Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

5. 8. 2019

MetalDays 2019, 1. dan

Tolmin, Slovenija / 22. 7. 2019

Satan spušča se v dolino, ker Sočo si je zopet zbral. Natočil si bo čisto vino in z metalci proslavil. Metaldaysi res so super, najbolj so zakon, so festival. Ulice spet bodo črne, zato v Tolminu zopet molijo. (Klik za komad!)

Letošnjo reportažo namenoma začenjam s temi stavki, saj perfektno opišejo tokratno škandalozno popotresno dogajanje v Tolminu, ki ga je nam, dolgolasim satanistom, zakuhal vsemogočni. (Again, klik!)

Romanje v meko črnega, satanističnega in težkokovinskega sem začela v petek, ko me je okoli osme ure zvečer že presenetila stalnica, a tokrat v kar večjih razsežnostih. Na vhodu festivala ni bilo tiste lepe vrste metalcev, ki ob ohlajanju s pivom čakajo na zapestnico, ker so bili vsi že v kampu. Ponovno se sprašujem, kaj je namen »predčasnega« prihoda v petek, če pa 75 % obiskovalcev v Tolmin pride že v torek ali sredo. Sicer smo brez večjih težav dobili stalno lokacijo šotorjenja zadnjih štirih let, ki je v neposredni bližini Hoferja, pa še jekleni konjiček mi straži šotor in varuje lastnino. Nekateri imamo pač raje bližino Tolmina in trgovine, pa morda tudi malenkost več tišine. Bi pa kar na tej točki žal okarala organizatorje – predčasen prihod – topli oz. EDINI tuši le na vsem znani lokaciji. Pri ulici Pod Brajdo, kjer pa so postavili splakljive WC-je (na katerih je bila prvotno nalepka oz. smerokaz za tuš), so se pa le-ti odklenili šele v nedeljo popoldne. Če so tokrat res odlično skrbeli za čiščenje »sekretkotov«, so bili pa splakljivi WC-ji na dotični lokaciji katastrofa. Napaka na cevi je poskrbela za zamašitev ene izmed školjk že prvi dan, do konca tedna popravila nismo doživeli. Prav tako je tudi obveljalo pravilo – bring your own toilet paper. V čast temu, da naj bi zaradi gradnje ceste skozi prizorišče prihodnje leto imeli svoj dragi festival še zadnjič na tej lokaciji, bom verjetno kampirala tudi takrat. Sicer pa bi bilo treba dobro premisliti o najemu sobe. Kajti ko te ob desetih zjutraj pozdravi 35 stopinj in ti hoja do tušev, tuširanje in hoja nazaj ne pomenita skoraj nič, se začneš zavedati, da si res v peklu. Prosim, še ne dolgo nazaj so bili tuši tudi pri stranskem vhodu v kamp ob pokopališču. Postavite jih tja ali pa Pod Brajdo in nam naredite uslugo.

Petkov večer smo tako preživeli v kampu, sobotni dan pa v večini v objemu Soče (ki je tokrat imela kar okoli 18 stopinj!!!). Ob potovanju v družbi samoroga, race, zmaja in pava nas je rahlo ustavil nastop domačih Inmate, ki so ob priložnosti k sodelovanju povabili nekdanjega vokalista Roka Miklavžino. Kar sem povedala tudi njemu, napišem še tukaj. Ta zasedba je najboljša, ki jo lahko imajo. Rokova energija in growli ter Markovi clean vokali pašejo skupaj kot ata na mamo. Instrumentalni del zasedbe pa je res lepo uigran in skupaj sestavljajo pravo energijsko bombo. Upam, da bom fante lahko še kdaj ponovno videla v takšni zasedbi, ker je res tista legendarna. V nedeljo je vročina že res začela pritiskati in žal volje in energije za odhod k newcomers odru ni bilo.

PONEDELJEK – LEMMY STAGE

Za uradno otvoritev festivala na velikem odru so poskrbeli irski doom/sludge metalci Ten Ton Slug, ki so me privabili k švicanju pred oder predvsem zaradi intervjuja, ki sem ga z basistom opravila v četrtek. Sicer pa gre za zasedbo, ki težak, sluzast in temačen doom/sludge ovija v death metal. Za to je kriv predvsem vokal, a po pravici povedano je ravno zaradi tega vse skupaj zvenelo zelo veliko bolj kot old-school death, kar pa mi je osebno tudi veliko ljubše. Zasedba, ki ima za sabo demo, dva EP-ja in live album, je svojo nalogo opravila odlično. Več o fantih in njihovem 10-tonskem slinarju boste lahko prebrali v intervjuju, ki bo objavljen v prihodnjih dneh. (Tina)

Kljub zares zgodnjemu prihodu v Tolmin letos smo staruharji svojo obbazensko pozicijo zavzeli že v petek, se je MetalDays zame začel šele v ponedeljek z nastopom Lucifer. Nemško/švedsko/nizozemska zasedba že nekaj let navdušuje ljubitelje starošolskega hardn’n’heavyja širom Evrope, pri čemer se seveda »šlepajo« tudi na mit in lik Nickeja Andressona, švedske legende, ki ga poznamo iz bandov Entombed in Hellacopters, pri Lucifer pa skrbi za bobne. Lucifer so nastopili ob njim neprijazni sončni uri, ki doom’n’rollu, ki gradi na mističnosti in atmosferi, vzame kar nekaj čara, kljub temu pa izvedli soliden nastop. Vokalistka in Nickejeva žena Johanna Sadonis je z ekipo poizkušala prenesti svoj Lucifer feeling na občinstvo, ki se je zbralo v solidnem številu glede na peklensko vročino, a kljub korektni izvedbi je nekaj manjkalo. Nekaj, kar je bilo prisotno lani, ko smo jih lahko videli kot predskupino Darkness na Faak am Seeju, ko so nastopili ob bolj primerni večerni uri. Vseeno pa ekipi kapo dol, da so lahko v tej vročini nastopali v dolgih resastih jaknah, mantra "vse za image" jim očitno ni tuja. Nekako soliden, a vseeno mlačen uvod v odličen teden. (Šujo)

Zame so bili prihodnji interesanti Alien Weaponry (čeprav so se tudi Lucifer iz zavetja kampa in sence slišali odlično). Novozelandski mulci, ki so se Evropi prvič predstavili ravno lani v Tolminu, so letos zasedli glavni oder. Trojica je ponovno pokazala neizmerno energijo, žal pa sem dobila občutek, da je oder nekako prevelik za njih. Pogrešala sem neko dodatno dogajanje na odru, kljub uvodni haki, ki smo jo slišali in videli izvesti s strani bobnarja. Prvič so me res navdušili. Zdaj drugič so sicer pokazali profesionalnost, predstavili so nam klasične stare komade in tudi nova singla Blinded in Ahi Ka, a sem nekako skrito pričakovala več. Nekaj ekstra, neko češnjico na vrhu torte. Dobila pa sem skoraj identičen nastop kot lansko leto. (Tina)

Alien Weaponry so bili zame neznanka, lani jih nisem ujel, ampak ob vsem hypeu okrog banda sem se odločil, da si jih ogledam. Folk je bil očitno napaljen, takoj ko je mladi trio stopil na oder, se je začelo glasno pozdravljanje, moshanje in čupanje. Folk je noter, band tudi, okej. Pa glasba? No, tu pa po mojem mnenju mladcem konkertno primanjkuje. Alien Weaponry namreč zvenijo kot zadnji albumi Sepulture z Maxom, ki jih zmešaš s kakim riffom Pantere, ritmom System of a Down in ščepcem Slipknot. Vse torej slišano in prežvečeno, ampak očitno dovolj v preteklosti, da lahko mladino z udarnim in svežim nastopom prepričaš. Lepo je bilo videti divje angažirano publiko, a ker sem za brezglavo moshanje prestar in predebel, bi si v prihodnosti želel od banda nekoliko več izvirnejše, bolj zanimive glasbe (Šujo).

