Na današnji dan
2011
Vicious Rumors izdajo svoj deseti album Razorback Killers
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

28. 7. 2015

Metaldays 2015, 2. dan

Tolmin / 21. 7. 2015

Rest in Fear so otvorili main stage pred dokaj (klasično) klavrnim številom publike, ki prve bande vedno pride preverit kot del obhoda ali sprehoda do plaže/bara. Nehvaležna naloga, ki se je še enkrat več izkazala za dokaj nesmiselno pri festivalih, ki sprejmejo manj kot 50.000 obiskovalcev (pri 50k+ je število takšno, da se prostor ob zgodnji uri dejansko vsaj sprejemljivo napolni). Kljub vsemu je treba dodati, da je veliki večini skupin za prej omenjeno dejstvo dokaj vseeno, za večino bandov je že sama izkušnja igranja na mednarodnem poletnem open air festivalu ponavadi dovolj velika nagrada, saj velika večina (malih) bandov skoraj nikoli v življenju ne dobi te priložnosti. (Tilen)

Po tehničnih death metalcih Antropofago iz Francije, ki so bili zaradi lastne zamude svoj nastop prisiljeni krajšati, so oder zasedli nizozemski power metalci Conorach. Prijetno presenečenje sem v pripravah na nastop s svojim bandom poslušal ob in za odrom, vse skupaj pa je zvenelo kot soliden klon nemških piratov Running Wild, z dodanim ščepcem folk metala. Veseljaška glasba torej, tehnično solidno izvedena in s primernim čistim vokalom, a s premalo oboževalci pod odrom. (Grega)

Med jato skupin na Metaldays se skoraj vedno najde tudi kakšna nenavadna ptica in tokrat so bili to psihedelični rock zvoki Blues Pills. Vroče popoldne so nam popestrili z rahlo stonersko brnečimi kitarskimi linijami in plesno-groovy ritmi ter dušo božajočimi ženskimi vokali. Pevka Elin Larsson sicer nima toliko mistične karizme v glasu kot recimo Jess & The Ancient Ones ali The Devil's Blood, a že energija, s katero je neumorno poplesavala po odru, se je nalezljivo prelivala v posameznike, ki so radovedno prilezli iz senčnega zavetja. Medtem, ko nas je večina ostalih nastopajočih mlela v prah z nasilnim brutaliziranjem, so nas Blues Pills za intermezzo popeljali na prijetno popotovanje v čase cvetja, drog in ljubezni. (Gregor)

Tik za Blues Pills so na malem odru s svojim zverinskim nastopom začeli domači mačkoni Tomcat, ki so kljub vsakodnevni težki vročini na prizorišču in v primerjavi z ostalimi v popoldnevu nastopajočimi bandi pred oder zvabili kar zavidljivo število ljudi. Že če bi fantje stali pri miru kot kipi, bi švic iz njih odtekal v potokih, tako pa po prestrukturiranju zasedbe pred kakega pol leta pridobljena pozitivna energija bandu očitno statičnega performansa ne dovoli več in miganja na odru ni bilo malo. (Gorjanec)

Na velikem odru bi po uradnem sporedu morali nastopiti Moonspell, a so bili ti spričo kompleksnosti priprav na nastop Zakka Wylda odpovedani oziroma »degradirani« na mali oder. Več o njih pa kasneje … (Gorjanec)

Tomcat so na malem odru nasledili Abandon Hope, nominalno alternativni metalci, še eni iz dežele trave, cokel in tulipanov. Izjemno zanimiva glasba, mešanica grungea in dooma, pa ponovno ni naletela na plodna tla, saj jih je poslušalo precej skromno število duš, ki pa so bile na koncu nagrajene s priredbo skladbe Locomotive Breath, originalnega dela zasedbe Jethro Tull. (Grega)

