V podzemlju kamniške Kotlovnice so v petek zvečer spet zarožljali zvoki težkometalne glasbe. Če izvzamemo nekoliko težjo kitarsko glasbo stonerjev Kormorana in avantgardnega skrpucala CvetoRamšak BodiRoža izpred dveh tednov, v kamniških logih že resnično dolgo ni bilo tovrstnega koncerta; vsaj približno pol leta, če ne celo kar celo. Zato upamo, da je petkov večer najavljal redno invazijo metal koncertov skozi letošnjo sezono in da ni šlo le za izjemen dogodek.
Prvi so se na odrskem podestu predstavili domači mladci Defenestration. A čeprav se koncerti v Kotlovnici tradicionalno začenjajo precej pozno, je avtor prispevka na lokacijo prispel še nekoliko pozneje in tako z dušo in telesom prisostvoval zgolj zaključni skladbi. A kljub temu sem glede na slišano dobil o skupini precej dober vtis. Hibridni death-black metal trojice temelji na sicer preprostih, a efektivnih in zlovešče zvenečih riffih, na podlagi katerih bi se lahko našla navezava na prvi val black metala, konkretneje na prvi plošček Samael. Vsekakor so izpadli neprimerno boljše, kot sem pričakoval na podlagi poslušanja njihove promocijske skladbe.
Penitenziagite pa so nato v živo (ponovno) dokazali, da jih upravičeno štejemo v smetano slovenskih death metal skupin. Tehnična podkovanost in uigranost četverice je prišla do izraza spričo precej dobrega ozvočenja, kar me za Kotlovnico nemalo preseneča. Svojčas smo bili na tem prizorišču nastope raznolikih skupin slušno vajeni zaznavati predvsem kot nerazločno hrumenje, tu bi nekoč še recimo Iron Maiden zaradi slabega zvoka izpadli kot povprečni muzikantje. A očitno je zadnji čas ekipa mladinskega centra naštudirala akustiko te kleti, nekaj je nemara pripomogla tudi nova oprema in aleluja! Sedaj smo tudi pri death metal hrupnežih lahko uživali v zaznavanju posameznih kitarskih melodij in udarnih riffov ter razumeli verze Demšarjevega mogočnega grčanja. Še posebno v prvi vrsti pa so kompleksni ritmi bobnarske kanonade in (pre)glasna bas kitara dobesedno tresli tla in nam prašili hlače. Eksekucija nastopa je bila glede glasbene plati skorajda na nivoju studijskih posnetkov, zato je nabor preigranih skladb z lanskoletnega odličnega albuma na slušne brbončice deloval res orgazmično.
Ne toliko kritika, ampak bolj opažanje pa je dejstvo, da je koncert kljub načeloma divji muziki deloval precej umirjeno in skorajda ležerno. Publika se je udeležila dogodka v kar dobršnjem številu, saj nas je bilo okoli pol stotnije, a je ostala dokaj statična. Poleg srebanja piva in ritmičnega pozibavanja z glavo kakšne večje živahnosti med poslušalstvom ni bilo zaznati. Tudi pri nastopajočih je bilo v obnašanju zaznati nekakšno skromnost in preprostost, predvsem v premorih med skladbami, ko so zgolj najavili sledeči komad, sicer pa je dvorani zavladala rahlo nerodna tišina. V tem se morda začenja zrcaliti med metalsko srenjo naraščajoča apatija; podivjanost, razgrajaštvo in odnos »Čreva na plot!« pa je verjetno stvar preteklosti.