Sem se pa toliko bolj energijsko sprostila ob nastopu Angležev While She Sleeps. Fantje so v začetku pomladi izdali album So What?, s katerega smo slišali dva komada. Setlista je bila sestavljena iz best-of komadov trenutne diskografije in energija je bila na vrhuncu. Skozi celoten teden so imeli vsi predstavniki metal/deathcora zelo dobro podporo s strani publike in tudi WSS niso izstopali, saj so, kot je pri takem bandu pričakovati, oddajali neizmerno energijo. Kljub vročini se je pred odrom zbralo lepo število ljudi, člani banda na odru so bili kot na trampolinu, kitarist pa se je z napisom »in the end it doesn´t even matter« posvetil preminulemu Chesterju iz Linkin Park. Edina stvar, ki mi je dala misliti skoraj celoten koncert, je bil »ta nou« vokalist, ki mi je bil neizmerno znan. No, proti koncu so stvari postale kristalno jasne, kajti v času turneje Loza nadomešča Scott Kennedy (Bleed From Within). Niti nisem prepričana, če sem WSS kdaj prej že videla, vem pa, da so zasedli prvo mesto v skupini ponedeljkovih nastopajočih. (Tina)
Setlista: You Are We, Anti-Social, Brainwashed, Civil Isolation, Haunt Me, Four Walls, The Guilty Party, Silence Speaks, Hurricane.

Za njimi so nastopili Neurosis, ki pa so pravi predstavniki doom/sludgea, ki pa mene osebno žal ni pritegnil. Prisluhnila sem dvema komadoma, ki sta bila odigrana odlično, vendar pa mi žanrsko kljub vsemu žal ne odgovarjajo. (Tina)

Za mnoge so vrhunec večera predstavljali Arch Enemy, s sedaj že niti ne več tako svežo vokalistko Alisso White-Gluz. Kljub temu, da sem imela pred njihovim nastopom intervju z Michaelom Amottom, ki pravi, da so dvomili v uspešnost banda po odhodu Angele Gossow, a da so zdaj še boljši kot prej, sama žal v to dvomim. Prvič sem jih z Alisso videla v Wacknu prejšnje poletje, a me niso navdušili. In žal tudi tokrat ni bilo tako. Ja, Alissa je prava lepotica za pogledati, tako za moški kot ženski del publike. Ima neverjetne outfite, ki dvigajo prah in škandale. Žal pa je tokrat precej generičnemu nastopu botroval klasični slabši zvok na odru, pa tudi energija ni bila tista prava. Jeff Loomis živi v svojem svetu, medtem ko se Amott trudi poslati del energije s publiko. Žal nekega odziva ni bilo, pa tudi pred odrom se ni nabralo toliko ljudi, kot je bilo pričakovati. Ko sem slišala tiste klasične komade, kot so We Will Rise, Nemesis, Dead Eyes See No Future ter My Apocalypse, mi je sicer kri pognala malenkost hitreje po žilah, žal pa veliko več od tega ni bilo. Nekako imam občutek, da so se Arch Enemy zaprli v svojo cono udobnosti, iz katere ne bodo šli, notri so le spustili Alisso z njeno lepoto (vokal pa je žal veliko bolj izkoriščala pri predhodnikih The Agonist) ter Loomisa, ki tu pa tam postreže s kitarsko solažo. (Tina)
Setlista: The World Is Yours, Ravenous, War Eternal, The Race, My Apocalypse, You Will Know My Name, Under Black Flags We March, Dead Eyes See No Future, The Eagles Fly Alone, First Day In Hell, As The Pages Burn, No Gods, No Masters, We Will Rise, Jeff Loomis kitarski solo, Snow Bound, Nemesis, Fields Of Desolation.

Za razliko od večine sem svoje rajanje ob sotočju pričel šele v ponedeljek. Posledično sem večji del dneva porabil za tisto uvodno sprostitev in aklimatizacijo – torej, pivo. Šele ko je padel mrak, sem svoja ušesa nekoliko bolj našpičil ter se odpravil na težko pričakovane Arch Enemy. Zadnjič smo jih lahko spremljali slabi dve leti nazaj v Cvetličarni v sklopu promocije njihovega zadnjega albuma, »Will To Power«, ki me ni ravno prepričal. Tako sem danes pred nastopom imel le eno željo – naj ne bo spet pol nastopa obarvanega s tem repertoarjem. Na mojo žalost pa ni bilo tako. Če izvzamemo tiste standardne in pričakovane hite, so se Švedi tudi tokrat zelo nagibali k zadnjima izdajama. Kar je po eni strani tudi logično, saj se jim je takrat pridružila njihova nova muza na vokalih in verjetno želijo dati novemu obdobju večji poudarek. A kaj ko v tem obdobju delujejo zelo mehko in za moje pojme pod pričakovanji. Podoben je bil odziv publike, ki ob redkih izjemah ni pokazala nekega pretiranega sodelovanja. Še za skoraj največjo popestritev je povzročil reševalni kombi, ki se je moral med koncertom prebijati skozi šavje poslušalcev. A ni bilo vse tako slabo. Kot vedno so Alissa in ostala druščina celoten nastop izpeljali na visokem nivoju, nabitem z energijo. Ekipa deluje kot dobro podmazan motor in se ne daje motiti zaradi nekoliko slabše odzivnosti. In ko sem že ravno mislil, da si bom skozi celoten koncert le pasel oči na Alissi in solažah, dobim eno lepo presenečenje. Under Black Flags We March je bil tisti bombonček, pri katerem se mi je odtrgalo in rešilo celotno zadevo. Bila je ravno pravšnja brca v rit, da sem lahko potem z določeno navdušenostjo pospremil preostali del nastopa. Tokrat naj vam še bo, Arch Enemy. A v prihodnje ena sladkarija ne bo več dovolj. (Marko)

PONEDELJEK – BOŠKO BURSAĆ STAGE

Pri drugem odru sem se danes ustavila zgolj pri dveh bandih. Prvi so bili Rolo Tomassi, moderni progressive metalci s prijetno deklino na vokalu. Zasedba igra neko mešanico mathcora (ki je tudi osnova), post-hardcora, alternativnega rocka in progressive metala in ravno ob mojem prihodu pred oder so igrali komad, ki je vseboval mešanico prav vsega. In v prvih nekaj minutah me niso prepričali. Vse je bilo preveč zlomljeno, kričanje vokalistke Eve Spence se je zdelo nesmiselno in neurejeno. A že po nasledniku so me prepričali, da ostanem do konca. Njihova glasba je res mešanica mnogih bolj ali manj modernih zvrsti, ki pa ob primerni ureditvi odlično pašejo skupaj. Prav tako kombinacija growla in cleana ter energija na odru dokazuje, da gre kljub morda malo manj privlačnem in na sceni omenjenem imenu za odličen band, ki je bil vreden ogleda. Sicer pa so fantje in dekle izdali že pet albumov, delujejo pa 11 let. Vsekakor zasedba za preveriti bolj podrobno! (Tina)

Za zaključek prvega uradnega dne festivala so poskrbeli švedski death metalci Necrophobic, katerim sem prisluhnila ob večerji iz Buritto kartela. Švedske death metal rojake poznam bolj po veličini imena in to je bil tudi edini razlog, da si jih pogledam. Za tisto kljukico na seznamu. Žal me tako buritto kot band niso prepričali do te mere, da bi ostala do konca koncerta, je pa bilo takrat kristalno jasno, da bodo poleg lastne kuharije naš tedenski meni sestavljale pice iz Pizza Fabrke in ponudba indijske restavracije Maharaja. O cenah pijače seveda ne bomo govorili, smo si pa že prvi dan privoščili jumbo koktajl ali dva. Tudi pivo je kar teklo, a ob vročini, ki so jo napovedali, smo se kmalu začeli zavedati, da bo voda naš najboljši prijatelj. (Tina)

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
16. 8. 2019Arch Enemy / Intervju
30. 7. 2015Metaldays 2015, 4. dan / Reportaže
27. 7. 2015Arch Enemy / Novice
8. 5. 2015Arch Enemy, Unearth, Drone / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 3. 2024
Cryptopsy / Atheist / Monastery / Almost Dead
Reportaža
8. 3. 2024
Paranoid Live: Phil Campbell & The Bastard Sons
Reportaža
26. 2. 2024
Voltumna / Taste Of Plague
Reportaža
21. 2. 2024
Kataklysm / Fleshgod Apocalypse / Stillbirth
Reportaža
13. 2. 2024
Tribute to Paranoid 25: Eruption / Dickless Tracy
Reportaža
12. 2. 2024
KHNVM / Damnation
Reportaža
6. 2. 2024
Hoba / Woygn / Ayd
Reportaža
5. 2. 2024
Stone Horns / Terminal Disease
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj