Mosh Beach Party #5: Parkway Drive / Burn Fuse

V tednu vročinskega vala je za odlično otvoritev poletne sezone koncertov in festivalov poskrbel že peti Mosh Beach Party, na katerega sta dihurčka ponovno pripeljala avstralski orkan Parkway Drive (na omenjem dogodku so nastopili že leta 2013). Za ogrevanje pa so tokrat poskrbeli Burn Fuse, ki so ponovno dokazali, da seme modernih in alternativnih trših ritmov odlično obrodi v štajerskih koncih. Pa o temu kasneje. Že ko sem okoli pol osme prišla na Metelkovo, je bilo jasno, da bo tudi letošnji Mosh zelo dobro obiskan. Seveda se vedno poraja vprašanje ali so ljudje prišli zgolj uživati v prijetni družbi ali pa bodo dejansko obiskali koncert. Tokrat se je za prav pokazalo slednje. Kot že prej omenjeno so okoli 20:30 na oder stopili celjski Burn Fuse. Fante sem tokrat ne-le prvič videla, temveč tudi prvič slišala. Ampak že ko sem videla, da se je za njihov koncert na letnem vrtu zbralo okoli 100 poslušalcev, sem bila takoj prepričana, da gre za kvaliteten band. In to so fantje tudi dokazali. Izjemna uigranost, energija na odru in primerna doza karizmatičnosti, ki je ključ do povezovanja s publiko, je poskrbela za povratno energijo pod odrom. Začelo se je premikanje, dvigoval se je prah, noge so letele po zraku. Kako opisati njihovo glasbo? Hardcore s precej progresive in melodike ter dodatki elektronike. Seveda ne gre tudi brez breakdownov, pa še vedno se zasliši tudi kakšna precej heavy metalska solaža, clean vokal, grindovsko growlanje in death metalski riffi. Enostavno povedano – odlično. Razgibani in raznoliki komadi, ki imajo še vseeno skupno točko, pa vendar ni mogoče reči, da bi se stvari ponavljale in s časom postale dolgočasne. Piko pa i pa doda že prej omenjena odlična izvedba in energija na odru. Za pokušino si lahko tukaj ogledate sveže izdani live videospot za komad Astral Escape, ki se nahaja na aktualnem EP-ju Genesis.
Po približno pol urni pavzi za pivo pa so oder zasedli Parkway Drive, za katere je bil ljubljanski koncert ne le otvoritev njihove evropske festivalske turneje, temveč tudi prvi koncert v letošnjem letu. Tako je bil letni vrt skoraj do zadnjega mesta zapolnjen, setlista pa po pričakovanju best off. Ko se je od zunaj zaslišal začetek otvoritvenega Wild Eyes, sem bila še dovolj hitra, da sem uspela priti nekje do sredine vrta, kjer sem imela odličen pogled na dogajanje na odru, pod odrom, pa tudi zvok je bil več kot odličen. Kaj bi o samem koncertu povedala, sploh nevem, saj je tista ena ura in par minut, ko so nas polnili z adrenalinom, minila tako hitro, kot bi rekel keks. Kar je seveda samo dokaz, da je bilo več kot odlično. Mnogi obiskovalci so bili mnenja, da so Parkway Drive tako legendarni, da je udeležba na koncertu obvezna že samo zato, ker so to oni. Ni važno, kaj in koliko dolgo igrajo, važno je samo, da nas polnijo z njihovo energijo. Tudi pri Avstralcih za največ le-te poskrbi glava zasedbe, Winston McCall, ki je ponovno dokazal, da lahko zabava publiko tudi takrat, ko imajo tehnične težave. Če sem se dve leti nazaj umaknila v ozadje zaradi krvi in norenja pred odrom, na sredini pa me je pričakal slab zvok, je bilo tokrat vse prav nasprotno. Kljub polni dvorani je bilo očitnega divjanja pred odrom precej manj – mnogi so bili po koncertu mnenja, da je bilo leta 2013 bolje. Pa vendar je bil zvok odličen, publika je z bandom dihala kot eno, ko je bilo potrebno skakati, smo skakali vsi – ko je bilo potrebno peti, smo peli vsi. Poleg vseh klasik so nas PwD presenetili tudi s priredbo komada Bulls On Parade (Rage Against The Machine), ki je mnogim starim mačkom pognala kri po žilah veliko bolj kot originali. Sicer pa o samem nastopu res ni kaj pisati. Fantje so uigrani, ravno tako, kot so bili oni hvaležni za super odziv pod odrom, smo bili vsi mi hvaležni za odlično izpeljan koncert na odru. Vse to spraviti na papir pa je skoraj nemogoče. Ko boste naslednjič opazili, da Parkway Drive igrajo nekje blizu in vam je njihova glasba vsaj približno všeč, nikar ne oklevanje, ampak pojdite na koncert.
Setlista: Wild Eyes, Carrion, Karma, Dark Days, Deliver Me, Sleepwalker, Dead Man´s Chest, Idols And Anchors, Romance Is Dead, Boneyards, Bulls On Parade (RATM cover), Swing, Home Is For The Heartless.