Oratorij je glasbeni dogodek ali festival, ki se je prvič odvil minulo soboto, 1. junija 2019, v Šmartnem pri Ljubljani. Natančneje se prostor za piknik, ki je sredi okoliških njiv Šmartnega desno od avtoceste Ljubljana–Kranj, imenuje Barakca. Ta prostor načeloma služi – vsaj tako si jaz to predstavljam – različnim društvom in družinam kot lušten kraj za pobeg stran od vsakodnevnega vrveža in betonskega mestnega okoliša, so pa bili v preteklosti na tem mestu že tudi izpeljani različni nemetalski koncerti: Prismojeni profesorji bluesa, Adi Smolar, Janez Zmazek, AliEn itd. V neposredni bližini Šmarne gore, s pogledom na Alpe v ozadju, se ta kraj po vzdušju kar dobro približa travniku, ki se enkrat letno spremeni v prizorišče našega največjega metal festivala MetalDays. Skratka: za izvedbo Oratorija, za katerega upam, da se bo v naslednjem letu ponovil s podobno dobrim izborom bandov, je bila izbrana odlična in povsem primerna lokacija, ki pa zna biti z leti, če bi se dogodek spremenil v kaj večjega, zagotovo premajhna. A zaenkrat še nismo tam.
Kot navaja organizator na svoji spletni strani, je program Oratorija »namenjen eliti slovenskega metal podzemlja, temelje senc pa bodo postavila uveljavljena imena, ki s svojimi dejanji segajo onstran slave.« Nadvse spodbujajoč zapis, ki z veliko začetnico navaja kakovost pred množično konzumacijo, pa je hkrati okoliščina, ki že nekako po definiciji pomeni tudi ozko usmerjenost in nišni domet zainteresiranosti. Sicer resda nisem pričakoval vrhunskega obiska, zaradi katerega bi bil moten ali celo onemogočen neposredni pogled na oder, pa vendarle sem tako na pamet pogrešal en ali dva znana metalska obraza, ki jih sicer redno srečujem na tovrstnih dogodkih predvsem v Ljubljani in seveda tudi drugod po Sloveniji. A nič za to, če vrhunski program, za katerim je stala profesionalna ekipa, ki je poskrbela za odlično organizacijo, ni privabil množice ekstremnih metalcev, navzoči smo si lahko na ta način vsaj v miru ustvarili vtis o različnih dejavnikih, ki štejejo na takšnem dogodku: zanimivo okrašen oder, bakle okoli odra, kurišča, klopce, koši za smeti, kulinarična ponudba, sanitarije itd. Poskrbljeno je bilo torej za naravo in zabavo:
17.30–18.10 Chains
18.30–19.15 Grob
19.25–20.10 Vigilance
20.30–21.20 Ater Era
21.50–22.40 Dekadent
23.00–00.00 Dalkhu
00.00–03.00 afterparty
Chains na Oratoriju 2019:
S tem duetom sem se po februarju v Krškem na Oratoriju srečal drugič. Vtis, ki ga je naredil band minulo soboto name, je bil podoben tistemu februarskemu. Sicer sem uspel zaradi odličnega zvoka in zaradi nenasičenosti glasbe brez težav slediti njunim vižam, ki jih sicer ne poznam, a kaj več kot zibanja sem in tja nisem iztisnil iz svojih neogretih vratnih mišic, ki so na ta popoldan/večer – kot je že v navadi – čakale na hitrejše in udarnejše viže, kot jih ponuja doom metal dvojec z razločnim clean vokalom.
Grob na Oratoriju 2019:
Seveda ni trajalo dolgo in že sem prišel neposredno na svoj račun. Drugi nastopajoči band so bili kraški black metalci Grob, ki so slabi dve leti nazaj stopili na slovensko metal sceno in malo kasneje s prvencem Metanoia izkazali resne namene delovanja na tej. Sicer ne morem trditi, da je njihov nastop sčasoma postal dosti bolj profesionalen ali da se bandu pozna prehojena kilometrina, saj so se z vidika performansa omejili na statično predstavitev svojih viž, pri čemer skriti za corpse paintom in kapucami kvečjemu prestopajo z ene noge na drugo. Zaradi poznavanja Metanoie sem lahko tokrat bolj sproščeno spremljal posamezne komade, ki so po besedah bivšega stanovskega kolega delovali kot »nedeljska goveja juha: ne gre za kulinarični presežek, a zmeraj paše in nikoli ne razočara«. Komaj v drugem delu nastopa je zasedba ponudila nekaj več pestrosti in razgibanosti, osebno pa sem vrhunec doživel s komadom Razkol in njegovo osrednjo kitarsko solažo, ki je v kombinaciji z umetno meglo in večernim soncem v ozadju delovala prav epsko.
Vigilance na Oratoriju 2019:
Vigilance so band, ki se z vsakim nastopom pokaže v nekoliko drugačni luči, če jim človek v živo sledi nekje enkrat na leto ali dve. Iz začetnega heavy/speed metala se je band preusmeril v bolj black/speed vode, od katerih se je z novim albumom očitno ponovno pomaknil bolj proti heavy metalu. Na tem področju sicer nisem noben strokovnjak ali pa sem morda ravno zaradi tega pri prvi pesmi Blood & Black Lace, s katero so otvorili nastop in ki se nahaja na aktualnem, že četrtem ploščku Enter the Endless Abyss, zaznal velik vpliv enih in edinih Iron Maiden. Nato je sledilo potovanje skozi bandovo diskografijo heavy/speed/black metala, pri katerem je četverica izkoristila odličen zvok in obiskovalcem predstavila vse svoje albume razen prvenca Queen of the Midnight Fire. Namesto tega smo slišali komad The White Horde s pred prvencem izdanega EP-ja, njihov dinamični nastop pa ni zmotila niti ploha, ki je nekoliko navlažila obiskovalce tudi navzven.
