REPORTAŽE

23. 2. 2018

Metallica / Kvelertak

Unipol Arena, Bologna, Italija / 14. 2. 2018

Kako preživeti dan zaljubljencev? Seveda v družbi dobre glasbe. Povsem jasno mi je, da boste nekateri ob tej izjavi v kombinaciji z naslovom namrščili obraz, toda osebno pač spadam v skupino ljudi, ki jim je Metallica še zmeraj všeč, čeravno ironično to ni več čistokrvni metal band. Nekaj misli na to temo sem že razvil med recenziranjem aktualnega albuma Hardwired... to Self-Destruct, zaradi česar se na tem mestu ne bom ponavljal, temveč bom zgolj izpostavil, da je ta dovolj všečen, da me je pritegnil na ponovni obisk Metallice v živo. Ker naj bi bila turneja, ki traja z vmesnimi prekinitvami že od lanskega septembra, že dolgo razprodana, sem bil še toliko bolj vesel, da sem uspel še kupiti eno izmed zadnjih vstopnic za njihov koncert v Bologni.

Pot do Unipol Arene je bila dolga, pestro vremensko obarvana in polna različnih dogodivščin, kakor je to v navadi, ko se človek z avtobusom, polnim metal navdušencev, odpravi na takšno potovanje. Zato sem bil še toliko bolj vesel, da smo še pravočasno prispeli na kraj dogodka, kjer so nas kot predskupina sprejeli norveški Kvelertak. Gre za senzacijo na svetovni glasbeni sceni, gre za band, ki je pred slabimi štirimi leti nastopil v avstrijskem Gradcu pred približno 200-glavo publiko, nakar je začel konkretno rasti. Da gre za izvenserijski band, je žirija, ki podeljuje norveško glasbeno nagrado spellemannprisen, zaznala že po bandovem prvencu Kvelertak in mu leta 2011 podelila naslov najboljšega rock banda in najboljšega novega banda. Toda tukaj se lovorike nikakor še niso končale; po drugem albumu Meir je leta 2014 sledila še nagrada za najboljši metal band in temu še vzpon, ki sem ga že omenil, kajti sledila je turneja z največjim thrash metal bandom, Slayer, pičla tri leta kasneje pa torej nastop z največjim metal bandom.

V tem času se band oziroma njegovi člani niso kaj dosti spremenili. Po predlanskem albumu Nattesferd, ki me osebno ni kaj prida pretresel, ostaja šesterica še naprej razigrana, vesela in zmeraj nasmejana. Kako tudi ne, ko pa jim očitno gre vse kot po maslu. Takšen je bil tudi njihov nastop, v okviru katerega so se v glavnem osredotočili na drugi album Meir, s prvega postregli z največjimi hiti, medtem ko so se dotaknili aktualnega ravno dovolj, da so ga predstavili z dvema komadoma. Očitno se band dodobra zaveda priljubljenosti drugega albuma in hitov, kot sta Bruane Brenn in istoimenski Kvelertak, ter dejstva, da je aktualni album kljub vsemu trudu izpadel nekoliko bolj medlo. In dejansko je komad 1985 tudi v živo izpadel manj prepričljivo kot recimo oba omenjena hita, ki sta dosti bolj energična in nastopu Norvežanov tudi bolje pisana na kožo.

Norvežani so pokazali, da se na velikem odru, kjer se lahko dosti gibljejo in na splošno skačejo ter norijo, počutijo povsem udobno. Škoda le, da jim ni bil zvok bolj naklonjen, saj so nepoznavalci banda tarnali nad tem, da skorajda niso vedeli, o čem poje pevec. No, tega tako ali tako zaradi besedil v norveščini ne bi razumeli, bi pa vsaj imeli možnost, da sami ugotovijo, v katerem jeziku se band sporazumeva s publiko.
Setlista Kvelertak: Åpenbaring, Bruane Brenn, Mjød, 1985, Berserkr, Evig Vandrar, Ulvetid, Blodtørst, Månelyst, Kvelertak.

Po konkretnih 40 minutah nastopa so Kvelertak vidno zadovoljni in navdušeni že drugič v tem tednu zapustili oder Unipol Arene. Nato je sledilo čakanje. Čakali smo še kar nekaj časa po tem, ko je bil oder za velikane Metallica že pripravljen. Čemu smo čakali, ne vem. Z vsega skoraj enourno zamudo od napovedanega začetka koncerta je potem zazvenel že vsem poznani uvod The Ecstasy of Gold, s stropa so se spustili kockasti ekrani in uživali smo lahko v kratkem vesternu, preden je zazvenel še uvod v komad Hardwired in so skorajda na dosegu roke pred nami stali Hetfield, Ulrich, Hammett in Trujillo. Zakaj skorajda na dosegu roke? Predvsem iz tega vidika se splača obisk Metallice na njihovi trenutni turneji, saj je oder postavljen na sredino dvorane, člani banda pa se ves čas gibljejo od enega do drugega mikrofona, ki so postavljeni v krogu po celotnem odru. Razen Ulricha, ki je s svojimi bobni pozicioniran na sredini odra, je obiskovalec tako ves čas v neposredni bližini ostalih članov. Tako od blizu Metallice zagotovo še večina obiskovalcev ni videla, kar je vsekakor dobrodošla izkušnja.

Spet manj dobrodošla je bila okoliščina, da je težko uglasiti band, ki igra na sredini dvorane, medtem ko zvočniki kažejo v vse strani. Ker gre za Metallico, katere komade tako ali tako vsi poznamo, se med njihovim nastopom seveda nismo spraševali, o čem Hetfield poje, vendar je zvočna izkušnja, vsaj pri meni, kljub vsemu poskrbela za kar konkretno grenak priokus. Grenak priokus zaradi zvoka je zagotovo popravil band sam, in sicer s svojim odnosom. Četverica nikakor ni izkazovala kakršnih koli znakov zvezdništva, Hetfield je s svojimi nagovori bil celo že tako osladen, da bi skorajda zardel. In ker je bilo valentinovo, sta nam Hammett in Trujillo v duetu naklonila pesmico v italijanščini, ki pa je bila resnično nepotrebna. Toda Italijani so jo z veseljem sprejeli in resnici na ljubo – če bi nastopili v Sloveniji in se na ta način potrudili z neko slovensko pesmijo, bi tudi mi bili nadvse navdušeni nad to gesto.

A gremo dalje, konkretno z zaigranimi komadi. Na tokratni dvoranski turneji je seveda v ospredju aktualni celovečerec, s katerega smo slišali kar 7 komadov: med njimi razumljivo naslovnega, osebno najbolj všečnega Moth into Flame, med katerim smo lahko nad bandom opazovali igro lučk, ki so predstavljale leteče molje, in epskega Halo on Fire. Tisti, ki so od Metallice vajeni trših prijemov, so morda pogrešali Lords of Summer, a namesto tega smo prejeli Spit out the Bone, kar je tudi bilo povsem zadovoljivo.

Po drugi strani igrajo Metallica tudi dosti starih komadov, katerih izbor se razlikuje od nastopa do nastopa. To je zagotovo pozitivna okoliščina za vse tiste, ki so v Bologni obiskali oba nastopa. Glavnina komadov je sicer del bandovega železnega repertoarja, novi pa so bili recimo komadi, kot so Fuel, Whiskey in the Jar ter zame največje, pozitivno presenečenje Of Wolf and Man.

Navedeno priredbo in valentinovo presenečenje bi lahko band za moj okus izpustil brez težav in s tem nekoliko skrajšal skorajda dve uri in pol dolg nastop, saj sem bil kakšnih petnajst minut pred polnočjo že konkretno izčrpan, zaradi česar sem med predzadnjim Nothing Else Matters skorajda stoje zaspal. Po drugi strani bi zdaj na tem mestu gotovo tarnal, če balade ne bi slišal. Zaključim lahko torej z mislijo, da je bilo naporno, a na dolgi rok bodo o koncertu zagotovo prevladali pozitivni spomini, ob naslednji turneji pa me bodo spet zasrbela stopala in spet bom iskal datume njihovega nastopa nekje v bližini.
Setlista Metallica: The Ecstasy of Gold, Hardwired Intro, Hardwired, Atlas, Rise!, Seek & Destroy, Of Wolf and Man, The Day That Never Comes, Now That We're Dead, Confusion, For Whom the Bell Tolls, Halo on Fire, Whiskey in the Jar, Fuel, Moth into Flame, Sad But True, One, Master of Puppets, Spit out the Bone, Nothing Else Matters, Enter Sandman.

SORODNE VSEBINE:
22. 8. 2011Metallica / Novice
6. 7. 2015Alfahanne / Novice
28. 5. 2012Metallica / Novice
14. 9. 2012Metallica / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
20. 8. 2018
WOA 2018 – potovanje v Wacken s Corduro
Reportaža
9. 8. 2018
Iron Maiden / Tremonti / Rhapsody Of Fire / The Raven Age
Reportaža
7. 8. 2018
Metaldays 2018, 5. dan
Reportaža
6. 8. 2018
Metaldays 2018, 4. dan
Reportaža
3. 8. 2018
Metaldays 2018, 3. dan
Reportaža
2. 8. 2018
Metaldays 2018, 2. dan
Reportaža
1. 8. 2018
Metaldays 2018, 1. dan
Reportaža
23. 7. 2018
Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2018
KONCERTI & FESTIVALI
20. 8. 2018
Grave Desecrator
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
22. 8. 2018
Opium Lord, Inhibis
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
23. 8. 2018
Kaltenbach Open Air 2018
Spital am Semmering, Avstrija
23. 8. 2018
Morost, Maskardh, Samperium
Swenak, Idrija
23. 8. 2018
Dying Fetus, Toxic Holocaust, Goatwhore, Venom Prison
((stereo)), Celovec, Avstrija
24. 8. 2018
Challenger
Trnfest, Ljubljana