REPORTAŽE

10. 7. 2015

Nummirock 2015

Jezero Kauhajoki Nummi, Finska / 18.–20. 6. 2015

Kako na Finskem najbolje začeti poletje? S festivalom Nummirock!
Vse skupaj se je začelo na četrtek. Sama sem na prizorišče prišla le dan prej, nekateri neučakani obiskovalci pa kar dva tedna pred dogodkom.
Festival so otvorili Ranger, energični, '80s obarvani speed metalci, katerih prvi album, izdan letos, je prejel veliko pohval. Sledili so Mors Subita na Foster odru, agresivni melodični metalci z močnim frontmanom Eemelijem Boddejem, ki vso pozornost usmeri nase. The Man-Eating Tree so bili zadnje mesece zelo aktivni na Finskem. Sprva naj bi bil band le nekakšen projekt Miike Tenkule in Vese Rante, ki se je začel, ko so Sentenced zaključili svojo glasbeno pot. Njihova glasba se je odlično zlila z nekoliko meglenim četrtkom. Naslednjih par bandov sem izpustila in se vrnila na Inferno oder ravno pravi čas, ko so štartali energični švedski Sonic Syndicate, ki so vredni ogleda, če so vam všeč Killswitch Engage in All That Remains.
Sledili so Insomnium s Shadows of the Dying Sun. Končno se je malo stemnilo in smo lahko doživeli show v pravi atmosferi in s primernimi svetlobnimi efekti. Zanimalo me je, kako se bo obnesel nadomestni kitarist Kari Olli, ki res ni razočaral in se je dobro vklopil z bandom, kot da je tam že leta.
Za njimi so igrali še Suamenlejjona, ki jih nihče ne jemlje resno, še sami sebe očitno ne, tako da sem se po hitrem postopku umaknila nazaj v kamp.

V petek se je moj festivalski dan začel z Mors Principium Est, katerih živi nastop me je kar malo razočaral. Večina komadov, ki so jih igrali, je bila z zadnjih dveh, novejših albumov, ki sta meni na žalost manj znana. Naslednji so bili Battle Beast, ki so v zadnjem letu doživeli dramatično spremembo med člani. Izbira pesmi je bila solidna prezentacija zadnjih treh albumov in čeprav se pri nastopu v živo sprememba ne pozna, bo pravi test nova glasba, novi album, saj je band zapustil glavni avtor njihovih uspešnic.
Lost Society so letos ponovno nastopili in ker sem jih lani zamudila, sem si jih ogledala letos. Fantje dajo na odru od sebe ogromno energije in so sicer malo utrujeno publiko uspeli celo pognati v manjši mosh pit.
Eden izmen mojih favoritov petkovega večera so bili Moonsorrow. Glede na to, da na Finskem nimajo veliko koncertov, jih je bilo res fantastično videti v živo. Nummirock ima idilično lokacijo za takšno glasbo, saj je situiran sredi gozda, poleg jezera.
Sledili so Korpiklaani, eden redkih bandov, katerega člane sem med publiko lahko srečevala celoten festival. Zaradi obilnega dežja sem jih na hitro fotografirala prvih pet minut, nato pa jim raje prisluhnila iz backstagea. Celo od daleč se je slišalo veselje nad njihovimi radostnimi komadi, saj gre za skupino, ki jo je vedno bolje slišati v živo.
Ker dež ni ponehal, so se Arch Enemy držali bolj zadnjega dela odra, tako da fotografije niso uspele, a kljub temu, da se očitno malo bojijo vode, sem bila pozitivno presenečena nad njihovim nastopom. Malo se jim pozna, da imajo ogromno turnejo ter to, da že nekaj tednov odigrajo skoraj koncert na dan, pa vendar je bil zvok in show odličen. Pri nas jih bomo z novo pevko Alliso videli že zelo kmalu, na Metaldays.
Zadnji nastop na glavnem odru je pripadel nemškim Heaven Shall Burn, za katere sem mislila, da bodo privabili večjo množico ljudi. Finci so me podučili, da pri njih niso preveč popularni, a nihče ne ve, zakaj je temu tako. Fantje so pripravili velik light show ter se na odru vidno zabavali.
Večer so na Foster odru zaključili Forever One, Sentenced tribute band, ki se je po dolgih letih zopet aktiviral in povratek priredil na Nummirocku. Glede na to, da je bil vokalist lani moj šef in ga osebno poznam, sem bila šokirana nad dejstvom, da zna peti in da je njegov vokal neverjetno podoben vokalu Villeja Laihiale. Slišali smo lahko vse klasike in skladba Farewell je odmevala še dolgo v noč.

Zadnji dan, v soboto zjutraj, nas je pozdravilo malo boljše vreme in nebo je postalo lepe modre barve. Že zgodaj zjutraj je bilo pokonci veliko ljudi, ki so želeli izkoristiti redkost finskega poletja – SONCE. Tako sem, kot že prejšnje dni, tretji oder zanemarila in se malo sprehodila po okolici. Ob 14h so Inferno Stage ogrevali pionirji finskega death metala, Sotajumala – 50 minut hitrih kitar in jeznega growlanja. Glede na to, da pevec prejšnji večer niti stati ni mogel, ker se je malo preveč podružil z alkoholom, me je presenetilo, da je bil sposoben že tako zgodaj izpeljati dober nastop. Na glavnem odru je nato nastopil malo netipičen band za takšen festival, country/bluegrass/hillbilly cover band Steve'n'Seagulls, ki so zadnje leto postali nekakšen hit na Finskem. Privabili so veliko publike, ki je lahko prisluhnila prirejenim hitom, igranim na bendžo, kot so The Trooper, Cemetery Gates itd. Poslušalci so vidno uživali, zame pa je bilo vse skupaj malo čudno, saj so pred tem nastopili Sotajumala; mogoče bi bilo bolj pametno, če bi ju zamenjali. Preskok z death metala na country in potem nazaj je zahteval malo pavze.
Zasedbo Santa Cruz sem ujela le zadnjih pet minut, saj sem jo videla že teden poprej. Band je trenutno zelo zaposlen s turnejo po Evropi in Ameriki. So energični fantje z mešanico klasičnega '80s hair metala in modernega vibea.
Naslednji so bili Amaranthe, ki imajo kar dva vokalista in eno vokalistko. Trije na vokalih in noben od njih z instrumentom v rokah? Uau, ali res potrebuje skupina tri vokale? No, vokalistka Elize Ryd ni samo paša za oči, je vokalno prav tako dobra kot na albumih, kar ni tako pogosto. Pri glasbi lahko zasledimo veliko vpliva pop in elektronske glasbe. Mislim, da bi bili uspešnejši, če bi se promovirali kot pop rock band, tako pa so le nekakšen podpovprečen metal band z veliko catchy komadi.
Kot že prejšnja leta so nastopili tudi Mokoma, thrash band, ki redno nastopa na festivalu, tokrat že enajsto leto. V začetku letošnjega leta so izdali svoj deseti album in več kot polovica odigranih pesmi je bila z njega.
Še isti večer smo si lahko ogledali nastop Testament, ki pa niso bili headlinerji dotičnega dne, a o tem malo pozneje. Testament so najbolj razveselili svoje oboževalce z novico, da se bodo osredotočili na svoja prva dva albuma, Legacy in The New Order. Velik plus je bil tudi videti njihovega »novega« basista, Steva DiGiorgia, v živo. Oba albuma sta kot nekakšen zaklad thrash metal zgodovine in bilo je fantastično videti vse zadovoljno nasmejane obraze v publiki.
Končno sem se odločila, da pogledam še tretji oder, kjer so tisti trenutek igrali Carnalation. Setlista je bila mešanica njihovega debitantskega albuma in EP-ja Ghosts, vendar so kljub odličnemu nastopu zveneli malo dolgočasno. No, je pa res, da je težko navdušiti publiko, ki je ravnokar videla Testament.
Ista usoda je skoraj doletela Eluveitie. Band je imel pred nastopom zbrano veliko množico ljudi in na srečo so štartali s hitrejšimi skladbami. Za veliko folk bandov bi lahko rekli, da so boljši kot ta, vendar so me Švicarji v živo kar presenetili. Do konca koncerta nisem ostala, tako kot večina ostalih ne, saj je za Eluveitie igral band, ki ga je veliko ljudi čakalo kar nekaj let – svoj povratek so namreč na Nummirocku praznovali Diablo. Testament, ki imajo na omrežju Facebook 1.599.477 všečkov, so bili predskupina bandu, ki ima približno 5000 všečkov in je na svoj nastop privabil največjo množico obiskovalcev v zadnjih treh dneh. Zakaj je skupina ostalim delom Evrope neznana, mi ni najbolj jasno, a večinoma je tako, da mednarodno uspešne finske skupine na Finskem niso popularne, medtem ko so določene, sicer na Finskem zelo uspešne in celo legendarne, drugod neznane.
Za Diablo vsi na Finskem vedo, kdo so. Od njihove zadnje studijske plošče je minilo sedem let in letos bodo končno izdali novi album z naslovom Silvër Horizon. Postregli so nam s prijetnim »the best of« miksom skladb z vseh svojih albumov, pa tudi nekaj novih je bilo slišati. Show so končali z Into The Sea, ki mu je sledil zaključni ognjemet.
Nummirock je ponovno dokazal, da je najboljši festival na Finskem, poleg tega pa so letos organizatorji zabeležili rekordno število obiskovalcev. Naslednje leto imajo v načrtu festival razširiti na pet dni in privabiti še več ljudi. Če načrtujete obisk kakšnega festivala na Finskem, je Nummirock odlična izbira, saj se lahko pohvali z odlično lokacijo in odlično glasbo, pa tudi cenovno je ugodnejši od drugih festivalov.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
10. 7. 2015Nummirock 2015, 2. dan / Galerija
10. 7. 2015Nummirock 2015, 3. dan / Galerija
10. 7. 2015Nummirock 2015, 1. dan / Galerija
3. 7. 2014Nummirock Metal Festival 2014 / Reportaže
24. 8. 2012Metalcamp 2012 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
24. 1. 2019
Blu.Sine, Paragoria
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
25. 1. 2019
KoD Extra: MetalRock Akademija
Orto Bar, Ljubljana
26. 1. 2019
Blessmon, InnerSphere, Nemesis My Enemy, Jorrvaskr
Club Q, Gradec, Avstrija
26. 1. 2019
Striking Harder: Amber Lillies, Purple Panic Lady, Nether, Devil's Bridge
KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem
26. 1. 2019
SkyEye, Challenger, Sketne
TrainStation SubArt, Kranj
29. 1. 2019
Brainstorm, Mob Rules, Gloryful
Orto Bar, Ljubljana