Metalfest Vienna 2002

V pestro ponudbo poletnega metalsko – festivalskega dogajanja so se letos resneje vključili tudi Avstrijci. Poleg junijskega festivala s Slayer in In Flames so pri Rock The Nation poskrbeli še za en festival, s še boljšo ponudbo, Metalfest Vienna. 24. avgust po eni strani ni bil najbolj posrečen datum, saj se je prekrival z zadnjim dnem Summer Breezea, po drugi strani pa so organizatorji lažje pripeljali bande, ki so tam nastopili v četrtek ali petek. Ti sploh niso bili redki – Charon, Edguy, Tiamat, Hypocrisy in Nightwish so na Dunaj prispeli direktno s festivala Summer Breeze.
Kraj dogajanja je bil dobro znan dunajski klub Arena, z dvema odroma: veliki bandi so nastopali zunaj, na velikem odru, v klubskem prostoru pa so svojo priložnost dobili manjši bandi. Skratka, vse je bilo urejeno kot je treba, tudi z zelo zmerno ceno vstopnice (36 oz. 38 evropskih) in spodobno (pre)dolgo kolono pred blagajno. Začetek je bil napovedan za zgodnjo, drugo popoldansko uro.
Kot se je izkazalo kasneje, so s tem mislili resno in nekaj minut kasneje so se na odru že pojavili Charon, novejši finski band, katerih gothic metal je živahen in rockersko obarvan. Fantje so bili vsekakor živahni, malo manj pa publika, ki je po večini še poležavala na travniku. Vendar kakorkoli, Charon so se na odru zelo dobro izkazali: cel band je deloval kot dobro delujoča celota, vokalistu je vloga frontmana pisana na kožo… Skratka, vse skupaj so izvedli zelo dobro.
Njim so s tršimi zvoki sledili Dew-Scented, nemški thrash/death metalci, ki so po zaslugi zadnje, odlične plošče Inwards dobili opaznejše mesto na evropski metal sceni. Tudi oni so imeli zahtevno nalogo spraviti publiko pokonci, v to so nekako prepričali kakšnih 100 ljudi. Njihov nastop je bil po zgledu old school thrashiranja, udarili so na polno. Slaba stran njihovega nastopa je bil zvok, kar nekako premlačen in premalo agresiven za band, kot so to Dew-Scented.
Hollenthon so bili edini domačini, ki so na festivalu nastopili na glavnem odru. Band Martina Schirenca, ki ga gotovo poznate iz Pungent Stench, je odigral “best of” pesmi z obeh doslej izdanih albumov in bil odlično sprejet s strani publike, ki jo je bilo pod odrom veliko več kot pri prvih dveh bandih. Kljub temu, da so uporabljali sample (z orkestrom seveda niso mogli nastopiti), so pokazali, da so eden najboljših avstrijskih bandov tudi na odru.
Edguy so stilsko najbolj izstopali od ostalih in zato pod odrom tudi ni bilo take množice, kot je pri mladih Nemcih že običajno. Tobi si je dolgo prizadeval, da je na noge spravil tudi sedeče na travniku, bolj uspešen pa je bil z ženskami, saj mu je ena kar priletela v naročje (glej Galerijo). Edguy so postali že pravi koncertni band, njihov nastop je bil zelo dober, a se vseeno ne more primerjati z zmagoslavnim v Wacknu. Tu je bilo je veliko manj publike, slabši odziv, pa še manj pesmi so odigrali: Falling Angels, Babylon, Tears Of A Mandrake, Headless Game, Avantasia in Out Of Control.
S Sodom smo prišli na račun ljubitelji pravega metala. Tom Angelripper & Co. so pred že kar dobro napolnjenim prizoriščem postregli z enim klasičnih Sodom nastopov. Band je bil v dobri formi in se trudil na odru dati vse od sebe, vendar je do popolnosti manjkalo nekaj malenkosti, ena izmed njih je bil nedvomno tudi nekoliko slab zvok. Kljub temu smo lahko uživali v podobni set listi, kakršne smo bili deležnih na ostalih njihovih nastopih po M-16. Z novegal albuma smo slišali Among The Weirdcong in M-16, s samega začetka zgodovine banda so odigrali Outbreak Of Evil, Witching Metal in Blasphemer, poleg tega pa seveda še Wachturm, brez The Saw Is The Law nikakor ne gre, Die Stumme Ursel, Remember The Fallen, Eat Me!, itd. Priredbe Ace Of Spades smo se na njihovih koncertih že kar navadili, seveda pa so se morali vrniti za podaljšek.
Ko so Sodom končali svojo vojno, smo imeli priložnost uživati ob nežnejših tonih, za katere so poskrbeli Tiamat. Tiamat so se odrezali nad pričakovanji, sploh kar se tiče dvomov, kako bodo njihovi novi komadi zveneli na odru. In prav komadi z zadnjega albuma Judas Christ so sestavljali skoraj pol nastopa; zaigrali so The Return Of The Son Of Nothing, So Much For Suicide, Vote For Love, Love Is As Good As Soma, Angel Holograms in I Am In Love With Myself, ostali del nastopa pa je seveda pripadel njihovim starejšim klasikam. Tiamat so svoj nastop izpeljali nadvse dobro in uigrano, pri igranju na odru pa niso pozabili niti na najmanjše detajle.
Bolj ko se je festival bližal koncu, bolj živahno je postajalo. S Hypocrisy, ki so nastopili kot predzadnji, se je vse skupaj samo še stopnjevalo. Nikakor niso razočarali – njihov nastop je bil popoln, zvok odličen, prav tako pa tudi vzdušje. Najboljši koncert Hypocrisy izmed vseh treh, ki smo jih videli do sedaj. Izbor komadov je bil tak kot ste ga lahko slišali že v Wacknu – težko bi začeli boljše kot z The Gathering in seveda nadaljevali z Roswell 47, kateremu je takoj sledil Pleasure Of Molestation. Z novega albuma smo slišali tri komade (Don’t Judge Me, Public Puppet in Destroyed), poleg tega pa seveda še Penetralia, The Final Chapter, Apocalypse, Until The End… Skratka, Hypocrisy so poleg v studiu lahko odlični tudi v živo!
Za vse, ki so pred dveletnim odmorom želeli videti Nightwish v živo, je bila to v bistvu zadnja možnost. Da so Tarja & Co. zelo popularni tudi v Avstriji, je bilo v tisti uri in četrt jasno videti. Končno pa je bilo videti tudi bolj “razgaljeno” Tarjo, ki je bila zaradi svoje oprijete črne usnjene obleke deležna še več poželjivih pogledov kot ponavadi. Vsi na odru so bili zelo razpoloženi, Tarja je odpela odlično, Tuomas, Jukka in Emppu so bili aktivni kot vedno, Marco, ki je Tarji tudi pomagal pri vokalu, pa že na pogled deluje kot “beast” banda. V set listi velikih sprememb glede na nastop v Balingenu ni bilo, presenečenje pa je gotovo bila pesem 10th Man Down. Ne bi pa bilo slabo, če Sacrament Of Wilderness ne bi bila “osamljena predstavnica” Oceanborn albuma. Fanatični publiki, ki je spremljala njihov nastop (vključno z dodatkom Sleepin Sun, Wishmaster), je gotovo žal prihajajočega odmora v karieri Nightwish.
Set lista Nightwish: Bless The Child, End Of All Hope, Come Cover Me, The Kinslayer, Dead To The World, Deep Silent Complete, 10th Man Down, Sacrament Of Wilderness, Slaying The Dreamer, Beauty Of The Beast, Over The Hills And Far Away, Sleeping Sun, Wishmaster.
Kot je že omenjeno na začetku, so bandi nastopali tudi v klubskem prostoru. V glavnem so to bili domači gothic, death, black metal bandi, kot recimo Visions Of Atlantis, Darkwell, Sanguis, Seeds Of Sorrow, Vargsriket, Tanqeray, Olemus, Vanitas, Impurity. Odziv in obisk pri posameznih bandih je bil zelo različen, prizorišče pa so najbolj napolnili Visions Of Atlantis in Vanitas. No, tem bandom nismo posvečali preveč pozornosti, za nas sta bila veliko bolj zanimiva edina tuja banda, ki nista nastopila na odprtem. Svoj premierni avstrijski nastop so doživeli naši Prospect, drugi za nas zanimiv band pa so bili After Forever. Nizozemci so po kvaliteti gotovo sodili na glavni oder. Prikazali so res odličen nastop, ki ga je vodila izjemna pevka Floor Jansen, ki si je poleg fenomenalnega vokala simpatije nabrala tudi zaradi (izgleda in) zelo energičnega nastopa; kljub temu, da je bila v visokih petah, je slemala kot kak death metal frontman. Težave jim je povzročal premajhen oder in slabši zvok. Ko boste imeli možnost, si After Forever le poglejte v živo.
Prospect so nastopali ob najbolj neprimernem trenutku, istočasno kot Nightwish. A kljub temu da so Finci končali predčasno, ni veliko ljudi zavilo še na preostanek nastopa Ljubljančanov. Nekaj jih je vseeno bilo, tudi Avstrijcev. Med njimi pa so našli tudi kakšnega novega simpatizerja oziroma simpatizerko. Bilo je nekaj tehničnih težav, mogoče tudi treme, a s trojčkom (Paranoid/Two Minutes To Midnight/Pull Me Under), instrumentalom Orient Express, Man Who Walks Alone, Running Away itd. so dobro opravili svoje delo; še posebej ob dejstvu, da je bil to šele njihov drugi nastop z novim pevcem Robijem, ki s svojim videzom predstavlja pravi kontrast ostalim štirim. Prospect imajo vsekakor pravi pristop in zato upamo, da bo obveljal njihov vzklik na koncu: “See you next time Vienna”.
Festival se je končal okrog 23. ure. Prekmalu, jasno da! Pogled na prizorišče, polno praznih kozarcev, je bil samo še dodaten dokaz, da smo se imeli odlično. Kot smo izvedeli iz najnovejših novic, naj bi Metalfest Vienna postal tradicionalni dogodek. Za naslednje leto namreč napovedujejo kar dvodnevni festival, 30. in 31. avgusta 2003.

Fotografije so poslikane s filmi Fuji.