REPORTAŽE

26. 3. 2012

Paganfest 2012

PPC, Gradec, Avstrija / 22. 3. 2012

Letošnji Paganfest je poskrbel za nekaj novosti, vsaj v primerjavi s prejšnjimi edicijami. Letos med nastopajočimi ni finskih skupin (razen Korpiklaani na podaljšanih koncertih) in tudi ne toliko pagan oziroma folk metal skupin, kakršnih smo vajeni v organizaciji Rock The Nation. Letos so se že rednim Eluveitie in Heidevolk na turneji prvič pridružili še Negură Bunget, Primordial in Sólstafir. Sprememba je še kako dobrodošla, saj zadnja leta nastopajo več ali manj iste skupine tako na samostojnih koncertih, na Paganfestu in Heidenfestu ter še na številnih festivalih kot so Metal Fest Open Airs, navsezadnje tudi na domačem Metalcampu. Zasičenost scene z določenimi skupinami so letos organizatorji skušali ublažiti in svojo ponudbo malce razširiti, kar pa definitivno ne opravičuje tolikšnega dviga v ceni kart. Resnično ne razumem, kako lahko koncert šestih skupin stane enako kot dvodnevni pagan/folk festival v Nemčiji, katerega line-up sestavlja 26 skupin iz celotne Evrope in ZDA. Najverjetneje prav zaradi tega Paganfesta Ljubljani letos ni bilo, kar je precejšnja škoda, saj je slovenska pagan oziroma folk metal scena kar močna. To pa niti ni edini razlog.
Zadnja leta je tudi med slovensko publiko vedno bolj priljubljena islandska psihadelična rock/metal skupina Sólstafir. Sicer je začela z black/viking metalom, a se je med sedemnajst let trajajočim delovanjem razvila zelo samosvoje in jo je težko primerjati s katerokoli drugo zasedbo. Z izjemo nekaj starejših pesmi v angleščini so njihova besedila že od samega začetka v islandščini. V Gradec si jih je prišlo ogledat nekaj Slovencev in tudi Hrvatov, še bolj pa me je presenetila že od samega začetka še kar številna publika, saj prve skupine navadno niso deležne pretirane pozornosti. Dvorana res ni bila velika, morda še najbolj primerljiva z ljubljanskim Ch0, a je bila več ali manj polna. Zvok na nivoju, polna atmosfera, zanimiv »light-show« in igra rdečih in belih luči so za seboj pustili močne vtise. Na žalost Islandci niso imeli dovolj časa, da bi zaigrali več kot štiri pesmi, saj so te dolge od šest do trinajst minut. Tako so predstavili tri pesmi z zadnjega albuma Svartir Sandar, med njimi tudi najbolj znano pesem Fjara, ki je prepričala tudi tiste, ki so jim bili Sólstafir do tedaj neznani. Za konec so zaigrali še eno daljših pesmi z albuma Köld (2009), kljub navodilom organizatorja, da zaradi omejenega časa igranja naj ne igrajo tako dogih pesmi. S tem so razveselili marsikaterega oboževalca, njihov nastop pa je kljub temu še prehitro minil.
Setlista: Ljós í Stormi, Þín Orð, Fjara, Goddess Of The Ages.
Po krajšem premoru so za bolj pogansko vzdušje poskrbeli nizozemski Heidevolk, ki so v približno štiridesetih minutah predstavili nekaj pesmi z novega albuma Batavi ter odigrali še nekaj starejših klasik, kot na primer Krijgsvolk z albuma De Strijdlust Is Geboren (2005), Saksenland z albuma Walhalla Wacht (2008) ter pesmi Nehalennia in Ostara z albuma Uit Oude Grond (2010). Za konec so zaigrali še priredbo Vulgaris Magistralis nizozemske country rock skupine Normaal, ki že od sedemdesetih let naprej zavrača angleščino in promovira rabo materinščine. Sekstet je na odru neznansko užival, predvsem basist, ki je poleg obeh pevcev ves čas ohranjal kontakt s publiko, jo spodbujal k prepevanju in širil dobro voljo, pred odrom se je že začelo že prvo »moshanje«. Na odru so vsi skakali in čupali, tako kot velika večina v publiki, vmes so še sinhrono renčali, nazdravljali z rogovi; skratka poskrbeli za pravi žur. Zaradi časovne omejitve na žalost niso odigrali več pesmi z aktualnega albuma Batavi, ki zanje nedvomno predstavlja nov uspeh, njihove pesmi so vedno boljše, v njih prevladuje bolj resno in temačno vzdušje, bolj vesele viže pa so v primerjavi s starejšimi komadi bolj izjema kot pravilo. Kljub temu je njihov nastop pustil za seboj razigrano publiko in odlično vdušje, ki je do začetka naslednjega banda poniknilo.
Setlista: Nehalennia, Saksenland, Een Nieuw Begin, Krijgsvolk, Ostara, Beest Bij Nacht, Als De Dood Weer Naar Ons Lacht, Vulgaris Magistralis.
Oder je zavzela zasedba Negură Bunget iz Romunije, ki pojmu pagan black metal daje nov pomen. Od večine takšnih skupin se razlikuje že zaradi rabe romunskih tradicionalnih inštrumentov, zaradi drugačne tematike besedil, zaradi favoriziranja romunščine, samosvojih struktur riffov in ritmov, drugačne rabe klaviaturnih zvokov, nasploh pa je na sceni malo njim podobnih skupin in še tiste sestavljajo njeni bivši člani. Po sporu med ustanovnima članoma je bobnar Negru nadaljeval svojo glasbeno pot z Negură Bunget, kitarist in pevec Hupugrammos pa je skupaj z drugim kitaristom Sol Faurjem osnoval skupino Dordeduh. Obema skupinama je prav tako še sorodna skupina Marţolea, projekt njihovega nekdanjega koncertnega kitarista Alina Drimuşa.
Setlista Romunov se v osnovi ni dosti razlikovala od njihovega zadnjega nastopa pri nas v Menzi pri Koritu, bila je le bistveno krajša. V tričetrt ure so odigrali nekaj pesmi z albuma Vîrstele Pamîntului iz leta 2010 in nekaj starejših pesmi z albuma Om iz leta 2006. Tokrat so tudi predstavili novo pesem s prihajajočega albuma, s katero so nakazali prevlado bolj atmosferičnega black metala. Za razliko od mnogih folk metal skupin, ki s pomočjo inštrumentov, kot so violina, flavta, dude in harmonika, skušajo zveneti bolj »folk«, Negură Bunget dejansko uporabljajo svoje inštrumente na način, kakršen je značilen za njihovo deželo. Prav zaradi tega tudi njihova glasba ni za vsako uho, saj se pogosto poslužujejo atonanalnosti ter (zahodnim kulturam) čudaških melodij in ritmov. Poleg lesene deske in kladiv uporabljajo še panovo piščal (siringo), oprekelj, ksilofon, kravje zvonce, kaval (posebno vzdolžno flavto, značilno za precejšen del jugovzhodnega Balkana in Anatolijo) in bucium (rom. za dolgo leseno trobilo), za še posebej temno vzdušje pa skrbi klaviaturistka Inia Dinia, ki je tudi tokrat z mrkim pogledom dajala vtis, kot da ji javno nastopanje niti malo ni po godu. Nasprotno je novi pevec Chakravartin na odru kar žarel od navdušenja in se po vsaki pesmi ponižno zahvaljeval publiki. Zaradi dobrega zvoka je tudi njihova posebna atmosfera prišla bolj do izraza kot sicer, odziv publike pa je bil bolj mlačen, četudi si jih je ogledala presenetljiva večina obiskovalcev.
Setlista: ?ara De Dincolo De Negură, Pămînt, Cunoa?terea Tăcută, (nova pesem), Norilor, Hora Soarelui, Dacia Hiperboreană.
Temačno, a tematsko povsem drugačno obarvano vzdušje so nadaljevali irski veterani Primordial. Po petindvajsetih letih še vedno žilavo kljubujejo času in goreče zagovarjajo svoja stališča. Ravno zaradi kilometrine in izkušenj so med vsemi zasedbami tudi najbolj zreli, predvsem zaradi pogledov na irsko preteklost, kar odlično zrcalijo njihova besedila; vse od keltskih časov pa do 19. stoletja. V pesmi Coffin Ships z The Gathering Wilderness (2005) opevajo žalosto usodo številnih sorojakov, ki so zaradi velike lakote zapustili svojo domovino. Več kot tretjina jih je na ladjah čez Atlantik podlegla lakoti, tifusu in drugim boleznim. V Empire Falls z albuma To The Nameless Dead (2007) se besedila oslanjajo na rimsko tematiko, predvsem Nerona in dejstvo, da vsak imperij prej ali slej propade. V pesmih z zadnjega albuma Redemption At The Puritan's Hand (2011) je moč zaznati še več patriotizma, saj se besedila nanašanjo na čas puritanstva, angleške nadvlade in tiranije nad irskim prebivalstvom v 17. stoletju. Poleg kompleksne tematike imajo besedila tudi lirsko vrednost, saj bi jih do določene mere zlahka označila za poezijo. Prav tako imajo Irci tudi poseben glasbeni pristop, saj z občasnimi bobnarskimi deli ustvarjajo bojno in težko atmosfero, ki jo bobnar Simon O'Laoghaire tvori s pretežno uporabo tom-tomov in floor-toma, občasno tudi hi-hata. Nasploh ne uporablja veliko činel, sicer pa uporablja zapletene ritme, ki ne vlečejo na progresivo, a hkrati niso niti približno podobni tradicionalnim bobnarskim ritmom. Kitare Ciárana MacUiliama in Micheála O'Floinna se harmonično ujemajo, izmenjujeta se distorzija in čistejši kitarski zvoki, bas Póla MacAmlaigha ustvarja nepogrešljivo podlago, vse skupaj pa okrona vsestranski vokal Alana A. Mentheange. Na koncertu so publiko povsem razvneli, nekateri so čupali, drugi celo plesali, tretji peli. Publika se je ob koncu zamenjala, prve vrste so se prestavile bolj v ozadje, njihova mesta pa so zasedli mlajši obrazi.
Setlista: Heathen Tribes, Lain With The Wolf, No Grave Deep Enough, As Rome Burns, Bloodied Yet Unbowed, Coffin Ships, Empire Falls.
Švicarji Eluveitie so imeli (tako kot vedno) tudi tokrat najmočnejšo podporo med obiskovalci, saj se jih je med njihovim nastopom v dvorani kar trlo. Niti ni dolgo trajalo, preden se je pričelo razmetavanje in skakanje. Osmerica je z najdaljšim časovnim okvirjem, namreč 75 minut, poskrbela za raznoliko setlisto, seveda pa so z glavnino pesmi predstavili najnovejši album Helvetios. Zaigrali so pesmi Helvetios, Luxtos, Meet The Enemy, Uxellodunon, Alesia, s pesmijo A Rose For Epona pa se je izkazala Anna Murphy, ki je svoje petje iz pesmi Slania's Song iz leta 2008 izpopolnila, pesem pa je hkrati tudi ena bolj »pop« oziroma manj metalsko obarvanih pesmi na albumu in vnaša malce svežine med druge bolj deathmetalsko obarvane komade. Besedilo je tokrat v angleščini, saj so se tako morda želeli še bolj približati publiki. Če je to le tržna poteza pa vedo Eluveitie sami najbolje. Seveda tudi ni šlo brez pesmi Inis Mona, (Do)minion in Calling The Rain z albuma Slania ter pesmi Thousandfold in Nil z albuma Everything Remains As It Never Was iz leta 2010. Pevec Chrigel Glanzmann je s publiko lahko komuniciral kar v nemščini, pa čeprav z močnim švicarskim naglasom. Razumeli so se dobro, publika je norela, na odru pa so bili vsi v zanosu. Čeprav je zanje koncertiranje že skorajda rutina, je bilo očitno, da na odru uživajo vsaj toliko kakor publika pred njimi. Violinistka Meri Tadic je živahno spremljala ostale inštrumente, Anna je poprijela za hurdy gurdy kadar ni pela, Chrigel je občasno zaigral nekaj melodij na piščal, kitarist Ivo Henzi pa je občasno kaj zaigral še na dude. »Festival« se je po petih urah in pol zaključil, počasi se je nad večino prikradla utrujenost in napočil je čas za odhod domov. Med vožnjo so se mi pletle misli o tem, kakšen bo line-up naslednje leto, saj bodo organizatorji letošnjega le težko prekosili. Pustimo času čas.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
25. 7. 2002Negura Bunget / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana