Raven / Teleport / Sober Assault

Vsake toliko nastopi v Sloveniji čas za druženje starejših občanov kovinarskih interesov. Ti dogodki so po navadi v koleraciji z nastopi legendarnih ali pa ultra starih in obskurnih skupin iz metal naftalina, pogosto pa so te lastnosti pri skupinah združene. Tako smo imeli marca kombinacijo Day of Metal ter Omen (in pogojno Majesty), tokrat pa so se lasišča zavidljive skupne in povprečne starosti zbrala v Orto baru na koncertu NWOBHM legend Raven, ogrevali pa so nas Teleport in Sober Assault.
Sober Assault so začeli tresti Orto in bližnjo okolico že pred deveto zvečer, vsled česa sem uspel zamuditi prva štiklca skupine. Gre sicer za izjemno kompaktno mlado zasedbo iz Grosupljega, ki svojo glasbo označuje za death/thrash, in po slišanem bi rekel, da je ta oznaka povsem na mestu. Sober Assault namreč krasijo hitri, neusmiljeni thrash riffi, podkrepljeni z rafalnim bobnanjem à la Švabija, glavni plus zasedbe pa je nedvomno vokal, ki s svojim globokim in precej razločnim growlom spomni na zlate čase floridske death metal šole. Sober Assault so svoj repertoar odžgali zelo solidno in v zadovoljno udarjanje z nogo ob tla spravili marsikaterega poslušalca. Ob tem so prisotne opozorili, da imajo naprodaj EP, ki ga prodajajo po sistemu »plačaj, kolikor se ti zdi!« (»Pa ne nas užal't,« doda kitarist), sicer pa so na z opremo povsem nabasanem odru prikazali tudi dovolj dinamike in dali prisotnim vedeti, da so metal band, in ne lokalno društvo oboževalcev glasbene produkcije Radia Ognjišče. Ob zaključku so nam sicer v neskladju z imenom zasedbe obljubili, da se vidimo za šankom, za prikazano pa z moje strani vsekakor dobijo palec navzgor v upanju, da ne bodo še ena iz vrste mladih skupin, ki so po obetavnem začetku kmalu ugasnile.
Drugi na voznem redu dotičnega večera so bili sprva napovedani častilci starošolskega satana, ki slišijo na ime Hellsword, po njihovi odpovedi pa so jih zamenjali ljubljanski Teleport. Zasedba, ki vizualno zaradi pevca/kitarista in basista od daleč spomni na vzhodnoevropsko/Černobil verzijo skupine Nelson (morda sparjene z Obituary?), je postala že stalnica na slovenski metal sceni in od začetnih vzporednic s kanadskimi posebneži Voivod so ti ljubljanski thrasherji razvili precej samosvoj glasbeni izraz, v katerem mešajo elemente thrasha, prog rocka, death metala in še česa. Skupina je svoj nastop oddelala solidno, na njem pa predstavila skladbe z dveh doslej izdanih demov/EP-jev. Tokrat so nastopili kot kvartet, sam nastop pa lahko označim kot soliden, z dobrim zvokom (kar je v Ortu ob uporabi hišnega tonca kar stalnica) in precej statično odrsko pojavo. Publika, ki je tedaj že solidno napolnila zgornjo dvorano Orto bara, je skladbe pospremila z aplavzom, a se večje izmenjavanje energije na relaciji band–poslušalstvo kljub pozivom vodje zasedbe Jana ni zgodilo.
Ob pol enajstih zvečer pa so oder zasedli Raven. Kultni trio, ki ga že od vsega začetka pred 41 leti sestavljata brata John in Mark Gallagher na basu, kitari in vokalih, vse od leta 1987 pa je za bobni Američan Joe Hasselvander (ex-Pentagram), lahko označimo z eno besedo – NAGLAS. Glasnost tega koncerta je dosegala in občasno presegala limit ozvočenja v Orto baru, kljub temu pa je bil zvok precej soliden, do izraza pa so prišli vsi inštrumenti in tudi vokala obeh bratov Gallagher. Raven navkljub bližini šestih križev po članu ostajajo pojem odrske kinetike, Mark in John pa kljub precej zajetnima skladiščema za hmeljne napitke, ki jih nosita na spodnjem delu trupa, ne mirujeta niti za en sam trenutek. Glasba zasedbe Raven na prvi pogled deluje kot precej enoumen ultrahiter heavy metal, a pozorni poslušalci lahko kmalu odkrijejo njihovo odlično tehnično podkovanost, kar še posebej velja za basista/frontmana Johna Gallagherja, ki nas je ob koncu koncerta »nagradil« z najbolj odtrganim bas solom, kar sem jih kdaj slišal, pri čemer je zares obilno vključeval kitarske sintetizatorje in tremolo ročico, redko videno na bas kitari. Raven na tej turneji predstavljajo odlični zadnji album z naslovom ExtermiNation, ki je nasledil 2009. izdani Walk Through Fire, a v setlisti se novi komadi, kot na primer Destroy the Monsters, povsem zlijejo s klasikami, kot sta Into the Jaws of Death ali Mind over Metal. Dokaz zares dobrega koncerta je bila tudi prebujena, sicer pregovorno zadržana ljubljanska publika, ki je od začetka do konca dihala s skupino na odru in zasedla tudi prve vrste tik ob odru, ki so ob nastopu predskupin samevale. Skupina je dobesedno drvela čez setlisto, redni del zaključila s klasiko Rock Until You Drop s prvenca, izdanega leta 1981, v dodatku pa smo dobili prej omenjeno bas solo točko in najbolj znano skladbo zasedbe, On and On.
»KVA S' DJAU?« je bil najpogostejši komentar publike po odličnem koncertu, saj smo tisti brez čepkov dvorano zapuščali napol gluhi, a vsekakor zadovoljni z dobrim koncertom. Naslednje srečanje starejših občanov kovinarskih interesov pa nas čaka že danes zvečer v Kinu Šiška, kamor prihaja Jeff Waters s svojimi Annihilator. Se vid'mo!