Kaj naj napišem? Nekaj v stilu: »Tako kot vsako leto se je tudi letos zgodil največji slovenski metalski festival, ki se nahaja ob sotočju…« in tako dalje in tako naprej. Pa že. A ob sotočju česa? Soče, Tolminke, dežja in alkohola bo še najbolj pravilna trditev. Vse skupaj začinjeno z zanimivo mero blaznosti. Pet dni koncertov je po eni strani veliko, po drugi, rahlo bolj destruktivni, pa ravno premalo, saj šele s kakšnim četrtim dnem človek pride v tisto brezčasno dojemanje sebe, okolice in splošnega prostora, da bi lahko nadaljeval še v … no, nedogled se sliši malo veliko, ampak vseeno: v nedogled. A kar se prične se tudi konča. Ponavadi. Naj začnem z neko obrazložitvijo. Ker sem letos imel poleg »zgolj« opazovanja nastopajočih tudi druge obveznosti, manjka nekaj poročil z nastopov »velikih« skupin. Žal človek ne more biti na večih ali vseh točkah vesolja naenkrat. Vsaj dokler ne izumim Warpa 10.
1. dan
Po stari navadi na Metalcampu nikoli ne moreš biti prvi. Tudi če prideš v Tolmin na npr. dan -7, bo tam že najbrž nekdo kampiral in čakal na festival pred tabo. Že na poti tja dežuje. Šotor postavimo v gozdu, ki je dvorezni meč. Drevesa do neke mere ščitijo pred dežjem, a pod vejami dežuje še eno uro po tem, ko se je že zjasnilo.
Prvi napad: Mora. Black metal nastop je sredi belega dne vedno zanimivo opazovati. Ne ravno dober zvok – ki je bil pač festivalski – ne uniči entuziazma nastopajoče slovenske zasedbe, a kakšnega orgazma tudi ne predstavijo. Čebelaste kitare mestoma onemogočijo dojemanje riffov, ampak nasplošno Mora vržejo med ljudi dober nastop in predstavljajo solidno otvoritev malega odra.
Pivo, delo, pivo. Veliki oder: Keep of Kalessin. Kristus, so ti tipi lepi. Prelepi, pravzaprav. V stilu Fight Cluba: »And you! You are just too fucking ... pretty! And blond!« Še dobro, da znajo igrati. To dejansko je band ne le velikega, ampak ogromnega kalibra. To, da je prevelik za marsikateri okus, bo tudi pravilna trditev. S stališča setliste je poskrbljeno za vse pristaše zadnjih dveh albumov, s težiščem (vsaj po občutku) bolj proti Armadi kot proti Kolossusu. Kar je prav tako dobro. Žal pri skladbi The Black Uncharted uporabljajo matrico pri čudovitem akustičnem intermezzu. Ampak bilo je že slabše. Keep of Kalessin je – roko na srce – čuden band. Nekako jim najbolje uspevajo eksperimentalni prijemi in tista najbolj rizična točka ekstremnega metala: epskost. Takšna, ki ne izpade patetično. No, ti dve paradigmi sta vrhunec skupine Keep Of Kalessin. Ostalo ni slabo, ampak med družbo, ki je zbrana okoli priljubljene pijače ali drugega opijata, se ne bo nikoli začela debata o njihovih riffih. Bo pa se in se je ob skupini, ki je na odru nasledila lepe Norvežane: Death Angel.
Death Angel! Izgleda, da ima vsak festival svoj thrash metal band, ki igra v točno pravem trenutku, kjer vse kot z vazelinom namazano pade na svoje mesto. Kar se mene tiče, so Death Angel vrhunec tega dne, vrhunec thrasha na MetalCampu 09 in vrhunec riffanja. Okoli tega se pri tej zasedbi namreč vrti vse. Oziroma vse, kar je pomembno. Ostalo je le lepotna operacija. Komadi iz enega samega riffa, ki zvenijo dinamično kot Chopinove sonate, ne le nelinearne ampak že skoraj antilinerane strukture … blaznost! Popolna zmaga thrash metala! Setlista? Pojma nimam. Mi je žal? Ne. Tako je bilo samo še bolj kaotično in urejeno obenem. Nikoli jih nisem poslušal. Pač nisem vzoren thrasher.
Nato: Kataklysm.Čeprav bi jim že skoraj lahko podelili slovensko državljanstvo, jih tokrat vidim prvič. In kako se zadeva obnese? Nikakor. Utrujen in nesposoben objektivne ocene se odločim, da sem opravil svoje in se odpravim v kamp. Odločam se med umivanjem zob in pivom za lažji spanec. Izberem očitno. Iz šotora hočem poslušati Nightwish, a utrujen od dne zaspim ob petem ali šestem tonu intra. Tako gre to.
Zato si je njihov nastop ogledal Primož. Nightwish so se prej že dvakrat ustavili v naši deželci. Tretjič so stopili na oder MetalCampa. Na srečo je neusmiljen dež za nastop Nightwish le ponehal, kar je marsikomu olajšalo ogled finskih mogotcev. Nad samim showom verjetno ni bilo kakih resnih pritožb. Lightshow in vsi ognjemeti so bili občudovanja vredni, a sam nastop je bil vse prej kot dober, kljub temu da se instrumentalno dokaj poklapajo. Šibki člen je tu vedno izpostavljena pevka Anette Olzon, ki kljub vsem turnejam in utrujenosti poje solidno, vendar so skladbe, narejene s Tarjo, izgubile čar. Vse zveni bolj kot neka pop rock skupina. Nagovori Annete so obupni, na srečo se za odziv publike bolje potrudi basist Marco Hietala. Še vedno je vse skupaj delovalo, kot da so prišli odigrat le za denar.
2. dan
Jutranja kava v Črvu, nakupi osnovnih življenjskih potrebščin, »delo« za štantom. Hočem poslušati nemce Fjaell, a obupam, ker je zadeva ali bedna ali pa je zgolj vsesplošno občutje takšno. Cel popoldan se prekladam okoli središča dogajanja, ker čakam, da se Satyricon prikažejo na prizorišču. Menda so nekje tekom potovanj izgubili vso opremo. Izgubili, ali zgolj dobili zelo pozno (prepozno). Sredi dne izvemo, da so Satyricon prestavljeni ob neko bizarno uro ponoči. Po biološki uri bi sodil, da nekje med drugo in četrto. Norvežani pridejo točno takrat, ko bi morali začeli igrati. Intervju odpovejo, tiskovna konferenca s Satyrom in Frostom pa se je nekako le zgodila. Na tem mestu zgolj nekaj o organizaciji. Mislim, da se vsi zavedamo, da je organiziranje festivala takšnega obsega daleč od kakršnekoli enostavnosti in na splošno niti nimam pripomb, ampak … Lokacija tako imenovanega »press tent-a«, kjer se odvijajo tiskovne konference in večina intervjujev, ni logična in niti prijetna (tako za novinarje, kot za bande), če se zadeva nahaja petdeset metrov stran od glavnega odra, kjer nažiga nek hardcore ali nekaj. Zelo, zelo, zelo neprijetno je, če ne slišiš ničesar, kar ti človek govori, še bolj neprijetno pa je, če glasbenik ne sliši tvojega vprašanja.
Časovni skok uro nazaj: Sodom. Solidno. Zgolj solidno? Da. Kdor jih je videl leta 2007 na istem mestu, se bo najbrž strinjal. Ni bilo tistega »nečesa«, kar začini vse. Težave z zvokom (slišim, da so tudi oni imeli težave z opremo – oziroma z ne-imetjem lastne) na začetku so grozne, a se sčasoma kolikor toliko popravijo, kljub temu pa je nastop daleč od kakovostnega. Ni pravega občutka, vse je nekam vodeno in medlo. Žal. Sodom: veliko, veliko razočaranje.
Primož si je nato ogledal Testament. Testament so se na MetalCampu prvič predstavili leta 2006 v sklopu takratne reunion turneje. Letos skupina nadaljuje promocijo dobro sprejetega lanskoletnega izdelka The Formation Of Damnation, s katerega je bilo odigranih nekaj skladb. Že začetek s skladbo The Preacher nam je dal vedeti, da je skupina v odlični formi. Kasneje so sledile še klasike kot Over The Wall, The New Order, Into The Pit, Practice What You Preach. Težko je reči, kateri član je bolj izstopal, vendar so bile mnoge oči uprte v kitarskega virtuoza Alexa Skolnicka, ki je pokazal nekaj izvrstnega soliranja. Karizmatični Chuck Billy je odlično poskrbel, da je publika sodelovala z moshanjem in množičnim slemanjem. Spoštovanja vreden je tudi bobnar Paul Bostaph, ki je skupaj z basistom Gregom Christianom tvoril ubijalsko ritem sekcijo. Po slabi uri si je skupina vzela kratek premor in nam nato postregla še z malce novejšimi skladbami kot so DNR, 3 Days In Darkness in The Formation Of Damnation.
Pozneje je vreme še vedno sorazmerno »v genitalijah«, a mediteransko v primerjavi z naslednjimi dnevi. Utrujen grem spat in se zbudim, ko pričnejo igrati Satyricon. Je neka nečloveška ura, a pač. Zanimiv občutek je, ko en trenutek spiš (če »spiš« od alkohola, ne šteje), v naslednjem pa si obkrožen z nekaj tisoč ljudmi in te lightshow slepi še nadaljnje pol ure. Priporočam. Nekako. Satyricon so takšni kot jih imamo zadnje čase radi. Eni bolj, drugi manj. Uigrani, tehničnih težav kot pri Sodom na srečo ni, Satyr se spet izkaže kot odličen frontman. Njegovi govori so ravno dovolj osebni, da zna ljudi postaviti spet na noge in jim vliti občutek.... česa? Pomembnosti, verjetno. Da se po koncertu zavedaš, da si nečemu dejansko prisostvoval. Veliko zasedb bi se lahko kaj naučilo od njega. Po drugi strani je pa tudi res, da ta retorična sposobnost deluje le prvič ali drugič. Večkrat ko gledam Satyricon, manj močni se mi zdijo. No, tokrat je utrujen band igral pred še bolj utrujeno publiko. Kot da bi vnaprej vedeli za težave z opremo in zamudo, so Satyricon imeli zelo »moderno« setlisto. Torej zgolj komadi z zadnjih dveh albumov. Black'n Roll. Dobro, igrali so še Filthgrinder in Mother North, ampak to je tudi to. Bolje je na turnejskih koncertih kjer človek, ki jih je videl že večkrat, dejansko lahko pričakuje kakšno presenečenje stare šole. Za tiste, ki Norvežane vidijo prvič, pa je to verjetno izkušnja, ki pusti močan vtis. Ko odpojemo Mother North, se vrnemo v kamp, kjer sledi tipičen festivalski obred pred spanjem. Tu pa tam še kakšni dve uri po Satyricon zaslišiš ljudi, ki prepevajo spevni del prej omenjene skladbe. Slayer imajo Reign In Blood, Satyricon pa »Mati Sever«, če parafraziram besede Satyra s tiskovne konference. Menim, da se ob tem dobro počuti.
3. dan
Tretji dan se izkaže za precej uspešnega. Tiste turobnosti, kot je bila dan poprej, nekako ni več v zraku, oziroma ni več toliko prisotna, čeprav je vreme še vedno isto – dopoldne sonce, od kakšnih enih, dveh popoldan in vse do mizernih jutranjih ur pa dež. Vsaj toče ni bilo (ah, brutalni spomini na Metal Camp 04). Edinokrat na letošnjem Campu se vržem v Sočo. Še dobro, da ne načrtujem potomstva.
Na malo daljši relaciji nekaj časa pozneje pristanem pred malim odrom, kjer igrajo Nizozemci Carach Angren; melodičen, lažno nostalgičen in na pol romantičen black metal. Nekaj takšnega kot tisto, česar se pri Cradle Of Filth radi spominjajo bolj pravoverni (a spet ne skrajni) black metalci. Carach Angren se tematsko hranijo na zgodbah o duhovih in podobnih paranormalnih pojavih, kar njihovi glasbi precej ustreza. Lažna nostalgija, pač. Skupina je nenormalno dobro uigrana in vidi se, da zares uživajo. Zvočno se jim pozna odsotnost bas kitare, a krize ni. Vso izkušnjo tega obetajočega banda pa dopolnijo še shizofreni vokalist/kitarist in nenavadni vokalni eksperimenti (prisostvovali smo npr. »komadu«, ki je sestavljen zgolj iz nasnetih zvokov – dež in podobne zadeve, ter bizarni stilsko in tehnično sicer black metal pripovedi klaviaturista in vokalista). Na nek način je to skupina, ob kateri najbolj uživam.
Lamb of God si ogleduje Primož. Bil je že skrajni čas, da MetalCamp obišče kakšna skupina, ki se pri nas še ni ustavila. In res, kje so bili ves ta čas Lamb Of God, ki so letos debitirali na festivalu in v skladu z napisom na zastavi dokazali, kaj je Pure American Metal. V eni uri se je odvil neverjetno energičen nastop, poln agresije in glasen kot se šika. Temu primerno je zagreta publika sodelovala z mošanjem in drugimi norijami. Skladbe z novega albuma so bile le ogrevanje, prava norija se je pokazala šele pri Laid To Rest, Now You've Got Something To Die For, Redneck ter Black Label. Marsikomu je ena ura minila prehitro, vendar je ameriški kvintet z močnimi riffi, nasilnim vokalom in odlično ritem sekcijo dokazal, da je bil MetalCamp potreben take svežine. Upam na čimprejšnjo vrnitev, da se tla v Tolminu še enkrat tako močno zatresejo.
Malo pozneje, spet na velikem odru, nastopijo Amon Amarth. Ne morem ravno reči, da sem specialist za kakršnekoli Vikinge, zgodovinske ali imaginarne, zato bom raje ta spekter zasedbe – tudi zaradi kočljivosti takšnih debat – na tem mestu, preskočil. Pes pač laja v luno. Torej. Amon Amarth so band, ki se je pred leti dobesedno izstrelil med zvezde (severne poloble). En dan nič, drugi dan … hm, naj citiram Behemoth: »Conquer all«. Kakorkoli že, izgleda, da se jim je trenutno rast ustavila. Stagnirajo. Kar je v bistvu dobro in zdravo, predvsem za njih same. Pomaga razviti karakter. Sam nastop je, če kaj, energičen. Čudovito jim uspe balansirati med udarnostjo in melodičnostjo, med močjo in lepoto, ter navsezadnje – in sploh – med žanri samimi. Predstavijo vse pomembnejše hvalnice (komu? O tem raje ne bom), vključno z napol ponarodelimi Death In Fire ter The Pursuit Of Vikings. Groove sreča Moč. Tako nekako.
Po napadu Vikingov se zatečem v šotorišče, kjer se med pivom (ok, ogromno njih) čaka na norveški karneval. Dimmu Borgir. Dobro, nekateri njihovemu nastopu pravijo karneval, drugi umetnost, tretji koncert, četrti nekaj petega. Med čakanjem steče preveč piva. Je pa dobra hrana. Ni je čez domačo kuhinjo. Ob polnoči. Sredi gozda. Skratka, ob podobni uri, kot so prejšnji večer igrali Satyricon, tega dne nastopijo Dimmu Borgir. Pirotehnika je. Ogenj, iskre ... Kar želite. To Dimmu Borgir imajo. Pogrešam zgolj kakšno masivno dimno zaveso. Pa pustimo imidž. Ali pa še ne takoj. O.K., razumem rock'n' roll in ga spoštujem v black metalu, oziroma ekstraktu le-tega, ampak ob treh zjutraj priti na oder s sončnimi očali je pa le malo … močna. Drugače je z Dimmu Borgir zgodba precej podobna kot z nastopom Satyricon. Setlista načeloma temelji na zadnjih (treh) albumih in je sledeča: Spellbound (by the Devil), The Serpentine Offering, The Chosen Legacy, The Maelstorm Mephisto, The Sacreligious Scorn, Kings of Carneval Creations, Puritania, Mourning Palace, Progenesis Of The Great Apocalyipse. Dobro, a spet brez presenečenj. Galder se ponovno izkaže za legendo, prav tako Vortex z na daleč prepoznavnimi »epskimi« vokali. Kakokoli, Dimmu Borgir igrajo veliko prepozno (ali mnogo prezgodaj), koncert pa – čeprav dober – brez prave poslastice. Festivalska setlista pač. Po koncu odrskega dogajanja v kampu pijemo dalje in okoli štirih, petih zjutraj pečemo meso na ražnju. Ni ga čez hranilen zajtrk.
4.dan
Glede nastopajočih skupin žanrsko nekako najbolj koherenten dan letošnjega MetalCampa. A s tem seveda tudi najbolj specializiran. Osebno mi ponedeljek mine napol v pozabi. Pač nisem človek za takšno glasbo. Ampak! Če se povrnem k bolj smiselnim zadevam: Negura Bunget na glavnem odru nastopijo okoli štirih popoldan. Nov line-up se obnese precej dobro, sploh pa profesionalno. Frontman je odličen kitarist; ne toliko v konvencionalnem kot v eksperimentalnem smislu. Legendarno! Združevanje kaosa in reda, modernizma in tradicije je njegova sila in prestiž. Težav z velikostjo odra, kakršne so imeli v Orto Baru pol leta nazaj, tu – logično – ni. To je transična, transcendentalna glasba, podprta z nekaj folk instrumenti, a daleč od folk metala. Da, Negura Bunget so psihadelika. Kakšen folk ali black metal, prosim!? Z druge strani ogledala gledajo Pink Floyd! Udeležba je slaba, ampak to nam, prisotnim, da kvečjemu boljši občutek. Vkopljem se na mestu in potujem. Kam? Marsikam.
Tudi četrti dan ne mine brez orgazmov. Tokrat v zelo ne-metaforični obliki. Ob petih popoldne namreč na malem odru nastopijo Vulvathrone. Herman in družba brutalizirajo ter razveseljujejo s hvalnicami perverznosti in brutalnosti. Ančke ni, je pa en par copatkov, kar je skoraj enako dobro. Bizarni komentarji, še bolj bizarni komadi in prašičji vokali, ki se jih tu (v nasprotju z nekaterimi drugimi nastopi Vulvathrone) dobro sliši. Band »ful zašvica« in temu primerno tudi navduši. Vsaka scena rabi svoje ekscentrike. Hvala, Vulvathrone, za prisotnost!
Pisar Primož ob vsem tem pripisuje dogodka po imenomu Vader ter Napalm Death.
Poljske death metal legende žal niso dobile ustreznega termina. Oboževalci so se morali zadovoljiti le s 45-minutnim nastopom pa še to je padlo na popoldne. Peter Wiwczarek se je tokrat predstavil s popolnoma novo zasedbo in treba mu je priznati, da je kot vedno dobil ustrezne člane, ki nadaljujejo brutalno tradicijo te skupine. Poleg Petrovih značilnih solaž je na drugi kitari Petru odlično sledil Vogg (Decapitated). Za tako ekstremne skupine težavo bolj predstavlja bobnar, ki je s kakšnim »kiksom« ustrezno nadomestilo za Darayja, ki sedaj pridno služi v Dimmu Borgir. V pičle tričetrt ure so Poljaki predstavili novo skladbo Rise Of The Undead, seveda pa ni šlo brez Black To The Blind, Wings, Silent Empire, Sothis, Epitaph, Carnal. Zaključek z This Is The War in Lead Us je bil več kot ustrezen. Kratko, ampak sladko. Blaaaast!
Ponedeljek je bil za nekatere res neverjeten. Že prej so Vader dodobra ogreli. Za tem se je thrashiralo z Destruction, za njimi pa so na oder skočile legende grinda Napalm Death, ki se tudi na velikih odrih dobro znajdejo. V ospredju je bil zadnji album Time Waits For No Slave. Vokalist Barney Greenway je deloval prepričljivo tako s svojim vokalom kot še bolj z napovedmi. Za trpinčenje bobničev je bil zadolžen kitarist Mitch Harris, ki je vsepovprek brutalno kričal. Kljub poudarku na zadnjih treh albumih je skupina postregla s skladbami s prvih dveh albumov, manjkale niso niti klasike Suffer The Children, Mass Appeal Madness in Siege Of Power. Naj grind z Napalm Death še dolgo živi.
