Orto Fest: Requiem

»Na pokopališču nikogar več ni
le grobar v vežici spi
leži in je pijan ko klada
danes pokopal je dva mlada«

V ponedeljek, 11. aprila, grobar sicer ni pokopal dveh mladih, je pa pokopal Requiem. Domačo hard & heavy institucijo, ki je v dobrih dveh desetletjih ustvarjanja za seboj pustila pet albumov in kup nepozabnih nastopov. Band je njegov ustanovitelj, kitarist in mastermind Marko Slokar nameraval pokopati že prej, v družinskem krogu, brez kakršnekoli ceremonije, a si je zaradi takih in drugačnih razlogov premislil. Vseh ne poznam, gotovo pa je k odločitvi pripomogla najdba več izvodov drugega albuma Ogenj, ki so dolgo veljali za izgubljene. Drugi je verjetno priložnost, da band prvič v 17-letni zgodovini Orto Festa tam tudi nastopi.
Marko je z ekipo tako prekinil zatišje, ki je (razen redkih prekinitev v obliki par koncertov, singlov in videospota) sledilo zadnjemu albumu, izdanemu leta 2012, in zamenjavi skoraj celotne ekipe, in še zadnjič stopil na oder z zastavo Requiem za hrbtom. Poleg njega so malce po deseti uri na oder Orta stopili basist Jani Lah, bobnar Matjaž »Winko« Winkler, kitarist Domen Lahajnar in pevec Jurij »Egzi« Čotar. Zanimiva druščina – slednji trije so včasih skupaj igrali v skupini Shutdown, Jani pa za ritem skrbi že od pradavnine. Legenda pravi, da je njegova siva pričeska posledica vulkanskega prahu, ki je prekril Pompeje.
Pripravljeni? Akcija! Peterica je začela s komadom Slovenska z zadnjega studijskega albuma in že ob prvih taktih spravila v gibanje prve vrste solidno napolnjene dvorane. Presenetljivo (in spodbudno) je občinstvo sestavljalo lepo število mlajših obiskovalcev, saj je 20 minut pred koncertom kazalo, da bo povprečna starost publike precej višja. Po Križarjih, ki jih je zaznamovala »crknjena« kitara Marka, je sledil 11 komadov trajajoči skok v prvo obdobje banda. No, pravzaprav deset, saj je Pokopališče novejšega datuma, a ga je prav tako odpel Primož Romšak. Kakorkoli že, s preigravanjem materiala s prvih treh albumov so nas popeljali na dobro šolsko uro trajajoče nostalgično popotovanje po drugi polovici 90. let.
Tavanje po preteklosti je končala novejša stvaritev Just Another Fool, in band je postregel še z nekaj skladbami iz drugega obdobja delovanja – torej iz časa, ko je bil za mikrofonom Sergej Škofljanec.
Diskografija Requiem vsebuje še nešteto komadov, ki bi jih vsak želel slišati, a prišel je čas za slovo. Kot je v navadi, je band tudi tokrat koncert končal s komadom Stare device. Tokrat smo bili deležni še govora Marka Slokarja, skladba pa je imela tokrat še dodatno težo, saj bo postava s tega koncerta nadaljevala ustvarjanje ravno pod tem imenom.
Kaj lahko rečem o samem nastopu? Že pedigre članov pove, da na odru stojijo preverjeni glasbeniki, in izvedba je v takem primeru le redko slaba. Je pa lahko … drugačna. Če je bil instrumentalni del razen Markovih tehničnih težav (in nekaj sumljivo počasnih komadov?!) precej prepričljiv, bi to težje trdil za vokalni performance Egzija. Pa tu ne gre za fušanje, ampak za tehniko petja in barvo glasu, ki je (na trenutke) tako drugačna od (predvsem) Primoževe, da je nehote moteča. Gotovo bi bilo moje mnenje drugačno, če bi band slišal prvič … Verjamem, da te težave ob poslušanju novega materiala Starih devic ne bom imel.
Requiem so v dolgoletni karieri zamenjali cel kup članov. Edina stalnica je le že omenjeni Marko Slokar, ki pa žal na pogreb ni povabil nobenega drugega bivšega člana. Zakaj ne, lahko le ugibamo, prepričan pa sem, da bi bil poslovilni dogodek lahko še za stopničko na višjem nivoju, če bi se od publike poslovila tudi (vsaj) nekdanja vokalista.
Requiem je torej pokopan. Stare device, srečno!

Setlista: Slovenska, Križarji, Čarovnice, Kraljica noči, Zvezdno nebo, Pozabi na vse, Ogenj, Kaja, Heroji, Pokopališče, Zbudi se, Amsterdam, Gospa, Just Another Fool, Rock'n'Roll naj živi, Začaraj me, All Night Long, Amen, Stare device