Metaldays 2017, 2. dan

Torkov program se je za ljubitelje heavy metala začel z Belgijci Evil Invaders. Skupina, ki se je pri nas že predstavila skupaj z Majesty pred dobrima dvema letoma v Gala hali, pa tokrat ni imela svojega dne. Za izvedbo njihovega vratolomno hitrega heavy metala je namreč priporočljivo biti trezen, kar pa skupini ni najbolje uspelo. Glasba Invadersov je namreč tako hitra, da se zdi, da bodo enkrat ujeli same sebe. Pri njihovi očitni pijanosti so se napake kar vrstile, in večkrat je bilo videti tega ali onega člana, ki je preprosto nehal igrati in gledal ostale, kje sploh so. Alkohol pa jih ni oviral pri poziranju, tu so nadgradili celo Maidne na njihovem posnetku Live After Death. Večina publike je ob grozeči nevihti vseeno uživala v koncertu, sam pa mu dam oceno minus dve. (Grega)
Zaradi dežja mi je uspelo zamuditi dobršen del koncerta Sanctuary. Band, kamor se je po imploziji Nevermore ponovno vrnil Warrell Dane, že nekaj let hara okoli in ima različno dobre koncerte. Po videnem lahko tega ocenim za nekaj srednjega, spet pa je bilo v igri preveč pijače/drugih substanc s strani Warella. Navkljub temu so jo izvlekli precej bolje kot Evil Invaders pred njimi, ob koncu nastopa pa celo priklicali sonce. (Grega)
Drugi oder so v istem času okupirali ameriški veterani Macabre, ki so se v šolski uri sprehodili skozi bogato zgodovino. Morilski show je kljub dežju prepričal lepo število obiskovalcev, trojica pa je bila z odzivom in nastopom več kot zadovoljna. (Peter)
Tudi drugi dan je vrstni red predstav na velikem odru krojil dež, zaradi česar so bili Krisiun prestavljeni na drugi oder, Katatonia pa so zaradi vremenskih težav imeli 20-minutno zamudo. Za razliko od bandov dan poprej švedski depresivni rock/doom/death metalci niso imeli problema s svojim zvokom, ki je bil kristalno jasen od prvega tona naprej. In od prvega tona dalje so tudi osvojili in zasvojili večji del publike, kar prejšnji večer marsikomu ni uspelo (a ne, Marilyn Manson?). S svojo melanholijo so v trans spravili (a ne, Marilyn Manson?) nekaj tisočglavo publiko, kar je povzdignilo Švede, da so dali vse od sebe, kljub umirjenosti glasbe pa jim je s svojim zanosom nekajkrat uspelo prepričati obetajoč dež, da naj gre drugam. Zadovoljni dolgolasci na odru so na koncu, kljub tehničnim težavam z računalnikom, svoj koncert podaljšali za 15 minut (a ne, Marilyn Manson?), kar je sprožilo val navdušenja in odobravanja med že tako ekstatično publiko. (Aljaž)
V tem času so na drugem odru za nadaljevanje brutaliziranja poskrbeli all-star Švedi Firespawn, po mraku pa se je na razmočeno prizorišče »spustila megla«. Za dozo black metala so namreč poskrbeli mistični Poljaki Mgła. (Peter)
Katatonii pa je sledilo po mojem največje presenečenje festivala, koncert Amon Amarth. Skupina je v Tolmin prišla z dvema velikima tovornjakoma robe in bobne postavila v ogromno vikinško čelado, nato pa uprizorila zares odličen koncert, ki ga ni uspel pokvariti niti res slab in tih zvok. Publiko so predramili že z The Pursuit of Vikings, ki je služil za otvoritev veselice, nato pa je Johann skozi nastop svoje sile in občinstvo ves čas vodil zelo energično. Celo deklarirani nenavdušenci nad temi Vikingi, kamor se dobro desetletje pripisujem tudi sam, ne moremo koncertu, ki je vmes vseboval še pravi vikinški boj, očitati prav ničesar. Amon Amarth so dokazali, da so v Tolminu skoraj doma in da zares zaslužijo mesto nosilca dneva. (Grega)
Po odpovedi nastopa Kadavar je lep del dneva kazalo, da bo drugi oder končal s programom že pred enajsto uro zvečer, a je za podaljšek dogajanja poskrbel popoldanski dež in prisilil Krisiun, da zaključijo večer. Kot se je izkazalo malo po polnoči, to sploh ni bilo slabo za trio brazilskih bratov, saj so nastopili pred številno publiko, na roko pa jim je šel tudi boljši zvok, ki je že zaščitni znak drugega odra, poimenovanega po lani preminulem tonskem mojstru Bošku Bursaću »Bobanu«. (Peter)