Nekoliko pozneje, po povračilu izgubljene energije na deževen in turoben popoldan, si iz čiste potrebe po zabavi ogledam(o) Dragonforce. Naj na tem mestu naredim krajši intermezzo o norosti. Takole na večjih festivalih imamo dve verziji le-te. Ena je »cheesy«, ali »pocukrana« norost, ki ni prava. To je možno opaziti povsod. Po kampu, pred štanti, na plaži in pred odri. V tem stilu: praktično prva stvar, ki se mi zgodi na letošnjem MetalCampu je to, da mi neki nori Nemci ponudijo nekaj kar se imenuje Bratwurstwasservodka. Tisti, ki razumete nemško, že lahko vidite kam zadeva pelje. V liter in pol plastenki napolnjeni z mešanico vode in vodke so plavale tri klobase. Pa pij to! To je »cheesy« norost. Prav tako Boratove kopalke, goli tipi, ki se nosijo naokoli. In še tisoče drugačnih ekscesov. Za pravo norost pa se je treba malo bolj potruditi, da jo najdeš. Po možnosti v družbi z recimo Belphegor (čeprav je tudi ta vprašjiva). Je skrita, prikrita in bolna. Zakaj ta intermezzo? Prihajam k temu. Na tem mestu ostanimo pri prvi varianti festivalske norosti; njenemu stalnemu repertoarju se je letos pridružilo še blato in s tem konkurenca Rock Otočcu. Naj vsak dela, kar se mu zahoče; tega ne bom sodil, a vse to je nekako plehko in napol prisiljeno. Alkohol seveda dela čudeže. Premika gore. Morala je lahko tudi ogromna in težka kot gora. Tako! Pa imamo! Metal je vedno bil in ostaja glasba za ljudi odprtih glav. Bolj ali manj. Temu tako, je edino logično, da se vsake toliko najde kdo, posameznik ali skupina, ki bo iz klišejev naredil/a svoj »stil«. Dovoljkrat ponovi napako in dobiš pravilo.
»Naspidirane žabe« – če citiram svojo punco – Dragonforce so točno to. »Cheesy« nekaj. Prva dva komada je še zanimivo, potem pa vse skupaj postane sorazmerno dolgočasno. No, ne ravno dolgočasno, ampak ... kot z dinamiko prepojen seks, kjer v paradoksu s prejšnjo trditvijo ostajaš dve uri v enem samem položaju. Kaj več o Dragonforce? Ne, mislim, da sem jih dovolj popisal v zgornjem odstavku. Zamenjajt recimo blato' za kitare ali kaj podobnega in dobiš cenen in pocukran (dobro, tipi obvladajo svoje instrumente, tega jim – če česa – ne moremo očitati) opis nastopa cenenega in pocukranega banda. Mogoče napisano zveni preveč napadalno. Niti ni bilo hoteno tako, ampak ko vse na odru skače kot izpuščene kobilice, ko dvajsetič poslušaš en in isti solo na tempu nekje nad dvesto, ti tudi entuziazem hitro pade. Razen alkoholni. Tekom njihovega nastopa »izumimo« power metalsko pivsko igro. Vsakič, ko je v besedilu beseda v stilu »warrior, glory, might, sword...«, piješ. Rezultat zagotovljen nekako po tretjem komadu. Vsa slava pa bojevniku, ki zdrži cel koncert ... eeem, pardon, bitko.
Dan zaključi Primož, sam sem imel preveč. Česa? Vsega. Pred odri pa se dogaja. Hatebreed: Hardcore band. Sprva so se pojavili dvomi, češ da tak band nima kaj delati na takem festivalu. Hatebreed so tiste, usekane na hardcore, več kot le osrečili. Temu se reče popoln hardcore show. Osvetljava je bila neverjetna, stalno se je nekaj dimilo, pa tudi ognjemeti niso zmanjkali. Ponedeljek je s Hatebreed dosegel vrhunec. Skupina je odlično skombinirala skladbe z albumov Supremacy, Rise Of Brutality in Perserverance. Dobra ura kratkih, preprostih, vendar zelo udarnih skladb je minila kot bi trznil. Ni bilo prisotnega tistega občutka, da se koncert vleče v nedogled. Publika je sodelovala s stalnim moshanjem, dretjem verzov in slemanjem. In zgodil se je tudi največji circle pit na vseh MetalCampih. Natančneje med priredbo Black Flag, Thirsty And Miserable, ko je publika tekla okoli šotora, namenjega mešalni mizi. Seveda je za dober odziv publike skbel hiperaktivni vokalist Jamey Jasta, ki je neprestano skakal in norel s celotnim bandom. Res neverjetno, kako vpliva hardcore mišljenje na poslušalca. Skratka … Live for This, if you don't live for something you'll die for Nothing! Zakon!
Down: Vsi ste verjetno že slišali za Phila Anselma, a ura je bila za mnoge usodna, da si niso ogledali stonerjev Down, kjer prepeva. Ali pač Down stilsko niso tako priljubljen band. Kakorkoli že, Down so bili za zaključek še enega kislega dneva primerni. Počasnejše, bolj rockersko obarvane skladbe so bile kar nalezljive. Pa še kako groovy je zvenelo vse skupaj. Člani skupine s svojimi bradami in sivino delujejo nekam zastarelo, a na odru so prav žareli. Celo Anselmo je kljub vsej karierni skurjenosti v dobri formi, ravno tako tudi Rex Brown na basu. Ne glede, kaj vse se je slišalo v zgodovini MetalCampa, so stoner bandi zelo dobra popestritev programa.
5. dan
Zadnji dan. Če je prejšnje dni dež ponavadi pričel padati šele na popoldan, v torek nebo svoje vode nad nas razpusti občutno prej. Sonca praktično ni. Čudovito za najbolj shizofren dan festivala. Četverica bandov, ki so zaključili dogajanje na velikem odru, je namreč čudna. V vrstnem redu: Die Apoklayptischen Reiter, My Dying Bride, Edguy in Kreator. Gor in dol, gor in dol. Skoraj kot vrtiljak. Ali moje psihično stanje.
Jezdeci apokalipse so nekakšno nadaljevanje včerajšnjih Dragonforce. Skupina, ki se očitno močno zgleduje po Rammstein, se na odru počuti kot doma. Gimp, ki bi naj bil klaviaturist, ima gugalnico in gate. In klaviature, no. Band se očitno ne more odločiti, ali bo igral nekakšen novodobni death metal ali folk metal, ali pa bo zgolj kopiral Rammstein. A na dolgi rok so ti norci veliko bolj zabavni (in poslušljivi) od zabavljačev Dragonforce. Statičnost jim je tuja, prav tako resnost. Glasbeno recimo le, da niso ravno geniji, ampak dovolj dobri, da se ne moremo pritoževati. Na splošno: Die Apoklayptischen Reiter uspejo tam, kjer je njihova točka G. Zabava. Upam, da se tega tudi sami zavedajo.
Po nekaj hitrih pijačah na štantih in pogovorih v čudnih, tujih jezikih pridejo na svoj račun vsi doomerji in ljudje v čustvenih fazah, ki so le-temu domača zemlja. (Spet) prične padati dež, in tokrat močno. A My Dying Bride, kot izgleda, to ne moti. Navsezadnje so Angleži. Band, ki obstaja že dobrih dvajset let, svoj nastop pred precej razredčeno publiko utemelji predvsem na izrednem novem albumu For Lies I Sire. Do Cry Of Mankind, ki ga igrajo nekje na sredini nastopa, sem moker do kože. Povsod. A obenem preklinjam nad dežniki. Nič se ne vidi. Pogrešam A Kiss To Remember, a ljudje ne moremo imeti vsega, česar si želimo. My Dying Bride se ne ravno sposobnemu klaviaturistu navkljub (Cry Of Mankind je precej porazen zaradi njegovega klavirskega ... bi rekel »dela«, ampak bolj prava beseda je »nekaj«), predstavijo v dobri, počasni, mokri(!) in globoki(?) luči. Eden boljših koncertov letošnjega MetalCampa.
In v skladu s trditvijo, da odidi, dokler zmaguješ, po nastopu umirajoče neveste zapustim prizorišče, kamp in Tolmin. Videti hočem še Kreator, a moje baterije so izpraznjene in pod turobnim mokrim nebom še ena noč na koreninastih tleh izgleda zelo neprivlačno. Zbogom vsemu temu. Za eno leto.
Epilog
Če potegnemo črto čez in pod vse: dober festival z dobro in sorazmerno kvalitetno udeležbo. Lepo je videti, da se marsikdo ne vda po nekaj deževnih dneh. Glede organizacije, razen že omenjenega »press tenta-a« oziroma njegove lokacije, nimam pripomb. Pri festivalih takšnih razsežnosti so logistični spodrsljaji in paradoksi bili in bodo. S stališča bandov bi si želel kakšno veliko, a redkeje videno zver. Nekako največji problem vsega s striktno glasbenega stališča predstavljajo skupine na malem odru, ki v 75% primerov ružijo eno in isto. Cel dan, globoko v noč; naslednji dan pa ponovi vajo. Se je pa tudi tam našlo nekaj izjem, ki odtehtajo vse kvazi novodobne čudo-metal skupine.
Davorin in Primož
