Konec leta 2017 je Niklas Kvarforth, srce in možgani za imenom Shining, izdal deseti studijski album z imenom Varg utan flock. Kdor je takrat podobno kot jaz čakal na napoved promocijske turneje, je čakal zaman oziroma se je kar konkretno načakal, kajti ta dotična napoved nas je doletela komaj februarja letos. Turneja, ki obsega 23 datumov po Nemčiji, Franciji, Španiji, Avstriji, Madžarski, Poljski, Danski in Nizozemskem, je trenutno še v polnem teku in se bo zaključila v začetku junija. Da je Niklasu vseeno za uveljavljene standarde in norme, je jasno vsakemu, ki vsaj malo sledi bandu, to pa je ponovno dokazal ravno s tem, da je s turnejo tako dolgo čakal. Hkrati pa je naredil še nekaj, kar si je pred leti upal samo Satyr (Satyricon) – na turnejo se je odpravil z mlado in mednarodno še nič kaj prida uveljavljeno skupino. Govora je seveda o domačih black metalcih Srd, za predstavitev katerih ne bom izgubljal niti besede, saj sem prepričan, da jih vsi bralci tega besedila poznate.
V konkretnem primeru je to za nas, obiskovalce kranjskega koncerta, pomenilo, da se nam ne bo treba mučiti z neznano ali lajnasto predskupino, temveč se je koncert ob delovniku prilagojeni uri začel neposredno s potešitvijo visokih blackmetalskih pričakovanj. Srd so otvorili svoj nastop z daljšim uvodom, kar smo že tako ali tako navajeni od njih, saj so na podoben način že otvorili svoj prvenec Smrti sel. Z vidika predstavljenih komadov Srd z do zdaj samo enim izdanim celovečercem seveda ne morejo ponuditi kar koli novega, kar v preteklosti od njih še ne bi slišali. A po drugi strani razveseljuje dejstvo, da je v pripravi njihov drugi album, katerega napoved sem prvič v živo ujel decembra 2017 v Postojni. Govorim seveda o komadu Sreča na vrvici, ki že na prvo uho izdaja, da je izredno nalezljiv melodičen black metal komad, ki se bo brez težav lahko postavil ob bok mojima najljubšima iz hiše Srd, in sicer Kupa trpljenja ter Smrti sel. Osrednja kitarska solaža slednjega mi je sploh predstavljala vrhunec nastopa Prekmurcev, ki so za tem ponudili še en nov komad z imenom Nod, nakar je sledil še klasičen zaključek v družbi velikega Gregorčiča in njegove Soči. Čudovito! Srd so sčasoma postali resnično mojstri nastopanja, predvsem Goran je v tej zvezi dodelal svoj performans trpečega individuuma do potankosti. Pri tem se giblje med zlobnim Hoestom (Taake) in maničnim Deadom (ex-Mayhem). Za konec pa naj na kratko še omenim, da so Srd na poti v družbi novega basista. To delo trenutno opravlja Uroš (Vulvathrone), ki se mu na odru sploh ni poznalo, da je član z najkrajšim stažem.
Po kratkem premoru, ki je služil le tehnični pripravi odra in nikakršnemu krašenju, smo nekaj čez deveto že zaslišali prve melodije komada Yttligare ett steg närmare total jävla utfrysning. Gre za komad z albuma Halmstad, ki je poleg zadnjih dveh iz bandove diskografije dominiral na setlisti večera. Tudi s tega vidika se je Niklas torej požvižgal na vse norme in pričakovanja, čeprav smo z aktualnega albuma po minutaži slišali kar več kot njegovo polovico. Za razliko od Srd, ki so z nami komunicirali le v neverbalni obliki (en srečnež iz publike je v dar prejel zanko za okoli vratu), je bil Niklas zelo dobro govorno razpoložen, tako da se je skupaj z vsemi nagovori na koncu le dodobra približal napovednim 120 minutam nastopa. Daleč od tega, da sem si zapomnil vse, kar je tako navrgel med posameznimi komadi, a zapomnil sem si, da mu je lani umrl oče, pred tem pa že njegova mama, zaradi česar je trenutno brez družine (morda pa od tod naslov Varg utan flock?). »Izdal« nam je tudi, da trenutno živi v Ljubljani – kot da nismo vedeli – in da pozna samo 3 slovenske besede. No, pa da prekinem to opisovanje metalskega koncerta v slogu revije Lady, naj izdam še, da so Srd po Niklasovem mnenju izreden band, zaradi česar bi morali po koncertu iti vsi domov, ustanoviti svoj band in igrati njihove priredbe. Hja, banda ne bom ustanovil, se pa pridružujem močnim besedam, za bandovo promocijo pa bom kmalu spisal recenzijo split izdaje, ki se trenutno prodaja na turneji: Shining / Srd. Oba banda sta prispevala dva komada, in medtem ko so Srd tudi oba zaigrali v živo (Kupa trpljenja in Sreča na vrvici), smo z dotične izdaje od Shining slišali samo Submit to Self-Destruction. Moram priznati, da se tega komadi pred koncertom nisem kaj prida nadejal, a sem ga nato med koncertom že komaj dočakal. Razen manjših tehničnih kiksov je peterica pod imenom Shining opravila svoje delo nadodlično.
Zmotila me je le ena stvar, o kateri sva se s Simono (založba On Parole) strinjala po koncertu: glasba iz hiše Shining je zelo intimna glasba, ob kateri znam uživati doma, sam pred računalnikom ali kakor koli drugače zaposlen s svojimi mislimi, medtem ko različne kitarske solaže, basovski vložki, jazz elementi itd. razgalijo komad do te mere, da izgubi vse. In s tem imam v mislih tudi energijo, ki jo recimo komada Smrti sel ali Soči med svojo kitarsko solažo ne izgubita. Iz tega razloga so me določeni tranzični ali psihedelični deli, ki jih pri Shining zagotovo ni malo, bolj uspavali kot pa zazibali v ustrezno vzdušje. Iz transa so me pa na drugi strani povlekli tradicionalni kitarski vložki, kot recimo v uvodu komada Besvikelsens dystra monotoni, ali pa kar Niklas sam, ki je med posameznimi komadi z občinstvom, v katerem je bilo presenetljivo veliko osebkov z ravnjo estrogena daleč nad dovoljeno za moškega, kramljal, se z njim kregal, popival, ga polival, pljuval … Pač, kdor je želel od Niklasa nekaj več kot le glasbo, je to dobil v prvih vrstah.
