Na današnji dan
1987
Whitesnake izdajo samonaslovljeni album z njihovimi največjimi hiti
NAGRADNE IGRE
Traja do: 11. 4. 2020
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

12. 12. 2011

Moonsorrow / Týr / Crimfall / Hamferð

Menza pri koritu, Metelkova, Ljubljana / 1. 12. 2011

Letošnji prvi decembrski dan je tokrat minil bolj ali manj pogansko obarvan. Na turneji The Dead Tyrants Tour so se v Ljubljani, natančneje v Menzi pri Koritu, ustavile štiri skupine, ki jim doma zima vlada že nekaj mesecev. Namreč dve finski skupini ter dve s Ferskih otokov. Naj najprej izpostavim dejstvo, da se Ferski otoki s svojimi petdeset tisoč prebivalci resda ne morejo pohvaliti z velikim številom alternativnih glasbenih skupin, a vendar je teh nekaj zelo dobrih.
Hamferð je prva takšna skupina, ki igra doom metal in zato nekako na prvi pogled ni spadala v paket, vendar je že po prvi pesmi postalo očitno, zakaj so jih (najverjetneje Týr) povabili na turnejo. Od ostalih skupin so se vizualno ločili že po imidžu, saj so namesto bojnih oprav ali usnjenih hlač raje oblekli smokinge, vendar so bili kljub temu vsi bradati in skoraj belih las, kratkih ali srednje dolgih. Po videzu je bil najbolj zanimiv klaviaturist, ostrižen z irokezo, počesano naprej na čelo, ki je sinhrono z njim skakala v vse smeri. Najbolj je navdušil pevec, ki je ves čas menjal svoj stil petja. Sprva je pel zelo vživeto in s čustvi, nato je petje zamenjal z growlom, spet drugič je pel s hripavim glasom, kot da bi kadil že trideset let. Na žalost je med nagovori govoril zelo tiho in nerazločno. Ob koncu se je dalo razločiti le to, da je zadnjo pesem posvetil uničujočemu viharju, ki je pred dvema dnevoma divjal čez njihovo domovino. Njihova glasba je počasna, a zelo močna. Kitarski riffi so povečini težki, a jih spretno izmenjujejo z bolj razgibanimi in melodičnimi kitarskimi deli. Posebno atmosfero glasbi dajejo klaviature, in sicer s piano, hammond in rock orgelskimi zvoki. Dokaj mlada zasedba je tako na svoji prvi večji turneji požela precej odobravanja in podpore, saj si jih je ogledala kar dobra polovica vseh obiskovalcev.
Setlista: Harra Guð, títt dýra navn og æra, Vráin, Aldan revsar eitt vargahjarta, At enda.
Kot drugi so nastopili finski Crimfall. Vizualno malce nenavadna postava skupine je sprva malo bodla v oko, a je do konca njihovega nastopa postala povsem nebistvena. Fantje in dekle imajo zelo dodelan imidž; usnjene bojne oprave, okrvavljene arkade in sence. Kar se same glasbe tiče imajo velik potencial in ne dvomim, da se jim bo v nekaj letih uspelo prebiti na sam vrh finske folk metal scene ob bok skupinam kot so Finntroll, Ensiferum in Moonsorrow. Vse kar jim manjka je le kilometrina, s katero bo prišla tudi večja prepoznavnost. Po koncu koncerta niti pevki nisem več mogla zameriti njenega pozdrava publiki »dobro večer« v hrvaščini, saj Fincem verjetno vsi južno slovanski jeziki zvenijo približno enako. Se je pa vsekakor nasmehnilo nekaj južnim sosedom, ki so kljub mrazu in razdalji prišli podpret nastopajoče. No, nazaj k glasbi. Nekaj pesmi je spominjalo na Arch Enemy, sicer pa v njej prevladujejo bolj simfonični vložki godalnega orkestra in narodnih inštrumentov, ne le finskih. Navsezadnje so tudi na primer Švedi Fejd v svojo glasbo poleg domače moraharpe, ki je nekakšna violina na tipke, vključili grški buzuki in kolesno liro (hurdy gurdy). Kakšna pesem je imela egipčanski pridih, spet tretja je imela prvine srednjeveških trubadurjev. Poleg glasbe je za takšno raznolikost poskrbela pevka, ki je vsekakor navečji adut skupine. Malce je močna v postavi, a predvsem v glasu. Kljub temu, da je bil njen mikrofon nastavljen prepotiho, je z izjemno preciznostjo zadela prav vse tone tako, da jo je slišala vsa dvorana. V eni pesmi je pela v stilu jojka, tradicionalnega petja ljudstva Sami, ki je na Finskem manjšina. Pevka je znala pripraviti publiko do sodelovanja in preprevanja, kljub temu, da večina skupine niti ni poznala. Poleg tega so v skupini peli vsi razen bobnarja. Večglasen growl je dodal glasbi tisto, kar so nekako izgubili pri nekaterih bolj grobih pesmih. Po približno tričetrt ure so se poslovili, zahvalili publiki in prvim ter naredili prostor za naslednjo skupino.
Setlista: The Crown Of Treason, Frost Upon Their Graves, Ascension Pyre, Storm Before The Calm, Shackles Of The Moirai, Son Of North, Wildfire Season, Silver And Bones.
Týr so pod okriljem založbe Napalm Records postali ena najbolj znanih skupin s Ferskih otokov nasploh in na žalost z vsako novo izdajo izgubili na svoji originalnost ter postali vse bolj komercialni. Tokrat so nastopili brez svojih železnih viteških srajc in raje razkazovali bodisi svojo postavo, Thorovo kladivo ali tatuje in brez nekega elana odigrali svoje. Izjema je bil le basist, ki je z entuziazmom pel in užival s publiko, ki je skupino toplo podprla, pela refrene, vihtela glave. Dvorana sicer ni bila nabito polna, a je bil obisk dokaj soliden. Le v spominu so mi ostali kot bolj živahen band še od njihovega nastopa na Ragnarök festivalu v Nemčiji leta 2009. Resda so imeli tam številčno publiko, ki pa se glede na energičnost slovenske tokrat ni veliko razlikovala. Morda so bili le utrujeni ali pa celo bolni, kar pa je tako ali tako večina skupin na daljših turnejah. Na žalost niso odigrali pesmi Sinklars Visa, saj v publiki ni bilo pretiranega odziva, ko je pevec vprašal ali bi raje slišali kaj drugega. Besedilo je v ferščini in govori o Škotih, ki so se zaradi političnih interesov oziroma pritiskov v 17. stoletju pridružili Švedom v vojni proti Dancem, a so jih na poti čez Norveško, ki je bila takrat še v uniji z Dansko, obkolili in pobili norveški vojaki iz sosednjih vasi. Publika je raje izbrala Hail To The Hammer, ki je precej monotona in enostavna pesem, refren pa lahko prepeva vsak. Pod odrom se je odvijal že pravi »žur«, kar je včasih pomembneje kot pa lastne preference. Vsekakor moram pohvaliti tudi Týr, saj so igrali brez napak, tudi večglasno petje, kar je njihova najboljša odlika in posebnost. Sčasoma so se vzdušja pod odrom nalezli še ostali člani in se otresli svoje statike, odigrali svojo uro dvajset in se poslovili.
Setlista: The Lay Of Thrym, Shadow Of The Swastika, Flames Of The Free, By The Light Of the Northern Star, Hail To The Hammer, Tróndur Í Gøtu, Evening Star, Take Your Tyrant, The Rage Of The Skullgaffer, The Hunt, Northern Gate, Hall Of Freedom, Hold The Heathen Hammer High, By The Sword In My Hand.
Ko so Moonsorrow še kot zadnji zavzeli oder, je publika končno dočakala tisto, zaradi česa se je (vsaj večina) prikazala na ta ledeno mrzel večer na Metelkovi. Svoj nastop so odprli z isto pesmijo kot že na lanskem Paganfestu, in sicer tako, da so na oder prišli člani posamezno, najprej bobnar in kitarist, ki sta ponavljala počasen ponavljajoč se riff, dokler se jima niso pridružili še ostali člani, en za drugim. Izdelan nastop so izvedli do potankosti, njihova časovna usklajenost je bila brezhibna tako kot skladen imidž; vsi so bili okrvavljeni, a na srečo le z umetno krvjo. Menza žal ni doživela zasluženega obiska, prazno pa vsekakor ni bilo. Ob koncu se je prostor, ki je v primerjavi z Galo halo večji in neprimerljivo višji kar zagrel. Zvok je bil dober, tako kot akustika. Le vokal je bil prepotiho, tako kot pri vseh prejšnjih skupinah. Finci so na odru vidno uživali in dali vse od sebe, kar lahko še posebej pohvalim zato, ker je na njihovem avtobusu razsajala tebušna gripa. Odigrali so več starejših kot novih pesmi, tako da so na račun prišli predvsem ljubitelji izdaj Voimasta Ja Kunniasta iz leta 2001, Kivenkantaja iz leta 2003 in Verisäkeet iz leta 2005. Pesmi z zadnje izdaje so praktično uporabili le za začetek in konec koncerta, ki so ga zaključili podobno kot tudi odprli. V zadnjem riffu zadnje pesmi, ki je enaka prvemu riffu prve pesmi, so se z odra poslovili vsi član, najprej klaviaturist, nato kitarist, pevec in basist, čisto zadnji pa še bobnar. Po skoraj uri in pol je neumorna publika želela še, saj je verjetno vsak po tihem upal na svoj najljubši komad. V šestnajst let trajajoči karieri so Moonsorrow sproducirali že kar lepo število pesmi, ki jih zaradi povprečne dolžine šest do šestnajst ali pa celo trideset minut v živo žal ne morejo odigrati. Za razliko od nastopov na že omenjenem Paganfestu in Metalcampu pa so tokrat lahko odigrali več kot le tri ali štiri pesmi. Kljub temu, da so se Týr in Moonsorrow na turneji izmenjevali v vrstnem redu, so Moonsorrow vsaj v Ljubljani bili absolutni headlinerji.
Setlista: Tähdetön, Sankarihauta, Raunioilla, Köyliönjärven Jäällä (Pakanavedet II), Jotunheim, Sankaritarina, Kuolleiden maa.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
1. 2. 2007Predskupine Moonsorrow / Novice
2. 11. 2006Moonsorrow / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
10. 3. 2020
Belphegor / Suffocation / Hate / Carnifliate
Reportaža
10. 3. 2020
Turia / Iffernet
Reportaža
3. 3. 2020
Metal vikend – Deri po Brešcah, 2. dan
Reportaža
2. 3. 2020
Metal vikend – Deri po Brešcah, 1. dan
Reportaža
24. 2. 2020
Spotless Minds / Iron Median / Interceptor / Alo!Stari / Newem
Reportaža
17. 2. 2020
Slipknot / Behemoth
Reportaža
10. 2. 2020
Lindemann / Aesthetic Perfection / Jadu
Reportaža
3. 2. 2020
Tomcat / Apoptosis
KONCERTI & FESTIVALI
10. 4. 2020
ODPOVEDANO! Doomas, The Canyon Observer, Morost
Klub Jedro, Medvode
10. 4. 2020
STREAM: Insomnium, Omnium Gatherum
StreamTV (online)
11. 4. 2020
ODPOVEDANO! Culthe Fest 2020
Münster, Nemčija
11. 4. 2020
ODPOVEDANO! KTŠ meets MetalDays #2: Doomas, Metalsteel, Agan
Mink, Tolmin
11. 4. 2020
ODPOVEDANO! Jegulja, Maskardh in Guattari
MKC Pri Rdeči Ostrigi, Škofja Loka
12. 4. 2020
ODPOVEDANO! Seitanik Ritval: Elizabeth Colour Wheel, Body Void, Drowse
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana