REPORTAŽE

2. 7. 2014

Metal Strike Fest

MKC Pri Rdeči Ostrigi, Škofja Loka / 27. 6. 2014

Izjemen teden za ljubitelje klasične metalske glasbe je za nami. V ponedeljek so nas na Lentu v hudem nalivu navduševali Skid Row, v torek so nas v Kinu Šiška obiskali Death To All, v sredo je v Beltincih razgrajal Peter Hobbs, petek pa je prinesel festival Metal Strike v škofjeloško Rdečo ostrigo, kjer so naša ušesa pod taktirko Tilna Hudrapa s pomočjo Žige Čavića razvajali Moshead, The Pattern, God Scard, Negligence in Vicious Rumors. Nizka cena karte za tako lep paketek je pomenila tudi nadpovprečno dober obisk in posledično odličen žur, ki ga ni moglo skaliti niti občasno zoprno vreme.
Dogodek so, ob za Ostrigo manjši zamudi, otvorili lokalci Moshead. Mladim thrasherjem se koncertna kilometrina že začenja kazati na nastopu, saj delujejo uigrano, dviguje pa se tudi stopnja odrske kinetike. Poglede posebej pritegne bobnar s svojo drobno pojavo, ki izdaja, da si njen lastnik verjetno deli emšo z vašim najljubšim webzinom, a le-tega ne pokaže v igranju, saj je njegovo bobnanje hitro, natančno in tudi dovolj dinamično kreativno, da se zlije s samo glasbo Moshead. Le-ta namreč bazira na melodičnem thrashu in se spogleduje z Metallico v njeni zlati dobi; to fantje dokažejo že z uvodom, ko odigrajo nekaj taktov Sad But True. Šibka točka je še vedno vokal, ki ga ob višjih čistejših legah rado prelomi in tako ne skoči na pravo noto ter s tem rahlo skvari solidno zvočno sliko. Skupini se je za zaključno priredbo Lamb of God na odru pridružil že znani kranjski kruljač Fifs (Armaroth), ki je s svojim doživetim nastopom in odličnim growlom podžgal še razmeroma zaspano publiko. Žal se je ponovno treba obregniti ob sam zvok, saj je ta nagajal skoraj vse do vodilnega banda, predvsem pa je po celem prizorišču iz zvočne slike grozno sekala leva kitara.
Thrasherjem so na odru sledili death metalci The Pattern. Skupina, ki je bila do nedavnega znana pod imenom Plains of Despair, je predstavila dve novosti: na bobnih se jim je pridružil Lenart Mlinar (ex-Wartune), vokalist Miha pa je svoj metalski imidž zamenjal za crossover med Satyrom in povprečnim navijačem AC Milan ter na ta račun slišal precej zabavnih dovtipov. Sama glasba pa ostaja v slogu PoD – tehnično zahteven death metal z odličnim in razumljivim growlom ter zasanjanimi kitarskimi pasažami. Nastop ni bil tehnično popoln, a to ni skalilo vzdušja, ki se je ob podpori lokalnih legend izboljševalo iz minute v minuto. Tudi sam atrij Ostrige se je lepo polnil, prišli so metalci z več koncev Slovenije in vse skupaj je postajala zares krasna uvertura v prihajajočo žurko v Komnu. Obenem pa jim je uspelo preusmeriti mojo pozornost od nastopa skupine, ki se je kaj hitro končal.
Ob rahlem nalivu so oder zasedli legendarni Kranjčani God Scard oz. po novem »Nickyjevi fantje z vseh vetrov«. Skupina je namreč v zadnjih letih doživela veliko prevetritev in tako je v njej ostal le steber Nicky, družbo na instrumentih pa mu po novem delajo Samo Mrak (As Winter Falls) na bobnih, Miha Oblišar – Obleey (ex-prevečdabinaštevali) na basu in Bojan Sinkovič (ex-Root 'A Balluta) na kitari, ki so na tem nastopu dokončno demantirali vse, ki bi dvomili v moč (v očeh mnogih že odpisanih) Scardov. Energični riffi, divji vokal in divji nastop so po sramežljivem začetku spravili občinstvo v gibanje in čupanje, nekateri starejši poslušalci pa smo ugotavljali, da so bili God Scard več kot deset let nazaj dejansko pred časom s svojim stilom glasbe, ki je med mlajšimi metalci še danes precej popularen. Skupina je pokazala rezultat intenzivnih vaj, in ta se je odrazil v zelo dovršenem nastopu tako z vizualnega kot slušnega stališča; karkoli manj bi bilo za tako renomirano zasedbo pravzaprav neuspeh. Petinštirideset minut je minilo, kot bi mignil, in legendarni krik »Jesus Christ, what's wrong with the people!« je naznanil možnost poslednjega divjanja, ki ga je publika z veseljem izkoristila.
Polovica koncerta je bila mimo in napočil je čas za domače nosilce večera, thrasherje Negligence. Kaj sploh poreči o tej zasedbi? Njihova glasba in karizma frontmana Alexa bi ob večjem angažmaju zasedbe verjetno pomenili preboj na veliki oder svetovne thrash scene, saj z ubijalskimi riffi in izjemnim vokalom po mojem mnenju povsem povozijo novodobne thrash heroje tipa Havok, Gama Bomb in kar je še podobnih reciklatorjev, ki žanjejo uspeh po svetovnih odrih. Skupini se je poznala daljša odrska odsotnost, saj smo čutili lakoto po nastopih in agresiji. Seveda je tu izstopal Alex, ki je skakal po celotni površini odra, ko se mu je ta zazdela premajhna, pa se je sprehodil še po na oder vezani tribuni. Ne glede na to, ali so Negligence igrali štikl s katerega od prvih dveh albumov ali povsem svežo thrash koljačino, je bil odziv publike ves čas norenje do skrajnosti. Na tem mestu bi bilo govoriti o tehnični plati koncerta neumestno; če se je slučajno pripetila kakšna napaka (sam je nisem opazil!), je ostala utopljena v poplavi surove energije, ki je prevevala celotno koncertno prizorišče. Večkrat, fantje, večkrat bi mi tole!
Sledil je še veliki finale večera, Vicious Rumors. V pogovoru z Bobom in Geoffom pred samim koncertom sta mi oba namignila, da bomo tokrat deležni posebnega seta, in tako je tudi bilo – fantje so v ubijalskem tempu odžgali kar enaindvajset komadov in dodobra pretresli Ostrigo. Ko se je skupina razletela po odru s prvim komadom Digital Dictator, je bilo vsem jasno, da »bremzanja« ta večer ne bo več. Tilč na basu, Geoff in Bob na kitarah ter legendarni Larry Howe na bobnih od prvega trenutka delujejo kot dobro naoljen stroj, a posebna pozornost je tokrat veljala mladeniču z mikrofonom, Nicku Hollemanu. Do lani povsem neznani 22-letni pevec je namreč pokazal glasilke, ki dejansko presegajo praktično vse njegove vrstnike, pa tudi marsikatero uveljavljeno ime, in tako zares odlično zamenjal Briana Allena, vokalista VR med leti 2009 in 2013. Pravi vulkan energije se sprosti na odru s tem fantom, ki suvereno vozi tako čez stari material iz osemdesetih, kot tudi agresivnejše komade zadnjega obdobja. Publiko ves čas drži v napetosti, skupaj z ostalimi člani pa poskrbi, da se raven čupanja kljub utrujenosti nikoli ne zmanjšuje. Z Nickom v ekipi so VR morda dobili tisti X-faktor, ki je prej morebiti manjkal, saj so k sodelovanju pritegnili veliko večino obiskovalcev koncerta, mnogi od njih pa glasbe te zasedbe niti niso poznali. A ob taki energijski bombi je bilo slednje nepomembno, kajti čez Ostrigo je šinil pravi metal duh in vrnili smo se v čase prvih Live In-Sanityjev skoraj 15 let nazaj, ko je publika dihala z vsako skupino na odru, ne glede na njeno poreklo ali zvrst. In že to dejstvo je zadosten dokaz, da je bil večer zares odličen in bo šel v anale kot ena najsvetlejših točk metalskega leta 2014.

SORODNE VSEBINE:
24. 8. 2012Metalcamp 2012 / Reportaže
11. 9. 2003Metal Mania Open Air 2003 / Reportaže
15. 6. 2007Negligence / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
21. 9. 2020
Taste Of Plague
Reportaža
21. 9. 2020
Behemoth (In Absentia Dei Live Stream)
Reportaža
15. 9. 2020
Laibach
Reportaža
8. 9. 2020
Gruden
Reportaža
31. 8. 2020
Trnovfest: Armaroth / Carnifliate / Ensanguinate / Sakrabolt
Reportaža
15. 7. 2020
Unforgiven 4
Reportaža
14. 7. 2020
Srd / Britof
Reportaža
13. 7. 2020
The Canyon Observer
KONCERTI & FESTIVALI
1. 10. 2020
KoD: Malorshiga, Sober Assault, Ways of a Heretic
Orto Bar, Ljubljana
2. 10. 2020
Terminal Disease, Licence to Hate, Peskovnik
Orto Bar, Ljubljana
3. 10. 2020
Bunkerfest Acoustic version: Noctiferia, X.U.L
Letni Kino Arrigoni, Izola
7. 10. 2020
Primal Fear, Freedom Call
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
9. 10. 2020
Keep It Low Festival 2020
Feierwerk, München, Nemčija
10. 10. 2020
Deathstars
Strom, München, Nemčija