REPORTAŽE

27. 7. 2015

Metaldays 2015, 1. dan

Sotočje, Tolmin / 20. 7. 2015

No, pa smo preživeli še eno edicijo festivala Metaldays! Paranoidova ekipa nikakor ni počivala, temveč smo po enem tednu metaliziranja navkljub težkim glavam, bolečim nogam, ukrivljenim hrbtom in slabosti v želodcu za vas že zbrali temeljita dnevna poročila dogajanja na največjem slovenskem glasbenem festivalu. Lansko leto smo lahko iz marsikaterih ust slišali, da je bil to najboljši line-up do sedaj, letos pa smo lahko isto slišali od pripadnikov drugega podžanra. Če so lani berzerkerske napade doživljali death metalci, so letos lahko ob glasbi orgazmirali predvsem heviči. Pa kar začnimo s sprehodom čez metalske počitnice. (Gorjanec)

Na Desolate Fields sem se ustavil povsem nepričakovano oz. po naključju. Band prihaja iz Nizozemske, svoj povprečni (melo-)black z določenimi death metal vplivi pa predstavlja dokaj ležerno. Bandu manjka kilometrine in interakcije, ki pride z dolgimi leti nastopanja (nastali so »šele« leta 2012), kar je nedvomno ena izmed točk, na katerih velja delati v prihodnosti. Klasično število publike na drugem odru med drugo in osmo uro zvečer so pustili relativno hladno, s koncem njihovega nastopa pa je tudi vreme končno popustilo za par (malenkostnih, a še kako potrebnih) stopinj. (Tilen)

Podobna zgodba je sledila pri naslednjem bandu, nemškimi Mooncry. Dober namen in nastop (band ima izdane tri studijske albume in sebe pojmuje kot »dark melodic heavy metal« band z občasnimi growl vložki), a tudi tu je bilo prisotno tipično pomanjkanje rojen-za-na-oder dejstva, zaradi katerega večini bandov nikoli ne uspe na globalnem nivoju. Klaviature so bile ali preizrazite ali neslišne, bobni dokaj zmedeni, nagovori pevca po(ne)srečeni, celoten vtis pa nič kaj prepričljiv. (Tilen)
Plan je bil, da bo band, ki si ga bom najprej ogledal na letošnji izvedbi Metaldays, Anvil. A je splet okoliščin hotel, da sem pred oder prišel ravno med kitarsko-bobnarskimi solažami, kar me je po hitrem postopku nagnalo proti malemu odru. Ob hoji med štanti pa me je skoraj na rit vrglo, ko sem zaslišal Rage, Down-Tuned Rage, Mooncry. Dvakrat sem moral pogledati na seznam bandov, sam sej bil prepričan, da na malem odru žvrgoli Peter »Peavy« Wagner in da na odru razgrajajo Rage. Žal temu ni bilo tako. Mooncry so do predzadnjega komada igrali glasbo, močno podobno down-tuned Rage, ko je za zadnji komad pevec napovedal, da bodo odigrali skladbo z najnovejšega albuma, pa se mi je zazdelo, kot da je na odru povsem drug band. Kruljenje in temen, melodičen metal sta me dokončno prepričala, da na odru RES niso Rage. (Aljaž)

Na »uradnem« Paranoidovem listu z line-upom je za naslednjo skupino pisalo »melodic post black metal«, kar je bilo izredno sumljivo, saj sem imel v glavi, da so Divided Multitude bolj progresivci kot kar koli drugega. Začelo se je po pričakovanjih – komad(i) neznane časovne dolžine, računanje matematike s kitarami ter vekajoč vokal so pasali skupaj kot šamar na budalo, čeprav se je v podtonih slišalo Bon Jovijev Livin' on a Prayer. Po treh (ali pa samo enem) komadih pa je bil čas, da se na velikem odru ogleda še eno progresivno zadevščino, tako da sem v stilu risanke Transformers noge in roke spravil v telo ter se odkotalil proti velikemu odru. (Aljaž)

Ker sem Devin Townsend Project zamudil, ko je plešasti možakar igral v Ljubljani, sem zadovoljno zastrigel z ušesi, ko je bil kanadski projekt napovedan za Metaldays. Zelo vljudni možakar na odru ni razočaral – zabavni nagovori, odličen zvok, dober izbor komadov ter navdušena publika, ki je vsako besedo ter noto srkala kot Sahara vodo, so poskrbeli za odličen koncert. Za razliko od večine bandov, ki napovedujejo svoje pesmi v stilu »this next one is for you«, je Devin po enem izmed komadov povedal: »I’m sorry if you were bored during last song, we played that one for ourselves because we like it.« Z močnim vokalom je skromni možakar, ki je med koncertom večkrat poudaril, da ima majhnega lulčka, letvico za naslednje bande postavil zelo visoko. (Aljaž)

Queensrÿche so po žajfnici s prejšnjim vokalistom, legendarnim Geoffom Tateom, odprli novo poglavje v svoji žanrsko različni heavy metal knjigi. Po dolgih letih eksperimentiranja, ki se je sicer začelo že leta 1994 s (pod)cenjeno Promised Land, a bolj izrazito nadaljevalo šele po odhodu Chrisa DeGarma, ko so se znašli v iskanju identitete skozi slabo ponavljanje zgodovine z OM2, raznimi kabareji ter najemanju hčerk in žena za managerke in asistentke, so po incidentu v Braziliji končno odpustili Tatea in prevzeli vajeti v svoje roke (predvsem Wilton in Rockenfield). Prihod nekdanjega pevca skupine Crimson Glory, Todda La Torra, ki smo ga pred leti gledali na ekskluzivnem koncertu v Nemčiji je vrnitev h koreninam le utrdila. La Torre je v band pripeljal mladostniško energijo (kljub temu da je od originalnih članov mlajši le 10 let) in pripravljenost za delo, kar se je pokazalo za odlično potezo. V živo so udarili s klasičnim setom, ki bi ga brez težav lahko odigrali na turneji Empire leta 1990–1991. Klasike so se vrstile ena za drugo: po intru Anarchy-X je udaril Nightrider, sledile so Speak, En Force, Warning, povsem nova skladba Arrow of Time in kaj hitro smo se znašli pri koncu z Eyes of a Stranger, Empire itd. Na žalost smo bili prikrajšani za klasiko z albuma Rage for Order, Walk in the Shadows, ki je originalno bila v setu, a so jo zaradi desetminutne zamude (zaradi priprave odra) na začetku izpustili. Sam nastop ni bil nič posebnega, band je deloval dokaj statično in »uigrano« (v bistvu prej zaigrano kot uigrano), zvok pa se je uredil po četrtem komadu. Celotna izkušnja je bila sicer vredna ocene 8, žal pa Queensrÿche manjka velika mera dela in turnej do ponovne uveljavitve nekdanjega statusa. Dobro, a nič posebnega. (Tilen)

Po Queensrÿche je bil čas za pretvorbo v mehanska bitja, kiborge in čuga-čuga riffe izpod desnice enega izmed najtežjih kitaristov, Dina Cazaresa. Fear Factory so z novim basistom Tonyjem Camposom (ex-Ministry, Static-X, nazadnje pa Soulfly) izgubili na groove elementu, ki je bistven ob ultra bobnarskih ritmih. Edgecrusher, Smasher/Devourer, Powershifter so si sledili v hitrem tempu, odigrali so Soul Hacker z nove plošče (kjer gostuje Castronovo, zloglasni bobnar Journey), po klasikah Scapegoat in Demanufacture pa je sledil komad, ki seveda spravi v gibanje prav vsak klub/festival in tudi ladjo – Replica! Znameniti riff je v delirij in groove spravil prisotno množico, Burton pa bo definitivno moral začeti vaditi svoje »čiste« vokale, saj so bili ti ponovno neprepričljivi (v vseh komadih). (Tilen)

Vmes sem se ustavil na drugem odru, kjer so bavarski Dark Fortress dokaj dobro napolnili prizorišče med drevesi. Svojo hladno različico melodic black metala so skozi sedem studijskih albumov servirali prepričljivo in dodelano, edina pomanjkljivost pa je bil dokaj tih zvok, kar je bil primer pri skoraj vseh bandih in ena izmed slabših lastnosti festivala, ki se iz leta v leto ponavlja. Če se toncu že nekako slučajno posreči (ne festivalskemu »home FOH« toncu, pač pa dejanskim toncem skupin, predvsem tistih večjih) narediti dokaj sprejemljiv zvok, je ponavadi kljub vsemu pretih, kar odvzema tisti pravi občutek, ki mora ob pravem učinku premakniti celotno telo. (Tilen)

Sledil je band, ki me v dvanajstih ogledih ni niti enkrat razočaral v najmanjšem pogledu in tudi tokrat se (pričakovano) niso izneverili – Saxon. Legendarni angleški kvintet, ki pripravlja enaindvajseti (da, 21-i!!!) studijski album, je (primerno backdropu, Warriors of the Road) predstavil celotno cestno zbirko zgodnjega materiala, ki je stalnica njihovih festivalskih nastopov. Nibbs je pregovorno pustil dušo in telo na odru, odlične solaže, dvoglasja in izraziti riffing izpod prstov Quinna in Scarratta so polnili bobniče, o Biffu pa je dejansko nesmiselno izgubljati besede. Živa vokalna legenda, ki nima prav nikoli slabega dneva. Vsak komad je oddirigiral z enako mero entuziazma, klasike so letele na menu v neustavljivem ritmu, vsak drugi komad se je začel z »we wrote this in 1980«, »this is a song from 1981« itd., Power and the Glory, And the Bands Played On, To Hell and Back Again, Dallas 1 PM, The Eagle Has Landed, Princess of the Night, 747 (Strangers in the Night), Crusader, Wheels of Steel, Denim and Leather so ponesla kovinarje v nebesa (sploh mlajše generacije, ki so jim bili prvič priča), Biff je diktiral neusmiljen tempo, ki zares ni pustil dihati do samega konca. Odličen, klasičen Saxon koncert, še eden izmed v vrstih mnogih, ki si jih velja zapomniti za vse večne čase. Odličen zaključek prvega dne na velikem odru, ki je nazorno pokazal, da stari metal duh še živi in vedno bo, ne glede na leta in trende. (Tilen)
Setlista Saxon: Motorcycle Man, Sacrifice, Power and the Glory, I’ve got to Rock (to Stay Alive), Heavy Metal Thunder, Dallas 1pm, 20000 Feet, And the Bands Played On, The Eagle has Landed, To Hell and Back Again, 747 (Strangers in the Night), Crusader, Princess of the Night, Wheels of Steel, Strong Arm of the Law, Denim and Leather.

Za resnični zaključek prvega dne pa je poskrbela domača Noctiferia, ki je svoj headlinerski nastop na malem odru začinila s tako močno pirotehniko, da je ta zahtevala buden nadzor lokalnih gasilcev in prepoved vstopa v foto pit. Pa tako lepo se je že shladilo zvečer … :) Naporen dan, ki je pri mnogih vidno kazal na pomanjkanje festivalske kondicije, a na srečo se metalsko telo hitro spomni svojih vrlin in tako premagovanje izzivov naslednjih dni ni bilo pod vprašajem. (Gorjanec)

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
6. 8. 2019MetalDays 2019, 2. dan / Reportaže
27. 7. 2015Metaldays 2015, 1. dan / Galerija
8. 7. 2006Sweden Rock Festival 2006 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana