REPORTAŽE

1. 8. 2018

Metaldays 2018, 1. dan

Tolmin / 23. 7. 2018

Metaldays! Letni dopust mnogih slovenskih metalcev oz. ljubiteljev trših ritmov je letos že pred samim začetkom grozil s slabim vremenom. Kot (mislim, da) edina članica ekipe, ki že vztrajno vseh 11 let obiskovanja Tolmina kampira, sem se dodobra pripravila na slabo vreme. Z ekipo prijateljev smo se na pot proti Tolminu odpravili v petek popoldne, in ob prihodu v črno mesto nas je presenetil že skoraj popolnoma zapolnjen kamp. Ker tudi sicer kampiramo čisto na koncu travnika, ki se je zadnjih nekaj let izkazal za prijaznejšega nam, »starim prdcem«, z iskanjem primernega mesta nismo imeli težav. Nam je pa žal v prvem vikendu zagodlo vreme, in že smo bili pripravljeni na deževen teden. Tako v soboto kot nedeljo so koncertom na tretjem odru zagodle nevihte, zato smo se za odhod proti odru odločili šele pozno zvečer ter tako v soboto kot nedeljo videli zgolj nastopa zadnjih dveh bandov. Zvok na tretjem odru je bil v prvih dneh precej soliden, obisk pa žal kar realen glede na vremenske razmere. V nedeljo sem predpriprave zaključila na sotočju, kjer pa sem doživela presenečenje – ni bilo glasbe, obisk pa precej slab. Če temu dodam še zanimivo zmanjšanje plaž, ki so po navadi služile kot hlajenje pred koncerti, se v moji glavi pred ponedeljkom ni risala preveč pozitivna slika. Pa vendar je bilo temu še kako drugače. (Tina)

Medtem ko je večina obiskovalcev osvojila svoje magično mesto na sotočju že pred vikendom, sem se jim sam pridružil šele v ponedeljek ob času kosila (5 hodov piv) s taktiko »hit and run«. Torej, plan je bil, da se vsak dan pripeljem, naredim svoje in se poveselim v mejah normale ter na koncu hitro odhitim, preden me kdo z mamljivo ponudbo zadrži v kampu do jutranjih ur. Še največji optimist ne bi šel stavit, da bi ta načrt uspel. Vsaj ne brez kakšnih zanimivih dogodivščin. (Marko)

Tako sem se še cel svež in nedolžen najprej odpravil na drugi oder, kjer sem z nestrpnostjo pričakal svoj prvi bonbonček dneva. To so bili Pillorian, ki ga je leta 2016 iz pepela svojega prejšnjega benda, Agalloch, zasnoval idejni vodja in eden najboljših metal skladateljev, John Haughm. Kot velik ljubitelj njegovih prejšnjih kreacij sem z velikim zanimanjem in pričakovanji pospremil ta nastop. Takoj se je videlo, da so s tem projektom želeli ubrati nekoliko drugačno pot. Delovali so veliko bolj dinamično in agresivno, ampak na žalost jim je ozvočenje nekoliko pokvarilo celotno zadevo. Preprosto se ni lepo ujelo z njihovim žaganjem na polno ter značilnim Johnovim vokalom. V dobre pol ure, kolikor so imeli na voljo, so nam predstavili svojo edino stvaritev, Obsidian Arc, kjer pa nimamo toliko možnosti slišati kakšnih epskih akustičnih in melodičnih tonov ter clean vokalov. Ravno zaradi pomanjkanja časa je bila tudi komunikacija s publiko zanemarjena in so le šopali na polno en komad za drugim. Sicer skupina deluje lepo uigrano in bo verjetno lepo zrasla v svoji black smeri, ampak zaenkrat si bom še raje vrtel pogorišče Agallocha. (Marko)

Po krajšem sprehodu in ogledu novosti kampa, sem se preselil na »New Forces« stage – tretji oder, kamor sem šel podpret stare znance, Morost. V dveh letih, odkar sem jih prvič slišal, so ti progresivni death metalci – in metalka – izjemno napredovali. Sploh klaviaturistka Tamara je zelo izboljšala svojo prezenco na odru in kitare so se odlično ujele. Sekstet je prikazal tehnično dovršen nastop, ki je bil nagrajen tudi z manjšim kroženjem pod odrom. (Marko)

Na žalost jim nisem mogel dolgo ploskati, saj se mi je mudilo pod največji oder, kjer sem čakal na enega osebnih vrhuncev celotnega tedna – Jinjer. Ukrajinski kvartet je v zadnje obdobju dobesedno eksplodiral, ko jih je pod okrilje vzela založba Napalm Records. S posebno vrsto metalcora, kjer vkomponirajo še nu- in death metal, navdušujejo po celotni Evropi in si z vsakim koncertom povečujejo bazo oboževalcev – predvsem moških. Razlog je seveda brhka in simpatična vokalistka Tatiana, ki s svojimi opravami ter vokali nase prilepi vsake oči in srce. Tudi sam se ji nisem mogel upreti in se udeležil njihovega »signing sessiona«, kjer mi je ob stisku njene roke zastal dih. Na žalost pa nisem premorel toliko poguma kot kolega pred mano, ki jo je prosil za številko. A dovolj o mokrih sanjah, nazaj na njihov nastop. Po treh koncertih v naši klubski sceni so tokrat presedlali na festivalsko sceno in dokazali, da tudi tu zrušijo vse pred seboj. Največje hite so izvedli v nulo in kot prvi privabili večjo množico ljudi na območje »tam, kjer alkohol ne gre s tabo«. Ti so veselo noreli in pustili dober vtis na izvajalcih, ki so bili vidno zadovoljni. Kljub še enkrat preslabemu zvoku je pevka s perfektnim petjem lepo prodrla skozi šum in dokazala, da je ena najboljših, če ne celo najboljša. Drugi so s svojo energijo prav tako poskrbeli, da smo malo pozabili na to pomanjkljivost in le uživali v predstavi. Je pa res, da četudi nisi mogel popolnoma prisluhniti zvokom, si si lahko vsaj napasel oči in brisal sline iz ust ob zapeljivih gibih fatalke. (Marko)

Iz ženske, ki lahko s svojim glasom zasenči še Angelo Gossow, pa na moškega, ki poje, kot bi ga konkretno v jajca. Sledili so Leprous, ki so lepo nadaljevali delo s publiko. S svojo spevno in melodično progresijo so očitno zadeli na pravi slušni živec ter še bolj napolnili dobro segreto prizorišče. Predstavili so nam predvsem zadnji album »Malina«, pri katerem so se otresli trdih vokalov in prešli bolj v rock vode. Pri tem pa niso pozabili na metal korenine, ki se poznajo predvsem na kitarah, ki se lepo prepletata. Einar pa s svojim deškim vokalom in techno/melodičnimi klaviaturami doda še piko na i. Čeprav sem pri prejšnjem izvajalcu imel izstreljene možgane in se še sestavljal, pa je norveškemu kvintetu vseeno uspelo pustiti prijeten pečat, ki si ga bom zapolnil in si jih še kdaj zavrtel. (Marko)

V ponedeljek sem svoj koncertni pohod začela z Jinjer. Pred tem sem sicer na poti proti odru prisluhnila še zasedbi po imenu Vuur, ki jo vodi pevka Anekke Van Giersbergen (The Gathering, Devin Townsend Project). Kljub temu da mi je prijateljica namigovala, da bi celotna zadeva lahko zvenela zelo podobno glasbi Devina Townsenda, me band žal ni prepričal. Čeprav se definirajo kot progressive, bi jaz temu dodala še besedo doom z veliko začetnico. Zato pa so me toliko bolj prepričali Jinjer. Ukrajinski metalcore band z brhko Tatiano na čelu je stopil na glavni oder kot rušilec. Kljub vročini pred odrom je Tatiana od sebe dala toliko energije, da je z njo švicala tudi publika. Žal pa so se že pri Jinjer pokazale težave z zvokom, ki je precej osmodil ponedeljkove nastope na glavnem odru. Kljub vsemu pa smo lahko slišali komade, kot so Who’s Gonna Be The One, Just Another Pisces, Outlander in Cloud Factory. (Tina)

Po švicanju pred glavnim odrom sem svoja ušesa prepustila poljskim death/black metalcem Hate. Mnogi jih primerjajo z rojaki Behemoth (pa ne samo zato, ker je obema vodjema ime Adam), ki so bili nosilci večera, vendar so bili zame tokrat Hate skorajda boljši. Vsaj kar se zvoka tiče. Za razliko od Behemoth Hate na odru nimajo neke scenografije, ampak samo pridejo in odžgejo svoje. Ta njihova surovost in uigranost me je res prepričala in zagotovo je bil njihov nastop eden izmed boljših na festivalu. V svojem setu so nam predstavili komade z zadnjega albuma Tremendum, izpustili pa niso niti uspešnic, kot sta Erebos in Walk Through Fire. (Tina)

Po surovosti je sledil čas za ples in zabavo. Alestorm. Škotski pirati, ki so kar redne stranke festivala in jih mnogokrat srečujemo tudi na sotočju s koktejlom v roki, so bili eni izmed tistih, ki so imeli precej mizeren zvok. Že ko so začeli, je bilo vse skupaj preveč tiho in precej zmazano. Po nekje tretjem komadu se je glasnost za odtenek dvignila, pa vendar to ni bilo to. Za vse od vročine in alkohola opite metalce to seveda ni predstavljalo hujšega problema, ker se je na prizorišču razvila prava piratska veselica. V zraku so plapolale piratske zastave, vihteli se napihljivi meči, pivo je teklo v potokih. Ob komadu Nancy The Tavern Wench je vedno dobrovoljni Cristopher prepričal veliko večino obiskovalcev k veslanju, ki smo ga bili do sedaj navajeni pri Amon Amarth. Tukaj se je šele videlo, kako dobro je bil koncert obiskan. Poleg uigranih viž Keelhauled, Mexico, Sunk´n Norwegian in Captain Morgan´s Revenge smo lahko zaplesali tudi od priredbi Hangover. Kljub slabemu zvoku je bilo vzdušje pred odrom zelo dobro, pirate pa boste lahko znova pri nas videli na zimski ediciji festivala. (Tina)

Ko so na glavnem odru zabavo nadaljevali Eluveitie, sem se odločila za preskok na drugi oder, kjer so nastopili Carpathian Forest. Staroste norveškega black metala, ki so zadnji album izdali leta 2006, letos pa izdali EP z naslovom Likeim (z enim avtorskim in eno priredbo), so eden izmed tistih bandov, ki se jih splača pogledati vsaj zaradi veličine njihovega imena. Ne bom rekla, da me njihov koncert ni prepričal, je pa bilo vse skupaj precej enolično tako gledano s strani glasbe kot nastopa samega. Tu še posebej izstopajo nagovori tipa: »Mountains, mountains, mountains, trees, trees, trees, UGH!« Razumem, všeč ti je okolica. Ja, bili so uigrani, vendar bi jih morala za boljši odziv z moje strani poznati širše od komada I am Possessed. (Tina)

S tem razlogom sem izpred odra odšla tudi pred koncem koncerta in si vzela nekaj minut za ogled letošnje ponudbe mercha. Rezultat? Veliko našitkov, ne toliko veliko drugega. Žal sem večkrat od štantov odšla razočarana, ker so bile a) majice nastopajočih le v številkah L in večjih ter b) ker band sploh ni imel mercha, albumov pa niso imeli tudi pri ostalih ponudnikih. Tako je moj letošnji ulov obsegal zgolj 10 našitkov in novi album od Dimmu Borgir (zasedba je prvi potrjeni headliner za prihodnje leto). (Tina)

Ko je padel mrak, pa je prišla tudi prva dilema glede obiska nastopajočih. Pod glavnim odrom so nestrpno čakali na Eluveitie, medtem ko so se na drugem odru pripravljali Carpathian Forest. Ker sem prve že večkrat doživel, sem se tudi jaz odločil, da dam prednost slednjemu. Vseeno gre za ime, ki sem ga že večkrat preslišal v pogovorih in na kakšnem lineupu, a kaj več kot kakšen komad tudi sam nisem poznal. Ob prvih udarcih me je razveselilo, da so vsaj zvok občutno popravili, ampak to ni bilo dovolj, da bi ostal nekoliko dlje časa. Starci so sicer pridno žagali in imeli nekaj zelo udarnih rifov, a so bili vokali tisti, ki mi preprosto niso sedli. Takoj po potešitvi radovednosti sem tako odhitel nazaj na prvi oder za drugo polovico koncerta folk metalcev iz Švice. Kot kaže, so tudi tu imeli tonci iz nočne izmene veliko boljši dan, saj sem bil dejansko prvič v dnevu zelo zadovoljen z zvokom. Tako sem lahko lepo užival v njihovem veličastnem zvoku, ki je sestavljen iz meni zelo ljubih zvrsteh – modernemu folku z nekaj dodatka smrti. Tudi nova pevka in harfistka, Fabienne, se počuti domače in naravnost blesti. Ob vsem tem navdušenju in pobudi pevca so se mirni ljubitelji tega ljubkega benda prelevili v zveri in pričarali prvi »uradni« wall of death na festivalu. No, kot se je izkazalo, so bili to le začetki večerne norišnice … (Marko)

Ogenj. Rdeče luči. Satan. Lucifer. Behemoth. Poljski black/death metal velikani so bili eni izmed mojih izbrancev letos. In začelo se je zelo obetavno. Nergal je prišel na oder z baklami, zagoreli so plameni in iz zvočnikov je začel odzvanjati meni najljubši Ov Fire And The Void. Teatralnost in sama izvedba je bila pri Poljakih »on-point«, če se lahko tako izrazim. Pri enemu izmed komadov se jim je na odru pridružil Niklas Kvatforth (Shining), za zadnji komad pa so si nadeli maske aktualnega albuma The Satanist. Nad samo izvedbo tako res nimam pripomb, žal pa je grenak priokus pustil precej slab zvok, in zame se je ponedeljek tako končal z mislijo: »F***, spet bo 'mel 2nd stage boljši zvok kot glavni oder« (kar pa je sicer postala že kar tradicija). (Tina)

Za zaključek prvega dne so poskrbeli Diamond Head. Legende novega vala britanskega heavy metala večina ljudi pozna po komadih, ki jih je kasneje prirejala Metallica (Am I Evil, It's Electric), in lani nas na festivalu Bang Your Head niso preveč navdušili, to pot pa je bilo drugače. Odličen zvok, udarna setlista in publika, željna žuranja, so poskrbeli, da je končna ocena nastopa več kot pozitivna. (Grega)

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
31. 7. 2015Metaldays 2015, 5. dan / Reportaže
8. 11. 2001Behemoth / Carpathian Forest / Khold / Reportaže
8. 8. 2019MetalDays 2019, 4. dan / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 12. 2019
Eluveitie / Lacuna Coil / Infected Rain
Reportaža
9. 12. 2019
Vulvathrone Release Party
Reportaža
9. 12. 2019
Cult Of Luna / Brutus / A. A. Williams
Reportaža
4. 12. 2019
Winter Days of Metal 2019, 3. dan
Reportaža
3. 12. 2019
Winter Days of Metal 2019, 2. dan
Reportaža
2. 12. 2019
Winter Days of Metal 2019, 1. dan
Reportaža
25. 11. 2019
Svarunova noč XIX
Reportaža
25. 11. 2019
Godspeed You! Black Emperor / Mette Rasmussen
KONCERTI & FESTIVALI
16. 12. 2019
Numenorean, Gaerea, Grob
Center mladih Koper
19. 12. 2019
Iron Median
Channel Zero, Metelkova, Ljubljana
19. 12. 2019
KoD: Morost, Sarcom, Brutart
Orto Bar, Ljubljana
20. 12. 2019
Ways Of A Heretic, Drobovina, Relentless Youth
Orto Bar, Ljubljana
20. 12. 2019
Kaoz, Cowboys From Hell
Figa Rock Bar, Izola
20. 12. 2019
ManiFest: Sitis, Hellcrawler, Left To Starve, Iamdisease
AKC Attack, Zagreb, Hrvaška