Ater Era na Oratoriju 2019:
Ater Era so na Oratoriju poskrbeli za psihedelično izkušnjo – kot zmeraj. Z novo basistko, ki danes niti ni več nova, temveč že »stara« stalna članica banda, je trojica z Obale v živo osredotočena na najnovejši del svoje tridelne diskografije. Z albuma Clades smo slišali 4 komade, kot uvod nastopa pa je band izbral povsem novo in še neizdano pesem The Demon with Eyes of Burning Coal in za njo komad s prvenca Quod Mox Servi Erimus. Žal o novi pesmi ali njeni izdaji na naslednjem albumu ne znam povedati kaj več kot to, da je ta nastala v slogu viž še zmeraj aktualnega albuma, kar pomeni, da ponuja poslušalcu v okviru obsežne minutaže konkretno dozo atmosferičnega/psihedeličnega vzdušja, ki je zasnovano na raztegnjenih, a relativno zapomljivih kitarskih riffih. Ater Era torej še naprej ostajajo zvesti sami sebi.
Dekadent na Oratoriju 2019:
Dekadent spadajo med moje tri najljubše slovenske black metal bande. Odličen zvok pri začetnih nastopajočih, vzhajajoča tema in ogenj okoli odra, ki je posledično končno prišel do pravega izraza, so pri meni navili pričakovanja do te mere, da sem čakal na najboljši nastop banda, ki ga do danes v živo sploh nisem videl tako malokrat. In potem je šlo vse po zlu. Tehnične težave in/ali celodnevne priprave v kombinaciji z uživanjem tekočih promilov so se izkazale kot usodne za Arturja in Gajwasza. Vsaj tako je zvenelo levo, desno, spredaj, zadaj ali na sredini pod odrom. Ker sem kar nekaj komadov upal, da jim nagaja zvok, sem se selil pod odrom sem in tja hitreje kot hiti prodajalka ljubezni od stranke do stranke, s čimer sem prenehal, ko se je Artur poskusil kot govorec, pri tem pa iz sebe dejansko spravil le nekaj na pol povezanih »Hvala!«. Ta noč pač ni bila njihov dan. Namesto black metal nastopa in heksenšusa sem dobil stand up nastop in krč v zgornji čeljusti. Iz tega razloga tudi nisem najbolj razumel, kako je lahko okoli 20-glava množica neposredno pod odrom tako zelo uživala v bandovem nastopu. Očitno so slišali stvari drugače.
Dalkhu na Oratoriju 2019:
Sledil je najdaljši premor. Priprave na nastop na Oratoriju so pri vseh bandih potekale brez predhodne tonske vaje, zato je tudi razumljivo, da je prišlo do časovnih zamikov, ki pa na koncu sploh niso bili tako zelo hudi. Dalkhu so bili pripravljeni z manj kot polurno zamudo, pri čemer so k tej prispevali še vsi preostali predhodno nastopajoči. Potem pa perfekcija od perfekcije. Zadnji ustanovni član, kitarist J. G., je k sodelovanju povabil člane Cvinger in Marax, ki vedo, kako se zadevi streže in kaj je treba narediti za dober in pristen nastop. Peterica se je sprehodila čez celoten aktualni celovečerec Lamentation and Ardent Fire, poleg tega pa zaigrala še dva komada s predhodnika Descend... into Nothingness. Največji vtis sta zagotovo naredila vokalist Lucerus, ki se je ob pravih trenutkih postavil v ospredje in med čupanjem odkričal svoje besede oziroma se ob nekričanju postavil na stran in zlovešče opazoval dogajanje, in kitarist Bagot (Cvinger), ki je bosonog tako divjal in se vrtel po odru, da sta se mu J. G. in Nord Slayer (Marax) na basu umaknila na »svojo polovico« odra. S tehničnega vidika brezhiben nastop je nekoliko iznakazila le statičnost omenjene dvojice in metanje sveč v publiko, ki so Bagota vedno bolj motile, tem bolj smo se približevali koncu nastopa. A ker ne želim, da bi, dragi bralci, dobili občutek, da sta ti dve stvari kakor koli omajali všečnost in zadovoljstvo nad videnim in slišanim, naj povem, da Dalkhu v tej postavi delujejo kot resnično odličen band, ki bi si ga kmalu želel ponovno ogledati v živo.
Če odštejem ne ravno najbolj prepričljiv nastop Dekadent, ki je v glavnem poskrbel za smeh pri poslušalstvu in sive lase pri tonskemu mojstru, se je prvi Oratorij odvil brez večjih zapletov ali nevšečnosti. Organizatorjem je uspelo ustvariti prav prijetno prijateljsko oziroma domačno vzdušje, ki je nekatere celo tako zaneslo, da so se dejansko počutili kot v domači dnevni sobi, ko ob izbrani glasbi z dvigovanjem uteži skrbijo za zdravo telo. Poleg glasbe in hotdogov je bil to moj tretji najljubši prizor festivala. Prosim, naslednje leto spet!
