Paradise Lost / Within Temptation / Tapping The Vein

Z odličnim albumom Symbol Of Life so nas Paradise Lost po dolgem času prepričali, da si jih gremo ogledat v živo. Izbire je bilo s štirimi avstrijskimi datumi več kot dovolj, odločitev pa je padla na Dunaj. Glavni razlog je bil v predskupini Within Temptation, ki je po koncertu v Grazu izpustila naslednja dva (odšli so domov na podelitev glasbenih nagrad) in se vrnila na Dunaj.
Poleg Nizozemcev so kot predskupina na turneji nastopali še Tapping The Vein. Slednji so na turneji nastopili zaradi povabila headlinerjev, ki so se nad njimi navdušili na ameriški turneji. Mi sicer od navdušenja nismo skakali do stropa, vseeno pa je bilo ogrevanje neprimerno boljše kot je bilo recimo pri Sulpher, ki so pred časom na Dunaju nastopali z The 69 Eyes. Pri Tapping The Vein smo bili deležni polurne porcije nekakšnega alternativnega gothic rock/metala. Glavno vlogo na odru je imela pevka Heather Thompson, ki je bila tudi z visokimi petami verjetno najmanjša v dvorani. Heather je s pomočjo svojega vokala na oder vnesla posebno, na momente psihadelično atmosfero, ki pa je podkrepljena z udarnejšimi rockerskimi deli pritegnila publiko. Po vsaki odigrani pesmi so jih nagradili z aplavzom, ki se je proti koncu nastopa še stopnjeval. Band je tisti večer našel nekaj novih simpatizerjev, ki so po koncertu kupovali tudi njihove CDje in majice.
O koncertih vzhajajočih zvezd Within Temptation so se že nekaj časa širile same hvalnice, tokrat pa smo se lahko še na lastne oči prepričali, zakaj. Njihov nastop se je zelo razlikoval od prvih nastopajočih. Pa ne le zaradi velikosti (bili so pravi velikani v primerjavi s Tapping The Vein), ampak predvsem zaradi izredne energije, dinamike in udarnosti, ki jo kažejo na odru. Njihova glavna atrakcija je vsekakor pevka Sharon, ki je očarala vse prisotne, tako s svojim izgledom, angelskim vokalom, kot z izredno dramatičnim nastopom. Zanjo je značilno, da v živo nastopa v poročnih oblekah in tudi tokrat je bilo seveda tako. Zato niso bile presenetljive besede kolega: “Spet verjamem v Sneguljčico,” ter vzkliki iz publike “Marry me!” Tudi ostali so sledili njenemu nastopu in “pustili dušo na odru”. Izbor pesmi ne bi mogel biti boljši, saj so odigrali vse najboljše z Mother Earth albuma (v živo je vse zvenelo še dosti bolj heavy), poleg tega pa še izredno priredbo Kate Bush uspešnice Running Up That Hill in novo skladbo, ki zaenkrat še nima naslova, rečejo pa ji kar Orff. Že sedaj je naletela na odličen odziv in če bo naslednji album v podobnem stilu, potem si lahko od njega res veliko obetamo. Najbolj pa sta “zažgali” njihovi največji uspešnici do sedaj, Mother Earth in Ice Queen, s katero so zaključili nastop. Žal že po 40 minutah, kar je bilo vsem očitno premalo. Ko je bila priprava odra za Paradise Lost že nekaj časa v teku, je publika še kar klicala Nizozemce nazaj na oder. Čudno bi bilo, če se Within Temptation na naslednjo evropsko turnejo ne bodo odpravili kot headlinerji. Že sedaj pa lahko napovem, da bo to pravi spektakel, ki si ga velja ogledati.
Set lista Within Temptation: Deciever Of Fools, Caged, ORFF, Mother Earth, Running Up That Hill, The Promise, Ice Queen.
Res je, da je bilo v dvorani zelo vroče in publika odlično razpoložena, vendar nikoli si ne bi mislil, da bo koncert Paradise Lost eden najbolj divjih, kar sem jih gledal na Dunaju. Že pri uvodni Isolate se je v prvih vrstah vnel pravi boj, od zadaj so en za drugim prihajali “crowd-surferji”, vsi pa so glasno pozdravljali svoje junake na odru. Enako se je nadaljevalo pri Mouth in seveda Draconian Times klasiki Hallowed Land. Nato je prišlo na vrsto “nujno zlo” So Much Is Lost s Host albuma, ki pa so ga na srečo odigrali veliko trše kot na plošči. V bistvu ni bilo važno, iz katerega obdobja je bila pesem, pri vseh se je glasno pelo in vsaki je sledil buren aplavz. Tudi band je od vsega začetka deloval zelo energično, kar še posebej velja za kitarista Grega in Arona. Nick je bil dobro razpoložen, vseeno pa je imel svoje “momente”. Z zvokom ni bil vedno zadovoljen, med pesmimi je včasih dajal občutek, kot da se mu nekam mudi, na koncu pa bi bil pozdrav publiki lahko daljši kot le dvig roke. No, resnici na ljubo, Nick nikoli ni veljal za frontmana, ki bi mu bil kontakt s publiko prioriteta. Za ostale pa ne morem reči, da so ostali “hladni” ob odličnem odzivu. Vrhunec koncerta bi bilo nehvaležno izbrati, a Remembrance in Enchantment sta bili res super odigrani, prav tako Erased, Mystify in ostale skladbe zadnjega albuma. Nekoliko manj As I Die, a slišali smo jo pa le. V rednem delu so z One Second albuma odigrali le Mercy, po kateri so s Small Town Boy (disco priredba iz 80-ih, ki je prisotna na Symbol Of Life limited edition) zapustili oder. Seveda so prišli nazaj in ob velikem odobravanju odigrali še Say Just Words, The Last Time ter One Second, ki je zaključila res dobro izbrano set listo; čeprav ne bi imel nič proti, če bi vanjo uvrstili še recimo Embers Fire ali True Beliefs.
Set lista Paradise Lost: Isolate, Mouth, Hallowed Land, So Much Is Lost, Remembrance, Two Worlds, Mystify, Symbol Of Life, Enchantment, Erased, As I Die, Self Obsessed, Mercy, Small Town Boy, Say Just Words, The Last Time, One Second.

Fotografije so poslikane s filmi Fuji.