Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

21. 8. 2006

Metal Camp 2006

Tolmin / 21.–23. 7. 2006

Med 21. in 23. julijem 2006 je največji slovenski metal festival Metal Camp doživel svojo tretjo izvedbo. Po avgustu in juniju je festival tokrat dobil še tretji termin, ki se je vsekakor izkazal za primernejšega od prejšnjih dveh. Termin, seveda sama lokacija, odličen in pester izbor bandov, najštevilčnejša publika do sedaj, ki je prišla iz praktično cele Evrope, ter super vreme (ok, lahko bi bila kakšna stopinja manj) so botrovali k najuspešnejšemu Metal Campu do sedaj. Tudi organizacijsko festival napreduje iz leta v leto, najslabša točka ostaja zmeda pri nastopajočih na malem odru, ki je letos dobil prostor glavnega odra izpred dveh let.
Seznam nastopajočih je botroval k temu, da so na malem (Talent) odru nastopala tudi taka imena kot Scar Symmetry, Caliban in Maroon, seveda pa so bili stalni gostje malega odra tudi slovenski bandi. Zaradi objektivnih razlogov opisi nastopajočih na malem odru niso bili mogoči, ker ne bi mogli zajeti vseh. Ob že preverjenih Vulvathrone, Mortifixion, Skorbut, Barehanded, Wartune, Sinbolic in mladcih Mortifera so prijetno presenetili Ptujčani Heavy Hamsters, ki jih je večina imela prvič priložnost videti v živo, ter skupini, ki sta končno našli primernega vokalista, Dawn Patrol ter Inmate. Na velikem odru pa se je dogajalo naslednje.
Po dolgih letih obstoja so se Scaffold verjetno končno uresničile sanje. Odpreti Metal Camp ni kar tako, a Scaffold so (kljub občasnim lapsusom) dokazali, da so ustvarjeni prav za velik oder. Band je vsaj v očeh gledalcev deloval kot odlična in trdna celota z visoko dozo energije in pravo dozo brutalnosti, ki jo ti death metalci lahko ponudijo brez izjem. Čeprav jim zvok občasno ni bil najbolje naklonjen (kar se je kazalo predvsem v občasni nejasnosti ritem kitar), sta Aljo in Maček dobesedno klala tiste riffe, solaže pa so bile 1A. Basist je dokazal, da lahko kljub malce večjemu death metal vampku dobro vrti čupo in pri tem uspešno sledi »druminatorju« Robiju, ki se je spopadel z izjemno vročino na odru in je kljub vidnemu trpljenju svoje blast rafale izvajal brezhibno. Aleš je izboljšal kruljenje kolikor se da, dobro je izkoristil veščino vrtenja jezika, le občasne šale so bile bolj na nivoju njegovega nastopa v filmu V petek zvečer. Znani komadi a la Under No One's Command, Every Force's Coming Down, Evil Empire itd. so bili prava paša za ušesa. Odlično!
V death metal maniri so za Scaffold prišli na vrsto poljski »wonderboys« in splošna death metal senzacija, Decapitated. Dolgoletne izkušnje ne ustavljajo Poljakov, ki so kjlub peklenski vročini uspešno predstavili najnovejšo ploščo, Organic Hallucinosis. Otvoritev s pesmijo A Poem About An Old Man in nato hitom Day 69 je bila »raztur«! Band je podivjal. Kitarist se ni ustavljal kljub občasnim izpadom zvoka, basist igra sto na uro s prsti, pevec ima odličen nastop, ki seva samozavest, energijo in 100 % fuckin' metal, medtem ko je bobnar profitiral s plešasto glavo, saj je le-ta preprečila, da bi ga sežgalo pod lasiščem. Novi ali pa stari komadi, ni pomembno. Decapitated so uspešno potrdili svoj sloves.