Ženske in thrash metal. Fikcija? Niti pod točko razno! Nervosa, brazilske brutal thrasherke, so dodobra napolnile drugi oder. Prepričljiv band, pri kateremu se čuti duša in vera v lastno delo ter metal kot tak. Pri nastopu jim sicer manjka določena mera samozavesti, ki bo z več nastopi zagotovo prišla sama od sebe. S komadi s prvenca Victim of Yourself (Twisted Values, Justice Be Done, Envious itd.) so razburkale množico in dale vsem prisotnim jasno vedeti, da klasični trio v glasbi ni zgolj domena moških. Prav dobro! (Tilen)

Black Label Society so z bradatim Wyldom prvič napadli Slovenijo. Suhceni Lorina, zamenjava suverenega Cataneseja, nikakor ne spada v sliko BLS, kljub temu da so ga prisilili v »teamski« videz, kar pa nikakor ne odvzema dejstva, da je mladenič odličen kitarist. Zakk je kljub bolj umirjenemu načinu življenja v zadnjih letih obdržal brutalnost svojega izražanja, ki skozi blues vplive na kovinski način deluje vse prej kot karkoli drugega, kar ni BLS. Edinstveni zvok kitare in ultra Ozzy vpliv na vokalu (in v vseh ostalih pogledih, npr. Ozzyja Zakk še vedno, po 27-ih letih poznanstva in dolgih letih v skupini (on in off), kliče »the boss«, Sharon pa »mom«) Zakka uvršča med bolj prepoznavne figure zadnjih 25-ih let, nastop pa je prinesel klasično Black Label Society izkušnjo. (Tilen)
Zakkov ego se z leti očitno zgolj veča in veča. Black Label Society sem si šel ogledat prvič po 10 letih in nesrečno prišel ravno v 15-minutno predrkavanje Zakka, ki dejansko ni bilo ničemur podobno. Pravzaprav je zvenelo kot en in isti lick gor in dol po fretboardu, kar me je spodbudilo k prezgodnjemu odhodu s koncerta, čeprav bi si z veliko večjim veseljem ogledal kako kitarsko vragolijo Daria Lorine (ex-Lizzy Borden). (Grega)

Čas za portugalske mistike Moonspell in čas za ogled banda, ki vse preveč spregledano spolzi skozi roke velike večine metal občestva. Fernando Ribeiro, lirik in pevec banda, vodi svoje volčje krdelo skozi zadnjih 20 let suvereno in dodelano. Moonspell so skozi celoten nastop dodelano in korektno prikazali, zakaj so eden legendarnejših underground bandov. (Tilen)
Band si je spričo menjave odra v zameno priboril izbiro termina nastopa in bolje skorajda ne bi mogli izbrati – takoj ob zaključku Black Label Society, ki mu je sledil 40-minutni premor na velikem odru za priprave na Dream Theater. Tudi sama ura je bila bolj ugodna, saj so namesto ob 18:45, v hudi vročini in na pripekajočem soncu, ti temačneži nastopili ob 21:55 pred napolnjenim prizoriščem malega odra, obdani s temo in gozdičkom. Tako je band po navdušujočem performansu Slovenijo zapustil z odličnimi vtisi in kasneje poslal zahvalo ter obljubo, da bo še naprej širil glas o odličnem delu in profesionalnosti ekipe. (Gorjanec)

Spremenjeni urnik malega odra je nakazoval, da se bo koncertno dogajanje na tem področju zavleklo (še bolj) pozno v noč, kar nikakor ni pretiravanje, saj se je tamkajšnji program praviloma končal ob 3:15. Med Dream Theater, za katere med pisanjem te reportaže opažam, da smo jih očitno vsi Paranoidovi pisci preskočili, so v »šumi« s kovanjem svetega jekla začeli Sacred Steel, ki so s svojim že skoraj parodičnim epskim power metalom navdušili ljubitelje rohnečega heavyja in pa seveda Nemce. Sledila je doza brutalizacije s Pungent Stench ... ups … Schirenc Plays Pungent Stench. Hja, band se že nekaj let med seboj tožari, tako da dotična verzija pač nastopa pod frontmanovim imenom. No, publike to ni motilo in deathmetalske akcije ni manjkalo. Kot se za (ekstremne) progresivce spodobi, pa so za največje komplikacije poskrbeli Ne Obliviscaris. Ne le, da so začeli z 10 minut zamude (in s tem še bolj zavlekli urnik), tudi svojih tehničnih zadev jim ni uspelo v tem času pošlihtati, kot se šika. Posledično smo bili prvih par komadov deležni nadležnega praskanja in piskanja iz zvočnikov, harsh vokalista pa sploh ni bilo slišati. Ko so se zadeve uredile, je nastop potekal dalje brez problema, vendar mu spričo obveznosti nisem ravno uspel slediti, poleg tega pa me tako nasičena zvočna slika niti ne pritegne. (Gorjanec)

Brutalnost v vseh pogledih, klanje instrumentov in (lastnih) vratov, brezkompromisnost, brez odstopanj, skozi 27 polnih let: Cannibal Corpse! Tudi tokrat smo dobili dozo brutalnega »Buffalo, NY« death metala (kljub temu da zadnjih 21 let člani banda živijo na Floridi, se še vedno pojmujejo kot band iz Buffala in prav je tako!) direktno v žile in čela. Nepopustljiv, klasičen nastop (vsi člani na svojih zabetoniranih mestih, neprenehno čupanje in perfektno uigrano igranje) je po Dream Theater dodobra zamenjal in zamajal ter zbudil publiko. Fisher je propeler vrtel do skorajšnjega vzleta, presek diskografije pa je poskrbel, da se je za vsakega CC fana, starega in novega, našlo nekaj optimalnega na meniju. Opaziti je, da je staranje vsako leto bolj očitno: Webster pol manj čupa kot samo 5, 6 let nazaj, Barrett je po vrhu glave napol plešast, O'Brien se vse bolj koncentrira izključno in samo na igranje, Paul za bobni itak od nekdaj deluje napol zdelan, edini, ki ohranja popolno stamino, je Corpsegrinder. A nič zato, ob nastopu CC ne boste nikoli prikrajšani za dobro dozo brezkompromisnega death metala, ki bo v zgodovino ostal zapisan kot eden boljših in najkonstantnejših kadarkoli. (Tilen)

Za utrujeni zaključek dneva so poskrbeli kalifornijski Hirax, ki smo jih v naših krajih nazadnje lahko videli v Škofji Loki. Band spričo nehvaležnega termina ob pol štirih ponoči/zjutraj ni bil ravno dobrovoljen, a na nastopu se to ni poznalo, saj je vražji frontman Katon norel po odru kot parkeljc. Poznalo pa se je na precej okleščeni publiki, ki pa je kljub temu iz sebe izcimila še zadnje kapljice moči in skakala pred odrom do pol pete ure.
To, da se je urnik tako velikega kot malega odra z lanskega na letošnje leto zamaknil za polno uro kasneje, za moje pojme ni bila ravno pametna poteza. Resda s tem pridobiš eno uro manj programa na vročini, a vseeno se je treba zavedati, da neprespane noči, hektolitri alkohola in »tropska« vročina, kakršne smo bili deležni letos, na obiskovalcih pustijo vidne posledice in zato marsikateri nastopajoči band ne dobi publike, kakršno bi si zaslužil. (Gorjanec)

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
7. 8. 2019MetalDays 2019, 3. dan / Reportaže
3. 8. 2017Metaldays 2017, 4. dan / Galerija
27. 3. 2017Winter Days Of Metal, 1. dan / Galerija
25. 8. 2015Brutal Assault 2015, 2. dan / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
28. 3. 2024
Inferno Metal Festival 2024
Rockefeller / John Dee / Sentrum Scene, Oslo, Norveška
28. 3. 2024
KoD: Glista, Prototype 5, Black Camo
Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija