutranjih ur dalje. Ker se je za nas zanimivejši del programa začel šele proti večeru z nemško thrash metal velesilo Kreator, je bilo do takrat dovolj časa za dejavnost, ki je poleg gledanja banda na Masters Of Rocku in seveda tudi ostalih festivalih, na prvem mestu – zabava. Odrske aktivnosti so ob dvanajsti dopoldanski uri odprli domačini Wave, do Kreator sta sledila še dva češka banda, Flood in Wohnout, Slovaki Horkyže Sliže, Brazilci Cobalto ter Nemci Harmful in Tamoto, band bivših Guano Apes članov (brez Sandre Nasic).
Ob 19.15 je le prišel čas za Kreator. Od Milleta in kompanije smo že videli boljšo predstavo, vseeno pa so sekali kot se za njih spodobi in pričakuje – šus od začetka do konca, z ubijalskim Ventorjem za bobni, headbangerjem Speesyjem za bassom, prefinjenim solo kitaristom Samijem ter ekstremno jeznim Millejem na vokalu. Zaradi treh stvari ta nastop ni bil perfekten tako kot recimo lani v Wacknu, ampak »le« zelo dober. Prvič, bil je še dan in Kreator s svojo peklensko atmosfero in light showom na festivalu dosti bolje izpadejo ponoči. Drugič, Milletovi »evil« nagovori so sicer čisto na mestu, vendar so že tako predvidljivi, da jih znaš na pamet; mogoče bi lahko začel napovedovati druge komade kot Extreme Aggression, Pleasure To Kull, Betrayer, Flag Of Hate… In tretjič, njihova diskografija je tako bogata, da bi lahko brez problemov vključili še več komadov kot sta Coma Of Souls in Awakening Of The Gods, ki jih ne igrajo ravno vsakič.
Set lista Kreator: Enemy Of God, Impossible Brutallity, Extreme Aggression, People Of The Lie, Voices Of The Dead, Violent Revolution, Suicide Terrorist, Awakening Of The Gods, Coma Of Souls, Pleasure To Kill, Phobia, Terrible Certainty, Betrayer, Flag Of Hate, Tormentor.
Aggression / emotions, violence / peace, hate / love, tako nekako zgleda primerjava med Kreator in njihovimi nasledniki na odru, Nizozemci The Gathering. Mille – zver, Anneke – lepotica, ki je nedolžno, igrivo zapeljevala številno občinstvo, ki je spremljalo njihov nastop. Seveda je bilo to občutno mirnejše med igranjem komadov kot pri Kreator, vseeno pa je po vsakem odigranem sledil bučen aplavz. Večino oči je bilo uprtih v Annekino igro poplesavanja, smehljanja, strasti in koketiranja z občinstvom. Nastop je bil pravo emocionalno popotovanje v obliki skladb Shortest Day, Liberty Bell, Strange Machines, Eleanor, Probably Built In The 50's, In Motion, v katerem so svoj del pristavili tudi ostali, nekoliko bolj zadržani instrumentalisti. V nasprotju z zadnjo turnejo pa je bil njihov nastop tu bolj električen kot akustičen.
Bilo kuda, Whitesnake svuda. Z izjemo festivalov ekstremnega metala »bela kača« letošnje poletje »pika« na vseh možnih festivalih, kjer seveda velja za eno glavnih atrakcij. Po razočarajočem nastopu na Bang Your Head je David Coverdale z ekipo spet dvignil svojo formo in prekosil videno tudi na Gods Of Metal. Prav vsak član zasedbe je bil odlično razpoložen, poleg Douga Aldricha je krajšo solo točko dobil še drugi kitarist Reb Beach, ki pa je prav tako navdušil. David tokrat ni tako zelo igral zapeljivca kot ponavadi, bil je bolj rockersko razpoložen in navdušen nad odzivom publike. Le vokalno ni bil tako prepričljiv kot na začetku turneje. Whitesnake so bili vrhunec prvega dne festivala, vtis pa so izboljšali še z odlično izvedbo Bad Boys, ki je ponavadi ne igrajo.
Set lista Whitesnake: Burn/Stormbringer, Slide It In, Love Ain't No Stranger, Fool For Your Loving, Is This Love, Ready An' Willing, guitar Solo (Aldrich), guitar Solo (Beach), Crying In The Rain, drum solo, Ain't No Love In The Heart Of The City, Give Me All Your Loving, Here I Go Again, Bad Boys, Still Of The Night.
Spomladi je iz tabora Masterplan prišla presenetljiva novica o odhodu vokalnega čarovnika Jorna Landeja iz banda. Zamenjave zanj jim še ni uspelo najti in tako je Jorn ostal z njimi še za letošnje festivalske nastope. Eden izmed zadnjih je bil prav v Vizovicah. Headlinerji so bili že mimo, Masterplan so na oder stopili okoli ene ure, vseeno pa jih je bilo pod odrom še zelo veliko, ki so želeli še zadnjič videti Jorna z nemškimi power metalci. Masterplan so v bistvu odigrali kar cel headlinerski set, ki je trajal skoraj uro in pol, v njem pa so odigrali vse najboljše, kar ponujata oba izdana albuma; tokrat je šlo brez priredb bivših zasedb članov banda. Set lista je bila enkratna, žal pa to ne velja za izvedbo. Začetki nekaterih skladb so bili neprepoznavni, back vokali basista Jana odločno preglasni in so pogosto preglasili tudi Jorna, Grapowova kitara pa je bila včasih tudi čisto izgubljena. Opazna pa je bila tudi neuigranost in ni bilo tako izrazite volje do igranja kot na koncertih in festivalih po prvencu. Vseeno so nekateri trenutki (recimo Crawling From Hell) spomnili na to, kako odličen (tudi live) band so Materplan (bili) z Jornom Landejem. Upajmo, da Grapow in Kusch najdeta pravo zamenjavo zanj.
Set lista Masterplan: Crimson Rider, Crystal Light, Wounds, Kind Hearted Light, Sail On, When Love Comes Close, Enlighten Me, Guitar solo, Soulburn, Black In The Burn, Spirit Never Die, After This War, Heroes, Back For My Life, Crawling From Hell.
Koliko junakov se je v soboto ob deveti uri zbralo pod odrom za domačine Pangea in kasneje na Bed Sores, N.V.Ú., Jaksi Taksi, ne bi vedel. Tudi KJU: in Dark Gamballe smo izpustili, na R. Jelinek Areno smo prišli ob začetku bobnarske klinike Mikea Terrane. Po odpovedi Illdisposed so organizatorji tričetrt ure namenili Rage bobnarju, ki je v tem času nazorno pokazal, zakaj sodi med najboljše svetovne metal bobnarje. Ogledalo pa si ga je neverjetno veliko ljudi, šele ob nastopu Evergrey kasneje se je spet zbrala takšna množica.
Naslednji dve uri sta bili rezervirani za gothic metal fane, ki so se najprej posvetili Fincem Charon. Kvintetu je bilo na odru pošteno vroče, a vseeno niso iskali sence in so nastopili kar se je dalo energično. Pri tem je izstopal frontman J.P., ki je po gibanju, kretnjah precej spominjal na rojaka, Villeja Laihialo. Kljub vročini, ki je vse prej kot primerna za njihovo glasbo (»we play dark, sad music,« so bile J.P.jeve besede), so imeli Charon dobro podporo s strani publike. Nastop kot tak je bil soliden, a je bolj služil kot ogrevanje za nadaljevanje. Tokrat me niso prepričali kot na albumu.
Set lista Charon: Colder, If, In Trust, Four Seasons, Ride On Tears, For Bitter Joy, Craving, Guilt On Skin, Deep Water, Sister Misery, Little Angel, Come Tonight.
Leaves' Eyes bi tudi lahko pokazali nekoliko več, kot se je pri tej sicer simpatični zasedbi na koncu izkazalo. Osrednja figura, Liv Kristine je s svojim nežnim vokalom pokazala dobro predstavo, manj sreče je imel njen mož, Alex Krull, katerega growli so bili v prvem delu nastopa neprepoznavni in neizraziti. Za to je bila bolj kriva tehnika, a vseeno, izpadlo ni najboljše. Smešno pa je izpadlo, ko je Alex pozval publiko, naj jih začne vzpodbujati, kot to počnejo v Južni Ameriki, in sam začel z »ole, ole, ole, ole, Leaves' Eyes, Leaves' Eyes...« Je pa Alex nekako prevzel vlogo glavnega komunikatorja s publiko, čeprav ni bil na odru pri vse komadih. Drugače pa skupina deluje uigrano, predstavili pa so najbolj znane naslove, vklučno z nosilno skladbo pred kratkim izdanega EPja Legend Land, ki je bil tudi dobro sprejet.
Set lista Leaves’ Eyes: Farewell Proud Men, Ocean’s Way, Into Your Light, The Thorn, Solemn Sea, Temptation, Legend Land, Elegy.
Po vokalistki je sledil nastop celotnega ženskega banda, Crucified Barbara. Hja, punce so nedvomno pritegnile poglede številnih obiskovalcev, ponovno pa so pokazale da vedo, kaj je to pravi rock 'n' roll. Ne da so bile le bolj drzno oblečene, v nasprotju z Gods Of Metal tudi tehničnih težav ni bilo, »Barbare« so bile bolj divje in vse skupaj je izpadlo še veliko bolje; tudi na račun odigranih klasik, Shout It Out Loud – KISS in na koncu v dodatku še Killed By Death – Motörhead. Vmes pa cel kup komadov s prvenca In Distortion We Trust: Play Me Hard, Hide 'Em All, Going Down, I Wet Myself, Loosing The Game, itd. Hm, ni čudno, da Motörhead obožujejo ta band.
Evegrey v Evropi še niso imeli turneje za album Monday Morning Apocalypse, prišli pa so med nastopajoče vsaj na nekaterih festivalih. In nastop na Masters Of Rock je definitivno bil vreden ogleda. Publike je bilo ogromno, njeno sodelovanje je bilo vseskozi intenzivno, zadosti je bil en Tomov plosk in v zraku je bilo večtisoč parov rok. Tom je odpel odlično, njegov emocionalni vokal je eden najbolj edinstvenih na sceni, kar se še posebej čuti pri baladnih delih (recimo I'm Sorry). Včasih je vlogo spodbujanja publike prevzel bobnar Jonas, ki je pri tem zelo užival in se zabaval. Uživalo pa se je tudi v izredno usklajeni in homogenem nastopu celotne zasedbe, ki je predstavila tudi super izbor komadov.
Set lista Evergrey: Blinded, More Then Ever, She Speaks To The Dead, Still In The Water, Monday Morning Apocalypse, Rulers Of The Mind, Mark Of The Triangle, I’m Sorry, Obedience, Recreation Day, Touch Of Blessing, The Masterplan.
Naslednja dobra ura je ponudila najboljše, kar se je letos predstavilo v Vizovicah. In takrat so na odru stali nihče drug kot Gamma Ray. Vsi headlinerji treh dni niso odigrali tako prepričljivega, navdušujočega nastopa kot Kai Hansen in njegovi fantje. Bilo je nabito polno, definitivno je bilo v soboto več obiskovalcev kot dan poprej, vzdušje je bilo fenomenalno, band pa kot vedno z nasmehom na ustih, odigrano brez najmanjše napake, na polno s samimi udarnimi hiti. Zaradi napovedanega Helloween/Gamma Ray sessiona, ki je sledil po »pumpkinih«, so Gamma Ray v celoti izpustili Helloween komade, zato pa so odigrali taki poslastici kot sta Silence in Somewhere Out In Space. Can they beat this in Wacken?
Set lista Gamma Ray: Rebellion In A Dreamland, Gardens Of The Sinner, New World Order, Man On A Mission, Fight, Blood Religion, Heavy Metal Universe, Silence, Somewhere Out In Space.
Helloween ni uspelo držati nivoja, ki so ga postavili Gamma Ray, tudi vzdušje je bilo bolj umirjeno, kljub temu pa so tudi oni zapustili zelo dober vtis. Tudi pri Helloween je bil prostor pod odrom napolnjen do zadnjega kotička, nekateri so si boljši razgled iskali celo s plezanjem po lučeh. Končno sedaj namesto Keeper Of The Seven Keys igrajo Halloween, ostala set lista pa ostaja standardna že z zadnje turneje. Zaradi zamude je Deris tokrat še skrajšal svoje nagovore, med komadi skoraj ni govoril in tako so Helloween dokaj hitro »brzeli« skozi svoj set. Z bližanjem konca se je dvigovalo vzdušje in večala pričakovanja glede skupnega nastopa z Gamma Ray. In potem so se po Dr. Stein na oder vrnili Kai Hansen, Henjo Richter ter Dirk Schlächter; kakšen užitek je bilo v harmoniji gledati štiri kitariste, dva basista in Derisa ob igranju zimzelenih Future World ter I Want Out! Škoda le, da je zmanjkalo časa še za Ride The Sky, ki bi bila ob Hansenovemu vokalu prava bomba.
Set lista Helloween: The King For A 1000 Years, Eagle Fly Free, Hell Was Made In Heaven, A Tale That Wasn't Right, Halloween, drum solo, Mr. Torture, If I Could Fly, guitar solo, Power, Mrs. God, Dr. Stein., Future World, I Want Out.
Po Helloween so se vrste pod odrom le malce razredčile, vseeno pa si je še veliko ljudi ogledalo Rage in večina je kljub mrazu vztrajala do konca, do skoraj tretje jutranje ure in bila zraven tudi še zelo aktivna. Tudi nemško/beloruski/ameriški perfekcionisti so odigrali praktično celoten headlinerski show zadnje turneje z malenkostnim popravkom in v set uvrstili še eno skladbo zadnjega albuma, Soul Survivor. Izvedba je bila ponovno tehnično popolna, udarna z obveznima solo vložkoma virtuozov, Smolskega na kitari in Terrane za bobni. Izgleda, da Terrano taki nastopi res napolnijo z adrenalinom; po koncu se je namreč odel v polivinil v stilu Supermana, stopil pred mikrofon in po izrečenih besedah »Tonight you people of Vizovice will sleep safe, because I will protect you with my super power,« začel mahati s »krili«, tekati po odru naokrog, na koncu pa se je še metal po Peavyju.
Set lista Rage: Speak Of The Dead, No Fear, Down, Turn The Page, Soul Survivor, Baby I'm Your Nightmare, Suite Lingua Mortis (Morituri Te Salutant, Prelude Of Souls, Innocent, Depression, No Regrets, Confusion, Black, Beauty), guitar solo, War Of Worlds, Human Metal, drum solo, Don't Fear The Winter, Full Moon, Higher Than The Sky.
Mikeova super moč ni bila potrebna za naše varovanje, kajti vse je tako ali tako potekalo mirno, brez (večjih) incidentov. Tudi v nedeljo je prvi band (HazyDecay) oder zavzel ob nečloveški deveti uri, serija domačih bandov pa nam je omogočila, da smo na prizorišče prišli šele ob pol četrti uri popoldan na legendarne Američane Metal Church. Ti so okrepljeni z novim bobnarjem Jeffom Plateom (Savatage) začeli z naslovno skladbo zadnjega albuma A Light In The Dark, poleg tega pa so se osredotočili še na njegovega predhodnika in pa prvi dve klasiki. Metal Church so bili čisto solidni, manjkal pa je pravi »kick«, tako band kot publika sta bila še zadržana; mogoče bi pomagalo, če bi odigrali kak udarnejši komad več.
Set lista Metal Church: A Light In The Dark, Ton Of Bricks, Start The Fire, Leave The Week Ones Behind, Watch The Children Pray, Mirror Of Lies, Gods Of Wrath, Beyond The Black, Metal Church.
Po Poljakih Riverside je bilo v Vizovicah bolj veselo, kajti prišel je čas za finske veseljake Korpiklaani. Ti so zaenkrat pokazali, da znajo v majhnih klubih narediti žurko, da ji ni para, tu pa so pokazali, da zelo dobro izpadejo tudi na velikem odru, čeprav ni bilo takšne obojestranske intenzivnosti in norije. Vseeno je publika ob zvokih finskega folk heavy metala poplesavala, skakala ob himnah tipa Journey Man, Happy Little Boozer, Spirit Of The Forest, Korpiklaani, Cottages And Saunas in seveda kar festivalski himni Beer, Beer.
Podobno kot prejšnji dan pri Gamma Ray je bilo v soboto najbolj noro vzdušje pri nemških špas metalcih Edguy. Tobi je postregel z običajno dozo humorja, zmagovalna izjava pa je pred Fucking With Fire letela na bobnarja Felixa in njegovo strast do erotičnih filmov: »Felix je velik oboževalec talentiranih čeških filmskih igralk in poseduje največjo zbirko filmov, v katerih te nastopajo«. Od treh letošnjih festivalskih nastopov, ki sem jih videl od Edguy, je bil ta zagotovo najboljši, publika je najbolj norela, band je bil čisto v elementu in še igralni čas je bil najdaljši, tako da so igrali tudi Trinidad in Avantasio.
Set lista Edguy: Catch Of The Century, Sacrifice, Babylon, The Trooper, Lavatory Love Machine, Trinidad, Tears Of A Mandrake, Fucking With Fire, drum solo, Superheroes, Mysteria, Vain Glory Opera, Avantasia, King Of Fools.
Čeprav so Edguy v nedeljo na odru stali najdlje, sta glavna banda dneva bila (tudi na plakatih je bilo to vidno) Apocalyptica in Within Temptation. A razumljivo, ne pri enem, ne drugem, ni bilo takega žura, kot so ga pripravili Edguy. Najprej so bili na vrsti finski metalski godci, ki so začeli z Metallica klasiko One. Drugače pa v set listi priredbe počasi a zanesljivo zamenjujejo z lastnimi komadi. Zanimivo pa je, da so večino teh predstavljali tisti, ki so odpeti z vokali. Tu sicer niso bili odpeti, izjema je bila How Far (v originalu Quutamo), kjer se jim je na odru pridružila Die Happy vokalista Marta Jandova. Sam nastop pa, kot smo od Apocalyptice vajeni, izredno dinamičen, energičen, čustven in vsekakor vreden ogleda.
Set lista Apocalyptica: One, Somewhere Around Nothing, Repressed, Fight Fire With Fire, How Far, Path, Betrayal, Bittersweat, Life Burns, Seek & Destroy, Prologue (Apprehension), Enter Sandman, Hall Of The Mountain King, Seemann.
Vsak večer v Vizovicah je bil bolj hladen in med zadnjim bandom festivala, Within Temptation, so nekateri že pošteno »zmrzovali«; če že niso padli v horizontalo. Za konec smo pod vodstvom novopečene mame Sharon (tudi njo je zeblo) doživeli še en simpatičen nastop Nizozemcev, ki so imeli močno odrsko produkcijo (kot na zadnji turneji) in v osemdesetih minutah odigrali vse svoje največje hite.
Set lista Within Temptation: Deceiver Of Fools, Stand My Ground, Jillian (I'd Give My Heart), Angels, Forsaken, Aquarius, Running Up That Hill, The Promise, Caged, Mother Earth, See Who I Am, The Other Half, Ice Queen.
Okoli pol tretje ure je tako padel zastor nad Masters Of Rock 2006 in že so se začele pojavljati prva razmišljanja o njegovi naslednji izvedbi. Ne bo presenetljivo, če se naslednje leto v Vizovice odpravi še več Slovencev kot letos. Kdor je željan dobre in poceni zabave ter dobrega (predvsem heavy/power) billinga, bo gotovo še prišel v Vizovice.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
14. 9. 2006Wacken Open Air 2006 / Reportaže
8. 7. 2006Sweden Rock Festival 2006 / Reportaže
9. 6. 2006Gods Of Metal 2006 / Reportaže
28. 9. 2005Wacken Open Air 2005 / Reportaže
18. 9. 2003Wacken Open Air 2003 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana