Rovtrip Metal Tour: Barehanded / Valuk / Urborg

Po dolgem času se je na Metelkovi zgodil popolnoma domač koncertni paket. V sklopu turneje Rovtrip so nas obiskale tri žanrsko med seboj precej različne si skupine in v klubu Channel Zero se je obetal pester glasbeni dogodek. Koncert se je začel po severnjaških standardih do minute natančno, oder pa so prvi zasedli Urborg.
Tolminska peterica s kar tremi kitarami nam je postregla s precej turobnim in mračnim doom metalom s primesmi različnih žanrov. Tako so svoj nastop začeli v bolj surovi maniri s precej blackmetalskim prizvokom v stilu kakšnih Nocturnal Depression, se vmes spogledovali z riffovskimi prijemi atmosferičnih Agalloch in proti koncu svojega koncerta jadrali v klasičnem slogu My Dying Bride. Skupina se lahko pohvali z odličnim vokalistom, ki je pokazal, da poleg zloveščega doom growla obvlada hvalevreden clean vokal. A tukaj mi tudi zmanjka pohval na račun banda. Na odru so Urborg delovali precej sramežljivo in na trenutke tudi neuglašeni ter nekoliko razvlečeni, kar pa sicer redke publike pod odrom kot kaže ni pretirano motilo. Vsekakor gre za perspektivno glasbeno skupino, ki bo z dovolj truda in vaje lahko popravila takšne in drugačne pomanjkljivosti ter se, upam, tudi žanrsko ustalila.
Po premoru so oder zasedli Valuk, ki so po ad hoc tonski vaji takoj pozitivno presenetili. Lepo uigrana četverica iz Idrije je predstavila precej razgibane avtorske pesmi; fantje so kar sredi nastopa odigrali priredbo Satyricon (The Pentagram Burns) ter zaključili z nekaj svojimi komadi v duhu norveških veljakov. Na nekaj mestih so se torej posluževali precej tradicionalnih blackmetalskih riffov, ki pa so jih kombinirali z najrazličnejšimi prehodi, zato moram na tej točki pohvaliti njihovega bobnarja. Izkazal se je tudi vokalist z močnim in odločnim harshem, zaradi česar so bili njegovi sramežljivi nagovori navzočim še toliko bolj nenavadni. Je pa velik del bolj skromne publike resda predstavljala domača podpora, tako da je v dvorani tekom celega večera vladalo bolj prijateljsko vzdušje. Zaradi nenehnih tehničnih težav je na odru skoraj toliko časa kot band preživel tudi tonski mojster, vendar na srečo motnje niso bile preveč moteče. Glede na ime banda sem pričakovala bolj pogansko obarvano glasbo, so pa Valuk na dobri poti, da izoblikujejo bolj samosvoj stil.
Kot zadnji so nastopili cerkljanski Barehanded in pokazali, da jim odrske kilometrine ne manjka. Predstavili so dobršen del albuma Dam of Thoughts, ki je izšel pred nekaj meseci, in v živo je prišel vokal veliko bolj do izraza kot na studijskih posnetkih, super pa so se odrezali tudi preostali člani. Njihova mešanica thrash in death metala v živo zveni precej posrečeno, četudi nisem ravno pristaš prvega. Fantje so del publike nalezli s svojo energijo, tako s svojimi komadi – med drugim Barehanded, I'm Not Paranoid, Ready to Die –, kot tudi (in še zlasti) tremi priredbami. Odigrali so Territory in Roots Bloody Roots legendarne (seveda stare) Sepulture, tako da ni manjkalo niti obujanja nostalgičnih spominov na srednješolske dni, in ker Barehanded v živo še nisem videla, je bila vsaj zame največje presenečenje priredba bolj neortodoksnega banda, Brujerie (če se ne motim, Pititis, Te Invoco). Proti polnoči so se nato po glasnem spodbujanju vrnili na oder in odigrali še pesem ali dve.
Kljub skromnejšemu obisku je večer definitivno uspel, na žalost pa se je znova potrdila problematika, o kateri se je v zadnjem času razvila debata. Brez vzajemne podpore se scena pač ne more razvijati; bandi se le težko predstavijo javnosti, če jim novi obrazi na sceni niti ne dajo te možnosti. Dogodek je bil tudi medijsko zelo slabo pokrit, bi pa tokrat prišli na račun vsaj tisti, ki jim gredo fotografi na koncertih tako zelo v nos.