Nekaj mesecev potem, ko je del Paranoid ekipe Jon Oliva navdušil v Italiji, smo ga bili deležni še na Metal Campu. Mountain King nas je v Sloveniji s svojim Jon Oliva's Pain tokrat obiskal prvič in temu primeren je bil tudi odziv publike – tisti, ki poznajo Jona in Savatage so bili v popolni ekstazi, ostali pa so nastop sprejeli bolj mlačno. No, kakorkoli že, Jon je v petinštirideset minut stlačil kar nekaj Savatage klasik (med drugimi Sirens, Believe, Hounds, Gutter Ballet in pa seveda Hall Of The Mountain King), poleg tega pa je zaigral še dva komada s prve Jon Oliva's Pain plošče, 'Tage Mahal. Jon je bil, kot vedno, v odlični pevski formi, za dodatno atrakcijo pa je poleg odličnega igranja (celo vse Crissove solaže so bile odigrane res dobro) poskrbel glavni kitarist z veliko luknjo v hlačah na mednožju.
Predstavniki rumenega tiska bi imeli v Tolminu zagotovo največ napisati o Nevermore in njihovih (ne)mogočih dogodivščinah. Včasih bi to najprej letelo na njihovega frontmana, a Warrel Dane ni več »troublemaker« banda in zato so tudi njegove vokalne predstave v živo na višjem nivoju kot pred nekaj leti. Bilo je sicer nekaj napak tako na vokalu kot instrumentalni izvedbi, a Nevermore so bili zagreti kot vedno in so brezkompromisno odigrali svoj set brez balad in starih komadov do albuma Dead Heart In A Dead World, zato pa jih ni manjkalo s te klasike in zadnjih dveh albumov. Zaradi zdravstvenih problemov Steva Smytha na festivalski turneji njegovo mesto zaseda fantastični solo kitarist Chris Broderick (Jag Panzer), ki sicer tu bolj skrbi za ritem in ne solaže kot v matičnem bandu.
Glede na to, da nas Hypocrisy sedaj redno obiskujejo vsako leto lahko sklepamo, da naveza MoM – Peter Tägtgren še vedno odlično deluje. Stari mački kot so Hypocrisy seveda ne razočarajo in tako smo bili deležni še enega v nizu njihovih solidnih, celo dobrih, a nikakor ne pretresljivih nastopov. Nasploh je bilo vse skupaj zelo podobno koncertu v VPK, tudi set lista je ostala podobna, od »killerja« z nove plošče Warpath, pa do klasike s Penetralie, Impotent God. Vmes seveda nista manjkala obvezna Roswell 47 in Eraser, set listo pa je začinilo še nekaj komadov z Virusa in iz srednjega Hypocrisy obdobja. Kaj sploh še reči o Hypocrisy? (Hope we won't?!) See you next year!
V nasprotju z rednimi gosti naših odrov so nas v čisto švedskem zadnjem delu prvega večera s prvim obiskom počastili Johan Hegg in njegovi vikingi, Amon Amarth. Band je studijsko monotonijo ob snemanju in pripravi na izid novega albuma With Oden On Our Side prekinil z nekaterimi festivalskimi nastopi. Odrska abstinenca v zadnje pol leta pa na njihovem nastopu ni pustila prav nobenih posledic. Band je kot vedno deloval izredno uigrano in usklajeno, ni manjkalo večkratno sinhrono headbanganje celotne ekipe, Johan Hegg pa je popolnoma obvladoval položaj na odru in imel pod kontrolo številne navdušene fane. Udarni tolminski pohod se je začel s Pursuit Of Vikings in nasploh je bil zadnji album Fate Of Norns najbolj zastopan od vseh njihovih izdelkov. V prvi del so vključili še nekaj starejšega materiala kot For The Stabwounds In Our Backs, proti klasikam na koncu repertoarja, Masters Of War, Victorious March ter Death In Fire pa so prišli s predstavitvijo čisto svežega komada, Runes To My Memory, ki ima zelo catchy kitare in vsekakor veča apetite pred izidom novega albuma.
Prvi dan na glavnem odru so zaključili Deathstars. Očitno si je ta kontroverzni švedski band z zadnjo ploščo prislužil kar nekaj oboževalcev, saj se je pred odrom zbralo kar nekaj fanov ekstravagantnega industrial metala. Udaren nastop je zaznamoval predvsem zanimiv odrski pristop, skupina pa je odigrala nekaj pesmi s prve plošče ter nekaj hitov z nove, kot sta Cyanide in Blitzkrieg.
Nehvaležno nalogo odpreti drugi dan na odru so imeli Švicarji Excelsis; ob vročini in po naporni prejšnji noči se je večina ob drugi popoldanski uri še raje ukvarjala z drugimi aktivnostmi oziroma neaktivnostmi. Peščico zbrane publike pod odrom so predstavljali predvsem rojaki nastopajočih, okrepljeni s švicarskimi zastavami, tudi band pa je nosil pokrivala, ki so razkrivala pripadnost njihovemu nogometnemu moštvu, ki je nedavno uspešno nastopil na svetovnem prvenstvu. Simpatičen pogled na dogajanje na in pod odrom so Excelsis popestrili tudi z dopadljivim nastopom in dokazali, da gre za obetavno folk power metalsko zasedbo.
One Man Army And The Undead Quartet so že na januarskem nastopu v Ljubljani pokazali, da gre za dobro namazan vojaški stroj, ki pod taktirko metalskega Elvisa Johana Lindstranda (ex- The Crown) vse bolje melje, kar je bilo opazno tudi na Metal Campu. Devil On The Red Carpet, Branded By Iron, So Grim So True So Real je predstavljal del konkretno odigranega švedskega death/thrasha, ki so ga zaključili z Bulldozer Frenzy. Pred zadnjim komadom so v Johanovi odsotnosti ostali začeli preigravati God That Failed od Metallice, na kar jih je Johan takoj »okaral«: »Kaj poznate samo to, ne znate zaigrati kaj bolj old-school.«
Up mnogih metalcorovcev, band z neprimernim energičnim nastopom in na splošno eden kultnih metalcore bandov, so Heaven Shall Burn bili skorajda popolna zmaga. Njihov nastop izžareva to, kar so. Njihova mnenja o političnem in splošnem stanju odsevajo brez težav, ko nemška peterka nori na velikem odru Metal Campa. Najprej intro, potem pa v brezkompromisni kaos z The Weapon They Fear, Voice Of The Voiceless, 7th Cross, No One Will Shed A Tear itd., ki so v norenje spravili pripadnike vseh core ali metal zvrsti. Nastop je tako učinkovit, da ti sploh ni jasno, zakaj za vraga ni ta band prišel na Metal Camp že prej. Naj kdo reče kar hoče, ampak Heaven Shall Burn kljub temu, da niso izrazito metal, skorajda brez težav poosebljajo tisto, kar naj bi metal bil – agresija in hkrati inteligenca.
Po odličnem nastopu na Masters Of Rock festivalu so se Evergrey tokrat predstavili v nekoliko slabši luči. Band je prišel na oder vidno utrujen, neposredno z naporne poti iz Earthshaker Festivala, imeli so krajši igralni čas in tudi publike ter njenega sodelovanja je bilo občutno manj. Vseeno so se Švedi potrudili po najboljših možnih močeh in suvereno odigrali novejši material Still In The Water, Obedience ter nepogrešljive More Than Ever, Recreation Day, Touch Of Blessing in Masterplan. Že tako čuten nastop je imel v Tolminu še dodaten naboj, kajti takrat je z Evergrey zadnjič na oder stopil basist Michael Hakansson.
Skoraj neverjetno je, kakšno popularnost so si pridobili Wintersun z enim izdanim albumom in v tako kratkem čas;, Jari Mäenpää zagotovo nikoli ne bo obžaloval odhoda od Ensiferum. Tu imamo opravka z enim najbolj vročih mladih bandov, kar je pokazala tudi daleč najštevilčnejša publika do takrat tega dne. Jariju je ob sebi uspelo zbrati zelo dobro ekipo, ki brez problemov na odru parira odličnemu kitaristu/vokalistu. Manjka še večja kompaktnost nastopa, Jari pa tudi mogoče deluje še malce preveč zadržano oziroma ni tako divji, kot je večina ostalih frontmanov podobnih finskih bandov, a njegovo igranje je prva liga. Kljub temu, da je priprava drugega albuma Time že v teku, so Wintersun igrali le material prvenca; odigrali so ga skoraj v celoti, od Winter Madness, Beyond The Dark Sun, Battle Against Time in ostalih do Starchild, s katero so prepustili oder Soilwork. Lepo presenečenje, zagotovo.
Če Wintersun še niso imeli kaj dosti priložnosti izkazovanja koncertnih kvalitet, so to v preteklosti že ničkolikokrat z bravuro opravili Soilwork, v zadnjih letih ena najbolj aktivnih metal koncertnih zasedb. Izgubo dolgoletnega kitarista in skritega vodje banda Petra Wichersa so dobro prestali, njegova trenutna zamenjava Daniel Antonsson (Dimension Zero) pa daje bandu sedaj nekoliko bolj old-school videz. Kot ponavadi je bil s svojimi »akrobacijami« na odru glavna strakcija basist Ola Flink, medtem ko je Björn Speed suvereno obvladoval položaj in vodil nastop odličnega live banda. Nastop je bil kombinacija novejšega materiala, Stabbing The Drama, One With The Flies, Nerve in preizkušenih hitov Follow The Hollow, Rejection Role in seveda As We Speak, ki je pomenila tudi zaključek njihovega nastopa.
Po Soilwork je prišel čas za nekaj čisto drugega in za številne čas za enega najbolj pričakovanih nastopov, za prominentne britanske doom metalce, My Dying Bride. Band je bil v zadnjem času vse prej kot reden gost koncertnih odrov, tudi na festivalih jih ni moč kaj dosti videvati. Ena redkih priložnosti je bil Wacken 2002, ko pa so bolj kot ne razočarali. Videno v Tolminu pa je bilo nekaj čisto drugega, band je bil veliko bolj agilen, manj statičen, tudi komunikacije ni manjkalo, frontman Aaron je prepričal s svojim dramatičnim nastopom, požel pa je tudi veliko simpatij, ko je pri enem izmed komadov (She Is The Dark) pozabil besedilo. Drugače pa so My Dying Bride začeli z uvodno skladbo albuma 34.788%... Complete in nadaljevali s klasikami kot Like Gods Of The Sun, For You, Cry Of The Mankind in The Forever People. V takšni izvedbi naj se kaj kmalu zopet kje prikažejo.
Čeprav je drugi dan uradna vloga headlinerja pripadla Dimmu Borgir se je izkazalo, da ne bi bilo nič narobe, če bi le-ti zamenjali vloge s Testament. Bay Area veterani so v prvotni zasedbi (z izjemo bobnarja, Clementea je nadomeščal Bostaph) pokazali, zakaj so eden najbolj poznanih in priznanih thrash metal bandov na Zemlji. Prav zaradi prej omenjene klasične zasedbe so se osredotočili na prvih pet plošč, od The Legacy do The Ritual, set lista je bila sestavljena iz samih klasik od Into The Pit, preko Over The Wall, Alone In The Dark, Electric Crown, Disciples Of The Watch in ostalih, do »fan favourite«, Burnt Offerings. Alex Skolnick je že dolga leta priznan kot eden najboljših kitaristov v metal glasbi in končno smo lahko to videli tudi v živo, vsak komad, vsaka solaža, vsak ton je bil namreč odigran perfektno. Chuck Billy (v Sadus srajci, yeah!) je odpel odlično, in prav največjega občudovanja vredno je, kakšen odnos do vsega ima človek, ki je pred nekaj leti premagal hudo bolezen. Preostali del skupine je bil prav tako zelo na nivoju in čeprav je bilo v izjemen užitek na Christianovem mestu pred nekaj leti gledati Steva DiGiorgia, ga tokrat nismo niti malo pogrešali.
Testament in Dimmu Borgir sta seveda čisto neprimerljiva banda, kot se močno razlikujeta tudi njuna nastopa. Prvi prisegajo na enegijo, šus in imajo »fan friendly« pristop, medtem ko nastop drugih temelji na ustvarjanju mogočne, apokaliptične atmosfere in bolj »hladnega« pristopa, čeprav seveda tudi oni ne zanemarjajo kontakta s publiko. Dimmu Borgir nikoli niso veljali za ne vem kako super live band, zanje se ve, kaj se dobi in tudi tokrat je bilo tako. Show je bil izpeljan zelo profesionalno, dodelan, brez presežnikov in tudi posebnih pomanjkljivosti. Že med samim nastopom je bilo vidno, da so odzivi na njihov performans zelo različni, sprednji del občinstva je užival vsako sekundo njihove prezence, medtem ko je lep del gledalcev kmalu po začetku začel zapuščati prizorišče. Set lista je bila dokaj pričakovana, Vredesbyrd, In Deaths Embrace, Progenies Of The Great Apocalypse, Kings Of The Carnival Creation, Stormblast in Mourning Palace niso smeli manjkati, predstavili pa so tudi nov komad Heretic Hammer, ki bo fanom motil spanec do izida naslednjega albuma.
Zadnji dan na velikem odru so v hudi pripeki odprli avstrijski Mely. Čudno ime za metal band ni obljubljalo ravno veliko, a izkazalo se je, da so bila nizka pričakovanja neupravičena. Naši sosedje so namreč pokazali zelo, zelo soliden melodičen heavy metal, z okusnim dodatkom klaviatur, spevnimi riffi in leadi in dobrim vokalom, ki se mu je v harmonijah pogosto pridružil tudi back vokalist. Avstrijska scena pri nas, z izjemo Belphegor, Pungent Stench in legend Miasma praktično ni poznana – mogoče so Mely znak, da dober metal lahko najdemo tudi v sosednjih državah.
Po odhodu kitarskega virtuoza Gusa G-ja (Firewind) in Dennisa Ekdahla (Raise Hell) so Mystic Prophecy postali čisti nemški band (z vokalistom grškega porekla). Njun odhod na kvaliteto zadnjega albuma Savage Souls ni kaj dosti vplival, Mystic Prophecy ostajajo za brezkompromisni, neklišejski power metal brez klaviatur. Tudi v živo band ni izgubil na energiji, dinamičnosti, sproščenosti, nova člana sta se v band odlično vklopila. Frontman Lia je hitro pridobil na svojo stran sicer maloštevilčno publiko, ki je bodrila band ob že znanih komadih Burning Bridges, Evil Empire, Eternal Flame, seveda himni Mystic Prophecy in novem materialu In The Darkness, Nightmares Of Demons. Lepo presenečenje pa je v obliki prirejene Manowar klasike Fighting The World sledilo čisto na koncu.
V nedeljo so lahko metalci in corovci prišli na svoj račun s Švicarji Cataract. Predstavili so noviteto Kingdom in nam pripeljali svoje kraljevstvo, v katerem je vokalist Fedi predstavil svoje zgražanje, gnus, sovraštvo do vsega negativnega danes. Ta tip je nor! Kakšen nastop! Bobnar Ricky seka v stilu »Slayer meets Bolt Thrower«, medtem ko kitarista Simon in Denis ubijata killer riffe in kljub pomanjkanju čupic, headbanging z njune strani ni prenehal. Bonus je bil basist, ki je ponujal zastonj nasmeh s svojim izgledom – tip je zgledal kot Abbath. Ljudem se je popolnoma trgalo ob pesmih z nove plošče a la War Of Cultures in seveda himnami, kot so Nothing's Left, Killing Tool, As We Speak. Total holocaust! Mosh do konca!
Takoj po dežju so s svojim nastopom začeli death metalci Gorefest. Band, ki se je lani več kot uspešno vrnil na sceno s comeback albumom La Muerte, s katerim so se stilsko znova vrnili nekje v čase albumov False ter Erase (1992 in 1994), je s svojim enournim repertoarjem dodobra razmigal sicer ne tako številčno publiko. Kljub malce dvomljivemu izgledu so Gorefest več kot upravičili sloves enega največjih nizozemskih death metal bandov, na svoj račun pa so prišli predvsem vsi fani klasičnih Gorefest, saj se je band skoncentriral predvsem na nove komade ter na stare klasike tipa Get A Life ter Low. Vmesno, bolj eksperimentalno obdobje albumov Soul Survivor ter Chapter 13 so na žalost v popolnosti izpustili, vendar pa je šlo nekako za logično potezo banda, da se predstavi bolj ali manj le z udarnejšim materialom.
Bili smo skeptični, kaj za vraga lahko sploh Kataklysm ponudijo publiki glede na to, da so tako pogosto v Sloveniji, kot je Lado Bizovičar voditelj maturancev na Gospodarskem razstavišču. Po prvi pesmi Like Angel Weep (The Dark), pa je skepsa izginila in glava vrtela kljub temu, da so nas vratne mišice trpinčile že ves dan. Kataklysm si res lahko vedno ogledaš. Repertoar je vključeval skoraj standardne hite a la Manipulator Of Souls, Face The Face Of War, In Shadows And Dust, Ambassador Of Pain in še mnogo več ter še nove komade To Reign Again, hit Crippled And Broken itd. Fantazija! Maurizio je bog odrov. Še nismo videli, da bi se nekdo tako prepričljivo vživel v dogajanje, medtem ko ti ob strani Stephane in Jean Francois izvajata peklenski circle headbanging. Bobnar Max je mašina, ki je znova malce spreminjal svoje vložke, ampak to je Kataklysm 100%. None can defy!
Če že ni bil premierni slovenski nastop Edguy eden njihovih najboljših, je bil pa zagotovo eden najbolj zabavnih (tudi na celem festivalu). Že na začetku je na oder priletela plišasta žirafa, ki jo je Tobi nekaj časa nosil v mednožju, potem pa je kar streljal svoje zabavne nagovore (napoved Ficken With Fire, itd.). Poleg tega je publiko nagovoril, da ko bodo za njimi na oder prišli Kreator, da naj začne vpiti »ole, ole, ole..«. V zelo prijetnem vzdušju in razpoloženju so Edguy odigrali nekoliko skrajšan običajen set festivalske turneje z dvema hitoma starejšega datuma, Vain Glory Opera ter Babylon in kopico materiala zadnjih dveh albumov, Lavatory Love Machine, Superheroes, Mysteria ter seveda King Of Fools.
Publika je Tobija vzela resno in po Enemy Of God začela s skandiranjem »ole, ole, ole...«. A prehod na Impossible Brutality je bil prehiter, da bi Mille videl, kaj mu je »zakuhal« Tobi. Skandiranje se je v nadaljevanju še ponavljalo in pred Flag Of Hate se je Mille le odzval in pozval publiko, da jim na naslednjem Edguy vrne s skandiranjem »fukin' Hate«. »It's tiiiiime, to raaaiiiseeeee the flaaaaag of haaaaaateeeee.« Ja, ja, tole je bilo peklenskih sedemdeset minut s peklenskim light showom. Razen občasnega »zmanjkovanja« Milletovega vokala so se Kreator v Tolminu prikazali v eni najboljših možnih izvedb in tako kot dan pred tem, bi poziciji headlinerja spet lahko bili zamenjani.
Opeth niso ravno festivalski band, na Metal Campu so dobili še posebno težko nalogo zaključnega banda, poleg tega pa so pred njihovim nastopom Kreator ustvarili prav peklensko vzdušje. Navkljub utrujenosti in naveličanosti se je pred odrom vseeno zbralo veliko fanov, ki si jih je ta skupina v zadnjih letih s pridnim izdajanjem plošč pridobila. Nepotrebno je omenjati, da je že prvi komad publiko popeljal v progresivno psihadelično death metal ekstazo, je pa toliko bolj pomembno povedati, da je Mikael Åkerfeldt eden boljših, sploh pa zabavnejših frontmanov, kar smojih v svojem obiskovanju koncertov imeli priložnost videti. Opeth so nas skozi nastop (v katerem so očitno uživali, verjetno niso ravno vajeni vloge headlinerja na festivalu takih razsežnosti) popeljali skozi večino svoje diskografije (z izjemo prvih dveh plošč, zaigrali pa so celo Amen Corner z My Arms, Your Hearse), predstavili so tudi svojo (zdaj ne več tako novo) najnovejšo ploščo, Ghost Reveries. Upamo, da bomo v prihodnosti Opeth imeli možnost videti še na kakšnem klubskem koncertu, glede na to, da so se že na Metal Campu odlično izkazali, čeprav niso festivalski band.
Po koncu Opeth se je dogajanje prestavilo na obalo, kjer je ob heavy zvokih že vse prejšnje dni kraljeval DJ Musto in skrbel za celodnevne ter celonočne zabave. Naj bo tako tudi prihodnje leto! Na svidenje v Tolminu 2007.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
9. 7. 2007Bang Your Head 2007 / Reportaže
14. 9. 2006Wacken Open Air 2006 / Reportaže
12. 8. 2005Metal Camp 2005 / Reportaže
4. 9. 2002Wacken Open Air 2002 / Reportaže
6. 9. 2001Wacken Open Air 2001 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija