Metaldays 2017, 1. dan

Metaldays! Praznik metal glasbe, ki je za mnoge v 13 letih obstoja, sprememba imena gor ali dol, postal pravi romarski dogodek, ki ga ne zamudijo, in mnogi svoj dopust planiramo prav z mislijo na Tolmin. Letošnja edicija je postregla z novim odrom, kjer so se predstavljale mlade sile in ta je s programom začel že v soboto, vendar se ga naša ekipa ni udeležila, sam oder pa ni preživel hudega neurja iz noči na ponedeljek in zato je program ponedeljka prestavil na torek. Za večji del ekipe vašega najljubšega webzina se je peta edicija festivala Metaldays začela v ponedeljek, ko je prišlo tudi do novih resnih težav. Kmalu po tem, ko so na oder stopili Irci Na Cruithne, se je namreč razbesnela težka nevihta, ki nas je pregnala v zavetja, povzročila popolno prekinitev delovanja obeh še delujočih odrov in povsem pomešala časovnice festivala, obenem pa tudi poškodovala nekaj opreme, ki je že v prejšnji rundi dežja dobila svoj udarec. Ampak dež se je do večera umiril in festival se je lahko zares začel, kolateralna škoda pa so bili finci Lost Society, kajt njihov nastop je bil zaradi vremenskih neprilik v celoti odpovedan. (Grega)
Zaradi obilice dežja nisem bil povsem odločen, ali bom šel do prizorišča ali ne, vendar je na koncu lepemu vremenu le uspelo pregnati dež, tako da sem se spravil pred veliki oder. 15 minut zamude, potem pa je na oder končno zakorakal John Schaffer, za njim pa še ostali člani Iced Earth. Koncert so odprli z Great Heathen Army z najnovejšega albuma. Zvok je bil porazen, polno nekega pokanja, o vokalu ter kitarah pa ne duha ne sluha. Naj na tem mestu povem, da se je kasneje zvok izboljšal do spodnje meje zadovoljivosti, po koncertu pa sem izvedel, da je bil slab zvok najverjetneje posledica okvar opreme, ki jih je povzročil dež. Verjetno je bil zaradi tega razloga kasnejši koncert Marilyna Mansona tako potiho. Kot že rečeno so Iced Earth odprli koncert z novim komadom – sam sem načeloma proti promoviranju novih albumov na festivalih, za to so solo turneje, na festivalih pa pričakujem, da se bo band sprehodil skozi svojo diskografijo, kolikor se bo le dalo, saj niso vsi gledalci »die hard« fani. No, takoj z naslednjimi tremi komadi so me demantirali – med Burning Times, Pure Evil ter Vengeance is Mine se je zvok slišno izboljševal, čeprav ga je na trenutke še zmeraj odnašalo pa tudi slišati je bil zadušeno. Sledila je še ena novost (Seven Headed Whore), nato pa je bil na vrsti venček komadov iz albuma The Dark Saga. Na koncu so vse skupaj odigrali pet komadov z omenjene izdaje (točno polovico albuma), na vprašanje, čemu tako, pa nisem dobil odgovora. Na koncu sem sklepal, da so dotičnemu albumu poklonili manjši »tribute«, saj je en dan pred koncertom postal (po ameriških standardih, tj. 21 let) polnoleten. Kljub slabemu zvoku se je za voljo dobre set liste letošnji Metal Days zame začel solidno. (Aljaž)
Set lista: Great Heathen Army, Burning Times, Pure Evil, Vengeanve is Mine, Seven Headed Whore, I Died for You, Dark Saga, Slave to the Dark, My Own Savior, Dystopia, The Hunter, Watching Over Me.
Na polovici Iced Earth je nekaj ljubiteljev heavy metala čakala težka dilema: ostati na velikem odru in poslušati Iced Earth ali iti na mali oder na koncert Loudness, ki so jih tja prestavili zaradi vremenskih težav. Sam sem se odločil za butične Japonce, ki jih v naših koncih gostimo redkeje kot jamske muflone. Tudi Loudness so imeli svoj delež težav, najprej je poslušnost odpovedala ojačevalcu za kitaro, po hitrem posredovanju odrske ekipe in menjavi pa se je začelo. »Fantje« so takoj udarili s svojim največjim hitom Crazy Nights in napovedali še en soliden žur kultnega heavy metala. Za vse, ki jih ne poznate, Loudness so japonski metal band, ki je udaril na sceno v osemdesetih in so s svojo glasbo in imageom navdahnili številne mlajše heavy metalce, predvsem švedske upe ala Enforcer in Katana. Band je bil vidno zadovoljen nad vse večjo publiko in je svojo uro odšopal zares konkretno. Zvokovno so fantje nekje v bližini Acceptov, le da vse skupaj sloni zgolj na eni kitari, kar se občasno odrazi v zvočni luknji. Pa jim tega ne gre zameriti, saj so Loudness na odru zares dali vse od sebe in zadovoljili apetite vseh prisotnih. (Grega)
Moje drugo srečanje z Loudness (prvo je bilo na festivalu Earthshaker leta 2005) je zaradi odlične setliste tudi najljubše. Sestaviti slabo uro trajajočo setlisto, če si v karieri izdal trideset albumov, ni lahko, a četverici iz dežele vzhajajočega sonca je to več kot uspelo! (Peter)
Po vseh nevšečnostih, ki so prizadele Metaldays na prvi dan pa je ob 22.30, po urniku torej, na oder stopil shock rocker Marilyn Manson. Človek, ki je z nastopom na sceni pred dvajsetimi leti dodobra razburkal glasbeno sceno, je privabil po mojem mnenju največjo množico v zgodovini festivala, saj je bilo koncertno prizorišče povsem napolnjeno. Mansona pač vsaj po kakem komadu ali dveh pozna skoraj vsak ljubitelj trdih ritmov in tako je velika večina prisotnih v Tolminu pač prišla pofirbcat, kako zadeva izgleda danes. Oder je bil kar impresiven, z ogromnim foteljem na sredini, od koder se je Marilyn dvignil na začetku. Zvok je bil sicer precej slab, saj si ozvočenje očitno še ni opomoglo od mokrega šoka celotnega dne, in slab je bil tudi sam koncert. Mansonu namreč ni uspelo vzpostaviti kemije s publiko, ki večinsko ni bila sestavljena iz njegovih gorečih fanov in izgledalo je, da se je po nekaj komadih enostavno nehal truditi. Navkljub repertoarju hitov, ki jih je zaigral (I don’t Like the Drugs, Beautiful People, Sweet Dreams), so namreč dolge pavze med komadi, pospremljene s tišino in temo na odru, prekinile morebiten pretok energije med publiko in bandom in po nekako uri od napovedanih 90 minut koncerta je bilo vsega skupaj konec. Ljudje so se brez standardnega skandiranja »we want more« obrnili od odra in šli vsak v svoj konec. Nekateri v opravičilo sicer navajajo, da Manson ni pravi, ker mu je pred kratkim umrl oče, a pri ceni nastopa, za katero predvidevam, da je izjemno visoka, tovrstna opravičila ne pridejo v poštev. Manson je pač še ena od tipičnih ameriških rock zvezd, ki zahteva veliko, od sebe pa da bolj malo. (Grega)
Po zmedi okoli vrstnega reda je na malem odru malo čez polnoč nastopila Batushka, ki je svoj originalni čas nastopa prepustila skupini Loudness. Skupina si je s svojim izgledom in domiselnim nastopom v relativno kratkem času pridobila veliko fanov, kar se je odrazilo tudi pod odrom, saj je bil prostor lepo zapolnjen, čeprav se mnogi pritožujejo, da za menjave niso vedeli (objavljene so bile na socialnih omrežjih in na velikih ekranih ob glavnem odru). S svojo blackmetalsko mašo so Batushka sicer mnoge takoj prevzeli, a stres prvega dneva je bil v kombinaciji s precejšnjo monotonijo njihovega black metala zame preveč, tako da sem se po nekaj komadih odpravil proti postelji, nabirat energijo za prihajajoči teden. (Grega)
Za zaključek prvega večera so poskrbeli Demolition Man, Abaddon in Mantas, torej trio, ki sliši na ime Venom Inc. Publika kljub pozni uri (nastop se je namreč odvijal okoli druge ure zjutraj) in popoldanski povodnji ni bila utrujena in razigrani trojici vračala vso energijo, ki jo je od nje prejela z odra. Glede na energičen in uigran nastop z lahkoto lahko rečemo, da smo dobili pravo dozo Venom, Inc. v imenu gor ali dol.
Utrujeni, premočeni, blatni, premraženi, a s polnimi ušesi kvalitetne glasbe smo se okoli četrte ure le spravili do postelje in začeli z nabiranjem moči za torkovo nadaljevanje. (Peter)