Skid Row / Dead City Ruins / The Morning

Prvi december leta Gospodovega dva tisoč trinajst je bil zaznamovan z za nedeljo presenetljivo kvalitetnim naborom koncertov: v ljubljanskem Channel Zeru so razgrajali thrash prvaki Death Angel, v zamejstvu, natančneje v italijanskem Vidmu, pa so na zadnjem datumu svoje evroturneje (katere večji del so odigrali z Ugly Kid Joe) razgrajali še eni legendarni Američani – Skid Row.
Koncert je potekal v nekakšni šolski telovadnici pod okriljem organizacijske ekipe Udine Rock Nights in promotorja Luigija Vignanija, ki se je za slovenske poslušalce in novinarje zares zgledno potrudil, in tako nas je ob prihodu pričakal pravi press kit v slovenščini s pripeto setlisto Skid Row – zares pohvalno! Prvo predskupino, lokalne heroje, smo žal zamudili in si kot prve tako ogledali avstralske nažigače Dead City Ruins. Skupina je name ob prvem srečanju z njimi napravila zares lep vtis, saj na odru delujejo dinamično, usklajeno in zelo profesionalno. V njihovi glasbi je na prvi prisluh možno zaznati elemente Guns N' Roses ter AC/DC, nekaj punkoidnim elementom pa se včasih pridruži precej neposrečeno vstavljena twin lead-triolna galop-Iron Maiden pasaža, vse skupaj pa je zabeljeno z dobro mero bluesovskega soliranja in pevčevimi prehodi iz srednje visoke osnovne linije do ultra visokih falzetnih krikov. Zanimiva mineštra, katere recept pa bo treba za občo prepoznavnost še malo prečistiti in začimbe dodajati z več občutka.
Po predjedi pa so sledili nosilci večera, Skid Row. O skupini je bilo do danes prelitega že mnogo pravega in virtualnega črnila. Skupina, ki je pred dvema desetletjema polnila največje svetovne štadione, je po razkolu in odhodu prvega obraza Sebastiana Bacha konec devetdesetih let obsojena na životarjenje na klubski sceni in k izboljšanju statusa nikakor ne pripomore serija podpovprečnih albumov, ki so jih v novem tisočletju izdali s sicer odličnim vokalistom Johnnyjem Solingerjem. Tudi odzivi obiskovalcev koncertov so pogosto zelo različni in tako smo potrebovali kar nekaj časa, da smo se sploh odločili za obisk tega dogodka. A tokrat so fantje pozitivno presenetili. Oder so zasedli točno ob 22h in v dobri uri in 15 minutah prikazali lep prerez svoje kariere, pri čemer je glavnina izvajanih skladb seveda prišla z legendarnega prvenca in še boljše druge plošče Slave to the Grind. Skladbe, kot so Makin' a Mess, Piece of Me in Monkey Business še vedno izvabijo nasmeh in kak premik lasišča pri slehernem ljubitelju napevov iz zlate dobe metal glasbe. Tehnična izvedba sicer ni bila perfektna, predvsem je bilo to boleče očitno pri skupni solo točki kitaristov Snakea in Rachela Bolana, kjer je prvi večkrat boleče zgrešil ritem ali tonaliteto. A na koncu koncev se take stvari lahko ob dobrem rock'n'rollu pozabijo in Skid Row so nam tokrat le-tega dostavili. Približno petstoglava publika je prvič zares eksplodirala ob mega hitu 18 and Life, zgodba pa se je v nadaljevanju ponovila pri super izvedenem rušilcu Slave to the Grind in cukrasti baladi I Remember You. Poleg slednje so za dotični koncert iz svojega zavidljivega baladnega repertoarja fantje izbrali še en »sladkiš«, odlično In a Darkened Room z mnogo globljim sporočilom kot prej omenjeni super hit. Poleg teh klasik pa je zasedba predstavila še nekaj komadov iz novejše ere, ki v živo zvenijo mnogo bolje kot na ploščah, a se, roko na srce, s starim materialom ne morejo primerjati.
Ker je šlo tokrat za zadnji datum turneje, smo bili v bisu deležni presenečenja, saj je skupina na oder povabila ogrevalce Dead City Ruins in skupaj so odžgali dobro priredbo AC/DC klasike Highway to Hell s štirimi kitarami, dvema basoma, dvema vokaloma in menjavo bobnarjev na polovici komada. Po tem presenečenju pa je sledilo še zadnje dejanje večera, Youth Gone Wild, legendarna himna glammerske generacije 80-ih, med katero pa so na oder
samoiniciativno ponovno prišli prej omenjeni Avstralci, ki so vmes svoj prvobitni rokerski imidž zamenjali za kostume živali iz Zgodbe o džungli in si z bebavim poskakovanjem po odru med komadom prislužili še en iskren in nasmejan aplavz prisotnih.
Kaj reči za konec? »Fajn« koncert, prijetno vzdušje in odlična organizacija so botrovali pozitivnim pokoncertnim vtisom. Če Skid Row še niste videli, pa ste njihovi poslušalci, si jih ob naslednji ugodni priložnosti le oglejte. Nikakor ne bo koncert življenja, a nekaj ognja v stari peči še vedno gori.