Opeth / Alcest

Letos je dobra letina, Opeth sem namreč v živo videl že drugič v letu 2014. Posebej zanimiv je bil petkov koncert, saj smo prvič imeli možnost preveriti, kako se njihov sveže izdani album Pale Communion sliši v živo. V tolažbo vsem »Opeth-so-bedni-ker-na-zadnjih-dveh-albumih-zvenijo-preveč-soft« ljudem: Mikael se je odločil, da bo na tej turneji dal publiki, kar ji pripada – heavy setlisto. Je obljubo izpolnil?
Na kraj dogodka v bavarski prestolnici mi je uspelo prilesti do sekunde natančno, kar je pomenilo, da so Alcest začeli igrati točno v trenutku, ko sem se postavil pred oder. Zgodovina se ponavlja, saj so Francozi igrali, recimo temu, kot predskupina Opeth že na Metaldays. Poleti predskupina, danes posebni gostje. Pripadalo jim je dobre pol ure, da prepričajo ljudi, da so vredni stati ob boku mogočnim Opeth. Skupna lastnost nastopajočih je še ta, da sta letos obe zasedbi izdali »nemetalska« albuma. Teh trideset minut Alcest je trajalo celo večnost, saj namreč nisem največji privrženec te zasanjane glasbe. Kljub svoji nezainteresiranosti sem opazil, da ekipi na odru uspeva graditi dobro vzdušje, publika pa je pridno sodelovala pri igri. A vsi smo vedeli, zakaj smo bili tisti dan tam …
Všeč mi je bilo, da sem po dveh letih spet videl Opeth izven festivala. Razlika je bila očitna: ker smo bili tu le tisti, ki nam je ta glasba všeč, sem predvideval, da bo bojazen, da bi naključni pijani idioti ob mirnih delih pesmi rušili atmosfero z »AWWWWWWAAAA!!! OPETHHHHH!!! WUUUUUUUU!!! YEEEEEEEAHHH!!!«, odveč. Bilo je popolno, ob mirnih delih pesmi je namreč cela dvorana tiho uživala, kot se spodobi. Še več, prav pozitivno sta me presenetila dva poznavalca pred mano, saj sta poznala foro »The Hook«, in bilo je le vprašanje časa, kdaj bo Mikael to opazil in pokomentiral zadevo. Čez nekaj trenutkov je vsa dvorana kazala klin namesto Diovih rogov. Komunikacija s publiko je bila, kot vedno, bolj za šalo kot zares. Nekdo se je zadrl »Bloodbath!« in Mikael je takoj vrnil žogico s pritrdilnim odgovorom: »Da, z nami sta danes dva člana, no, in jaz kot bivši član Bloodbath. Na bobnih je Axe, drugi pa se nekje skriva … Po navadi pomaga ta trik (v trenutku je zmetal vse trzalice med publiko). Sodomizer! Trzalic je zmanjkalo!« Na oder je stopil en in edini Sodomizer, napolnil arzenal s trzalicami in pomahal publiki. Tekom koncerta se je pojavil še enkrat, tokrat je poskrbel za tehnične težave pri Mikaelovi kitari in se sumljivo, na kolenih, motal okoli njegove zadnjice. Šala je bila servirana.
Iz perspektive setliste: začelo se je, kot se to rado dogaja, s prvo pesmijo aktualnega albuma. Eternal Rains Will Come je na začetku zvenela rahlo zanič, nekaj je nagajalo ozvočenje. Stanje se je uredilo do naslednjega komada, lepo po vrsti – Cusp of Eternity. Obveza je bila opravljena, častni uvod je pripadal novim pesmim, zdaj je napočil čas za stare klasike. Vse je enkrat prvič in končno mi je bilo dano, da sem v živo slišal določene pesmi, ki jih do sedaj še nisem (težko je biti fan Opeth, saj imajo v povprečju osemminutne komade in nikoli ne igrajo več kot uro in pol; v tem pogledu zavidam vsem ljubiteljem grindcora). Prvič sem v živo okusil Bleak, The Moor, Advent in Windowpane. Heavy/nežno razmerje je bilo ugodno, old school fani so bili potešeni. Praktično gledano so igrali z vsakega albuma (razen Orchid) po eno pesem. Slišali smo še April Ethereal, The Grand Conjuration, The Devil's Orchard, The Lotus Eater, novo Elysian Woes in na koncu, samoumevno, Deliverance. Ne bi se branil še komada ali dveh, a mislim, da so se že s tem izborom približali minutaži dveh ur.
Konec je bil prehitro tu in videti je bilo, da se tudi Opeth ni mudilo z odra. Dobili smo nasvet, kako napisati pesem, če ne znamo igrati kitare: spustiti moraš zgornjo struno za en ton, in tako lahko igraš akorde z enim prstom ter posledično v trenutku napišeš Ghost Reveries. Torej, Mikael priporoča drop D uglasitev vsem, ki ne znate dobro igrati kitare! To je bil zadnji nasvet številnim obrazom v Theatherfabrik, ki so uživali do zadnjega tona.