Profanity Fest #1

Četrtkov večer na Metelkovi, pregovorno praznik ljubljanske študentske alternative oziroma tistega dela nje, ki ga rada da malo na zob. Družbe dovolj, primerno se nam v Gromki ponudi tudi vsaj delno metalski dogodek v sklopu organizacije in namensko, promocije novega spletnega časopisa, ki naj bi utegnil žeti zanimanje med tovrstnim življem.
Profanity fest #1 so okoli pol enajstih odprli ljubljanski novinci Teleport. Tričlanski band se je prvič v živo predstavil dan pred novim letom v Krškem, od koder poročajo o nekoliko sramežljivem nastopu, tokrat pa je bilo videno in slišano predstavljeno naravnost odlično. Z izjemo bas bobna in nihajoče jakosti snarea je skozi nastop prevladoval soliden zvok in tako omogočal, da so se precej približali zvenu pred kratkim izdanega dema, izkušnjo pa v živo le še nadgradijo. Kar band naredi posebnega do te mere, da jih nikakor ne bi tlačil v thrash predalnik, so takoj prepoznavne voivodsko navdahnjene kitarske linije, v glasbo pa največ življenja vnese bobnar z res besnim mlatenjem. Odlična uporaba činel, mnogo prehodov, poudarkov, odstopanj od predvidljivosti … na trenutke na ceno kakšne palčke, ki se ob takšni intenzivnosti rada izmuzne med prsti. Nabor poznanih štirih pesmi z dema je okrepila priredba Kreator, ki jo je odrenčal Čuk (novinar Profanity, kitarist skupine Eruption) in je bila tako kot izvedba avtorskih pesmi predstavljena zgledno, še bolj pa smo uživali ob predstavitvi novejših stvaritev, ki so jih skovali v svojem taboru. Te nakazujejo še več dinamike, uporabe različnih tempov in hitrejše premike po vratu kitare. V prihodnje zna zvok okrepiti še ena kitara, kar je dobrodošlo in dopušča več možnosti in uporabo številčnejših aranžmajev, sicer pa se Teleport tudi kot trojica glasbeno predstavijo solidno, prostora za izboljšave nastopa, uporabe širine odra pa je vedno na voljo na pretek. Vzdušje? Tekom celotnega nastopa je bilo v publiki čutiti močno zanimanje, po koncu pesmi je sledil iskren aplavz navdušenja, v povezovalnem delu veliko smeha na odru in pod njem.
Jawbreaker. Le čevlje sodi naj kopitar. Glasbeno se je nastop le delno dotikal tistega, kar bi zanimalo trmaste omejene metalce, z izjemo originalu ne podobne priredbe For Whom The Bell Tolls se gibljejo pretežno v punk-rock vodah. Tako bi ocenil po tistih nekaj trenutkih, ki sem jih med nastopom preživel v notranjosti. Preskočimo na zadnji band večera.
Uroš so se predstavili tako glasbeno kot tudi komedijantsko; glasbene točke so tako ločevali številni posrečeno izvedeni skeči, podeljevanja majic, vabljenje publike na oder, »drkanje« članov med seboj … Kar je nekako nadaljevalo utrip večera, ki ga je bilo potrebno jemati sproščeno in ne v iskanju glasbene perfekcije. Njihova avtorska kuhinja sestoji iz mnogih sestavin, ki jih uspešno poveže humoristični del, sicer pa se recepti prepletajo že znotraj vsake pesmi. Poleg deathmetalskih riffov, ki so bili skoraj v manjšini, band izrabi sekundo nepozornosti za popolno spremembo tako glasbenega stila kot tudi nastopa, temu primerno pa se je odzvala tudi publika, ki je na reggae poplesavala pod taktirko frontmana, že v naslednjih sekundah pa smo v prvih vrstah vključili ventilatorje. Raznolikosti in omembe vrednih trenutkov torej preveč, da bi jih lahko opisal, četudi je proti koncu že delovalo, kot da se kani reč nekoliko izpeti, a se je uspela ohraniti odlična energija.
Zbrana ekipa Profanity je na koncu s srečelovom še bolj pobratila družbo in podelila nekaj darilc. Prvi festival je tako uspel v duhu same revije. Tretjina resnih momentov, ostalo pa komedija in zajebancija. Od večera smo tako odnesli precej smeha in sproščenega preživljanja trenutkov in verjetno tendenco, da se nam dvigne zanimanje za obisk naslednjega dogodka, kjer bomo na plakatu ugledali logo Teleport.