Milking The Goatmachine / Mephistophelian / Vasectomy

Nemška death/grind zasedba Milking The Goatmachine, ali po domače Milkingi, slovenski publiki ni neznanka, saj je v naši deželici nastopila že na zadnjih dveh Metalcampih. Tokrat so se kozlički prvič v okviru klubske turneje pri nas ustavili v Gala Hali in pokazali, da je preprost, a dodelan koncept pravi recept za prvokategorni žur. Odličnemu vzdušju sta svoje dodali tudi domači predskupini Mephistophelian in Vasectomy, ki sta utišali dvomljivce v kvaliteto slovenskega death metala.
Da je Prekmurje prevečkrat prezrta regija, so nas opomnili Vasectomy, ki se v nasprotju s standardi rocka in vseh njegovih podzvrsti izogibajo bas kitari. Zakaj taka poteza v death metalu, ki je ena izmed tonsko najnižjih glasbenih zvrsti, najbolje vedo mladeniči (menda še srednješolci) sami. Posledično so žal kitare in bobni precej nepovezani, napake pa očitnejše. Na srečo odru poveljuje Patrik Ritlop, ki je po obnašanju in obraznih mimikah mali Corpsegrinder iz Cannibal Corpse. Globok vokal in primerna komunikacija s publiko sta prepričala večino obiskovalcev. Med nastopom sta bila jasno izražena tudi nestrinjanje z delom odhajajočega premierja in podpora slovenskemu proizvajalcu mleka (kar je seveda referenca na ime headlinerja).
Mephistophelian so Belokranjci, ki so v Ljubljano pripeljali dva glavna izvozna artikla: žganje in šus death metal. Nič od tega ni za mehkužce, sploh pa ne intenzivni ritmi bobnov, basa in kitar. Skupina se je sicer podala v malce progresivnejše vode, ki ne igrajo več na prvo uho, ampak od poslušalca zahtevajo pozornejše poslušanje. Spet smo se pustili prepričati pevcu Deniju, ki za en nastop porabi približno toliko energije, kot je terja en konkretnejši trening v fitnesu. Večino igralnega časa se namreč razmetava po odru in brutalno kruli. Ker imajo Mephistophelian to srečo, da jih že nekaj časa spremlja tonski mojster Luka, so razvili že nekoliko specifičen zvok, kar je ogromen plus za širjenje baze oboževalcev.
Od dveh bandov z vidnima frontmanoma do četverice, kjer pod kozjo masko, kakršne nosi zasedba Milking The Goatmachine, poje bobnar. Verjetno mu niti ni tako težko, saj je njihova glasba preprosta, a dodelana. Milkingi so za svoj zaščitni znak vzeli kozo, ki so jo izkoristili na vse možne načine. Tako vse skupaj deluje naravno, kot da dejansko nekje obstaja narobe svet, kjer kraljujejo koze, ki gojijo ljudi. K temu občutku pripomore tudi nekoliko drugačno gibanje na odru, nekakšen kozji ples, kjer so vsi člani večinoma v kaotičnem in na čase homogenem gibanju. Vse to dopolnjuje speven, nekompleksen in težek death metal, katerega himne so že zlezle pod kožo večini prisotnih. Slišali smo vse od Milk Me Up Before I Go Go, More Humour Than Human in Ding Dong do Surf Goataragua, ki si ga je navdušena Gala Hala izbojevala za konec.
Že pred dogodkom je bilo jasno, da gre za odličen paket, ki pa je presegel celo najvišja pričakovanja, seveda (kot že tolikokrat) tudi po zaslugi organizatorjev Dirty Skunks.